Okoljski aktivist in lokalni prebivalec Kilian vodi skupinico študentov od železniške postaje v Grüneheidu po kolesarski cesti v smeri tovarne električnih avtomobilov Tesla, ki jo je jugovzhodno od Berlina postavil Elon Musk. Z roko nam pokaže na desno proti sto hektarjev velikemu gozdu v lasti brandenburške dežele. Tam je skupaj z drugimi aktivisti iz skupine Tesla Stoppen (Ustavimo Teslo) še nedavno živel v hiškah na drevesih, vse od 27. februarja do 20. novembra, ko je protestnike pregnala policija, drevesni tabor pa porušila. Aktivisti so z okupacijo gozda podprli lokalne prebivalce, ki so na nezavezujočemu referendumu nasprotovali širitvi tovarne, pod katero je pitna voda za enega najbolj suhih predelov Nemčije. 

Pot nas pelje proti mestu, kjer je stal tabor, ki se mu približujemo mimo manjšega gradbišča, ograjenega in zaščitenega s kamerami.

“Poglejte, zgolj da bodo zgradili to cesto, so posekali 3000 dreves,” pravi Kilian in razloži, da bo cesta služila kot oskrbovalna pot osemtirni železnici. Ta bo namenjena izključno Muskovi tovarni, ki se že zdaj razteza na 300 hektarih. Koliko gozda bodo morali posekati šele zanjo … 

Vstopimo v pretežno borov gozd. Nosnice nam preplavi vonj po vlažni zemlji, ki se blago udira. Rastje šumi pod nogami in žolna s šilastim kljunom trka ob deblo, medtem ko v ozadju slišimo zvok delovnega stroja.

“Bore so posadili v petdesetih letih prejšnjega stoletja, prej so tu stali hrasti. Po bombardiranju Berlina je bil gozd uničen in Nemška demokratična republika je območje pogozdila s hitro rastočimi borovci. Kasneje, v devetdesetih je bilo to prvo območje v Brandenburgu, kamor so poleg borov spet nasadili hraste. Sam sem kot otrok sodeloval pri tem v mladinskih delovnih akcijah.”

Kilian pove še, da si je stranka socialdemokratov SDP, ki je tradicionalno v vladi brandenburške dežele, že od devetdesetih let prejšnjega stoletja prizadevala najti investitorja, ki bi tu razvil industrijo in poskrbel, da bi bil Brandenburg ekonomsko manj odvisen od Berlina. Odkar so v Grüneheidu odprli Muskovo tovarno, tam dela okrog 12.000 ljudi, politiki pa to ocenjujejo kot velik uspeh, kot prispevek k razvoju (zelene) avtomobilske industrije in zaposlovanju delavcev. Tako predsednik brandenburške vlade Dietmar Woidtke in župan Berlina Kai Wegner družno podpirata Teslovo proizvodnjo, ki jo razumeta kot pomembnega dejavnika gospodarskega razvoja, garanta delovnih mest in spodbujevalca električne mobilnosti, medtem ko okoljevarstveniki in aktivisti rešitve za okoljske izzive ne vidijo v nebrzdani proizvodnji avtomobilov, četudi električnih, ampak v uporabi javnega prevoza. Obenem opozarjajo na izkoriščanje pokrajin in ljudi v z litijem bogatih deželah, saj so bistveni del električnih avtomobilov litijeve baterije.

Pitna voda je vsako leto globlje pod zemljo

Kiliana besede politikov ne prepričajo. Dilema med delovnimi mesti in okoljem zanj v resnici ni dilema, saj ve, da tudi delovnih mest ne bo, ko ne bo več okolja. Kako se to tudi v Brandenburgu spreminja, občuti na lastni koži. Njegova mama vodi kmetijo, kjer morajo vodo črpati sami. Kako hitro presiha, pa vidijo vsako leto, ko morajo skopati vedno globljo vrtino, da bi prišli do vode.

“V šestih letih se je globina, do katere moramo kopati, povečala za štiri metre, v zadnji dveh letih pa še za štiri. Zdaj moramo skopati 28 metrov, vsak dodaten meter pa stane 2600 evrov na leto.”

Vse težji dostop do vodnega vira, ki se nahaja ravno pod gozdom, po katerem se sprehajamo, povezuje tudi z Muskom in njegovo giga tovarno, ki že zdaj proizvede 250.000 avtomobilov na leto, po širitvi pa bi zmogljivost lahko narasla do milijona.

 

Toda predstavniki Muskovega podjetja pravijo, da tovarna porabi izjemno malo vode, po navedbah v nemških medijih so v letu 2023 zaradi sistemov recikliranja porabili trikrat manj kot porabi primerljivo velika tovarna, obenem dodajajo, da vso vodo reciklirajo in zagotavljajo, da je za načrtovano širitev ne bodo potrebovali nič več. Kilian ob tem le odmahne z roko. Musku, ki skrajno desno stranko AfD vidi kot rešitelja Nemčije, ter razredu političnega menedžmenta in ostalim utrjevalcem kapitalizma že dolgo na verjame več. Ob trditvah, da gre za izdelavo okolju prijaznejših električnih avtomobilov, se le nasmehne. Prepričan je, da je njihov interes zgolj ekonomski in da kapitalizem uničuje okolje. 

Kakšne rešitve za Nemčijo vidi Musk, je mogoče sklepati tudi iz delovanja njegove tovarne. Tednik Stern je v preiskovalnem članku ugotovil, da so iz podjetja v naravo večkrat ušle nevarne snovi, kot so fekalije, elektrolitski plini, katodni prah in nafta, in da se skoraj vsak dan dogajajo nesreče, ki zahtevajo vsaj tridnevno bolniško odsotnost delavcev in jih je po zakonu potrebno prijaviti. Le v letu 2022 je bilo takšnih prijav 247, kar je po navedbah Sterna trikrat več kot na primer v Audijevi tovarni v Ingolstadtu, po besedah sindikalista avtomobilskih delavcev pa v nobeni drugi avtomobilski tovarni v Nemčiji ni več nesreč. 

Da so nesreče pogoste, so med zasedbo lahko sklepali tudi aktivisti, saj so vsak dan videvali reševalna vozila. Delavci jim sprva iz strahu pred delodajalcem niso bili pripravljeni dosti povedati, sčasoma pa so jim zaupali o različnih nesrečah, ponavadi povezanih z nevarnimi tekočinami in težkimi predmeti. To se ujema z ugotovitvami Sternovih novinarjev, ki so poročali o opeklinah, padcih z višine, amputiranih udih, poškodbah zaradi električnega udara in klorovodikove kisline …   

Deložacija zaradi domnevno neeksplodirane bombe

Počasi se pomikamo proti središčni točki, mestu v gozdu, kjer je na drevesih stalo kakšnih dvajset hišk, v katerih so preživljali vroče poletne dni in hladne zimske noči. Preden prispemo, nas pozdravijo policijski trakovi, viseči z debel.

“Tukaj smo protizakonito,” pove Kilian. Uradno so namreč policisti-plezalci protestnike odstranili z dreves, ker naj bi bila v bližini neeskplodirana bomba iz druge svetovne vojne. Po poročanju medijev so uporabili vojaški odlok. Prepovedali so vstop na območje in odlok je veljal tudi še v času našega prihoda. Torej smo v nevarnosti? Kilian se spet cinično nasmehne, potem pa stopi med tri drevesa in začne govoriti o življenju v taboru. Kjer smo, je stala kuhinja.

“Platformo smo dvignili v pol dneva, sicer pa hiške dograjevali vseh devet mesecev,” pravi, medtem ko ena od študentk prime v roke dolge, coprniške kremplje iz papirja, kar nakazuje na eno od akcij, ki so potekale tu. Organizirali so proteste, koncerte, izobraževanja, delavnice, performanse, branja, postavili so kino … Vseskozi je bilo živahno, saj se je v devetih mesecih zvrstilo okrog tisoč ljudi, ki so spali v hiškah, medtem ko je glavnina aktivistične ekipe štela okrog petdeset oseb. Še posebno “zabavna” je bila interakcija s predstavniki tovarne in policijo, ki jih je vseskozi nadzirala. 

Ko so postavili tabor, jim je giga tovarna pripravila dobrodošlico v obliki izjemno močnih luči.

“Nismo mogli spati in če bi šli bližje tovarni, tja do avtobusne postaje, bi oslepeli.”

Pritožili so se in sodišče je odločilo, da tako močna svetloba ogroža zdravje, zato je morala Muskova tovarna ugasniti reflektorje. Potem so postavili obcestne svetilke, ki svetijo v mejah zakonodaje, a so tudi precej močne.

“Z njimi osvetljujejo vse območje. Tovarno je mogoče videti iz vesolja. Elon je na to ponosen.“

Vmes se je Musku zoprstavila še aktivistična skupina Volcano, ki je z napadom na dobavo elektrike poskrbela, da je bila tovarna nekaj dni zaprta.

Občutek avtonomije

Čeprav oblasti dolgo niso vedele, kako ljudi spraviti iz gozda v javni lasti, jim je z izgovorom o bombi vendarle uspelo. Tako so na enega najbolj vetrovnih dni prišli v tabor in po megafonu pozivali ljudi, naj zapustijo drevesa. Vsi tega niso želeli storiti, zato so prišli po njih.

“Rekli smo, da ne bom šli na drevesa, če bo veter pihal prek 40 kilometrov na uro. Tisti dan je pihal s 50 kilometri na uro, a smo vseeno šli. Policisti so kljub vetru splezali gor in nas odnesli. Paziti smo morali, da kdo od nas ne bi dvignil roke, saj bi nas takoj obtožili napada na uradno osebo.”

Takrat je bil v taboru tudi Patrick Mahr, ki se predstavi kot delavec v izobraževanju, ki je študente z berlinske univerze za umetnost pripeljal na ogled ostankov tabora.

“Tu sem prvič po deložaciji. Konec ni bil lep, pa še zbolel sem potem. V resnici imam šele danes, ko sem spet tu, občutek, da je zares konec,” pravi in nadaljuje, da je pomembno, ker gibanje še vedno deluje, saj okupirajo gozdove po drugih delih Nemčije. “Ljudje se ne bodo nehali boriti za spremembe na bolje.”

To počne tudi sam kot sokordinator predmeta o podnebni pravičnosti, ki ga lahko obiskujejo študenti vseh fakultet na univerzi. Učni proces poteka skozi seminarje na čim manj hierarhičen način, kar je tudi sporočilo, ki bi mu pritrdila še ena udeleženka okupacije. Annika pravi, da si Elon Musk jemlje pravico do nečesa, do česar nihče na svetu nima pravice. 

“Nihče ne bi smel imeti take moči, da bi šel v gozd, videl vso to lepoto in rekel: jaz sem lastnik tega gozda in lahko vse to uničim. Moje sporočilo takšnim je: pojdite k vragu!”

Boj za okoljsko pravičnost vidi kot vojno, vojno proti kapitalizmu: “Oni so začeli to vojno proti ljudem in planetu.” Povsem drugačni občutki so jo prevevali, ko je živela na drevesih. “To je bila čista avtonomija. Počutila sem se, da sem to resnično jaz.”

Navdušena je, kako se je vzpostavila in delovala skupnost, ki ni bila zgrajena okoli tekmovanja in lastnine. Temeljila je na avtonomiji, samoorganiaciji, samokrepitvi, skupnemu učenju in grajenju, na uporabi zavržene hrane in materialov.

“To je dokaz, da obstaja alternativa, za katero so rekli, da je ni. Lahko zgradimo nekaj, kar je onkraj norm.”

Še posebej ji je ostal v spominu dan, ko so okoli tabora brnele motorke, sekali so drevesa, protestniki pa so se domislili mehanizma, s katerem so podrto drevo postavili nazaj.

“Res je, da je drevo ostalo mrtvo, ampak ko smo ga postavili nazaj, smo dobili občutek moči. Oni hočejo, da bi bili obupani in brez moči, a imamo moč. Vsak od nas jo ima. Če se združimo, lahko naredimo veliko.”

Čeprav so morali zapustiti gozd in dela za širitev tovarne že potekajo, niso obupali. Nekateri tovariši in tovarišice se že borijo v drugih gozdovih po Nemčiji, medtem ko tudi ta boj še ni končan.

“Da bodo končali širitev tovarne, bo trajalo kakšnih pet let. Torej imamo še kar nekaj časa, da kaj naredimo,” pravi Annika.

Kilian pa na vprašanje, ali bo sledila še kakšna akcija v Grüneheidu, odgovori: “Ljudje so avtonomni. Naredijo lahko karkoli hočejo.”

_{Avtor je članek napisal v okviru šest-do osem-tedenske štipendije v Berlinu pod okriljem organizacije International Journalist’s programmes.}

---