Ko je Dawn Wooten septembra 2020 razkrila prisilne sterilizacije migrantk v centru za pridržanje prebežnikov v ZDA, je to znova potrdilo, da želja po nadzorovanju maternic črnskih in rasiziranih žensk ni ponehala. Državno nadzorovanje reprodukcije, ki sem ga v pričujoči knjigi analizirala na podlagi reunionskega primera iz začetka sedemdesetih let 20. stoletja, ostaja v središču politik nadzorovanja ženskih maternic. Toda žensko telo ovira tudi produktivizem. Ta delavke na globalnem Jugu sili v odstranjevanje maternice ali uporabo kontracepcije in kaže, da je zločin, storjen nad reunionskimi ženskami v sedemdesetih letih 20. stoletja, le del dolge zgodovine rasizacije reprodukcije in nadzorovanja ženskih teles, razsežnosti, ki je univerzalistični feminizem po mojem mnenju ni upošteval dovolj.
…
Pogosto pravim, da je moja želja po sodelovanju in prispevanju k ženskemu boju za osvoboditev, ki ga danes imenujem dekolonialni, protirasistični in protikapitalistični feminizem, neločljivo povezana z izkušnjo mojega otroštva in mladosti v državi pod francosko oblastjo: na otoku Reunion, kjer so se v boju proti suženjstvu, rasizmu, kolonializmu in ne nazadnje proti temu, kar bi lahko imenovali republikanska kolonialnost, izoblikovale pripovedi, prakse, teorije in spomini. Ravno s poslušanjem pogovorov, z udeležbo na protikolonialnih srečanjih in političnih zborovanjih ter z branjem knjig in člankov o bojih na globalnem Jugu sem lahko razumela radikalnost bojev črnskih in rasiziranih žensk.
…
Junija 1970 je na otoku Reunion izbruhnil škandal: zdravniki so ženskam pod pretvezo izvajanja manjših posegov opravili na tisoče splavov brez privolitve in zanje pobirali nadomestila iz sistema socialne varnosti. Zdravniki, ki se niso zadovoljili s kopičenjem precejšnjih vsot denarja, so kršili tudi dva zakona: prvi je prepovedoval splav in kriminaliziral tiste, ki ga opravljajo, drugi pa se je nanašal na povračilo stroškov za zdravstvene storitve. Več žensk se je pritožilo, vendar so bile večinoma preslišane. Med sojenjem so obtoženci izjavili, da so jih k temu posredno spodbujale politike nadzorovanja števila rojstev, ki jih je država uvedla v čezmorskih departmajih, neposredno pa da so jih spodbujali lokalni predstavniki države na otoku, čeprav sta bila kontracepcija in splav v Franciji kriminalizirana in strogo kaznovana in čeprav je zaradi te kriminalizacije na tisoče žensk vsako leto tvegalo smrt zaradi splava, opravljenega v neprimernih razmerah.
Protislovje je bilo le navidezno. Tako v Franciji kot v čezmorskih departmajih je bil cilj izvajati isti nadzor nad ženskimi telesi, vendar se v obeh prostorih ni izvajal na enak način. V Franciji je država želela, da bi ženske rojevale otroke, v čezmorskih departmajih pa je izvajala agresivne kampanje nadzorovanja rojstev in sistematično ovirala vzpostavitev socialne zakonodaje, ki bi zaščitila nosečnice. Brez dvoma bi lahko trdili, da so bila v obeh primerih ženska telesa instrumentalizirana za interese države, vendar dejstvo ostaja, da je med njima bistvena razlika. V kolonijah, ki so postale čezmorski departmaji, je bila reprodukcija vpeta v logiko rasnega kapitalizma. Z drugimi besedami, reproduktivne politike so bile prilagojene zahtevam barvne ločnice v organizaciji delovne sile: ženske maternice so bile rasizirane.
…
Zgodovina kolonialnosti oblasti je torej daljša in bolj zapletena, kot si lahko predstavljamo, saj se ni končala z osamosvojitvami. Pri tem ne gre le za izražene sledi preteklosti, temveč tudi za dispozitive, neločljivo povezane z načinom razmišljanja o nacionalni državi in kapitalu. Kolonialnost oblasti, ki je bila v središču političnih odločitev, sprejetih v kontekstu dekolonizacije in povojnih družbenih, kulturnih in gospodarskih rekonfiguracij, se je prilagodila družbenim preobrazbam.
…
Pozaba je konstruirana in konstrukt pozabe ni posledica zarote ali namerne odločitve, da bi se nekaj skrilo ali prikrilo. Gre za proces kolektivnega izbrisa. O škandalu s prisilnimi splavi so celo leto pisali nacionalni in lokalni časopisi. A kljub temu je bil tako na Reunionu kot tudi v Franciji pozabljen. Vzrokov za to pozabo je več, na kar smo že opozorili. Po eni strani je šlo za ženske, in sicer rasizirane ženske, pozabljene med pozabljenimi. Po drugi strani je bil to škandal na čezmorskih ozemljih, kjer sta kršenje pravic in zloraba oblasti veljala za “naravna”. K izbrisu sta prispevala tudi maskulinizem protikolonialnih gibanj in oslabitev lokalnih ženskih gibanj.
Pozaba teorij in praks protikolonialnih gibanj na čezmorskih ozemljih je marginalizirala način, na katerega so si te teorije in prakse prizadevale dekolonizirati “Republiko”, ji vrniti pomen res publica, javne stvari, z reaktivacijo nedokončanih republikanskih utopij – Republike Haiti, prve črnske republike, ki je nastala v 18. stoletju iz protisuženjske in protikolonialne revolucije in je bila edina med revolucijami 18. stoletja, ki si je zadala te cilje – in utopije internacionalistične republike. Obujanje utopij je pomenilo sodelovanje pri dekolonizacijskem delu, kakor je to predstavljalo tudi obujanje ženskih bojev za osvoboditev in socialno pravičnost.
* Objava je nastala v sodelovanju z založbo Sophia. Zgornje besedilo je izbor odlomkov iz knjige Maternica: Kapitalizem, rasizacija, feminizem avtorice Françoise Vergès v prevodu Sare Fabjan.