Zeleni prehod ob krepitvi nacionalizmov in uvajanj protekcionistične gospodarske politike je kapitalistično uničevanje regij pripeljal domov tudi v Evropi. Načrti za rudarjenje litija v Gornji Nedeljici pod okriljem zloglasne mednarodne korporacije Rio Tinto so v Srbiji v zadnjem letu na ulice pripeljali več kot sto tisoč protestnikov, povezali lokalne skupnosti in naravovarstvene organizacije, se stopnjevali do blokade železnice avgusta in se nato soočili z represijo avtoritarnega režima Aleksandra Vučića. Rio Tinto je mednarodna, britansko-avstralska korporacija, ki je od samega začetka konec devetnajstega stoletja vpletena v zlorabe in nasilje, ekološke katastrofe ter onesnaženja, kršitve delavskih pravic in korupcijo. V organizaciji Marš sa Drine se povezujejo z lokalnim prebivalstvom, ki v medijih, ki jih nadzira Vučićeva oblast, ne najdejo prostora in posluha, povezujejo se z okoljevarstvenimi organizacijami v Evropi, s srbskimi društvi in strokovnjaki za človekove pravice, da nudijo zaščito preganjanim in aretiranim tovarišem in tovarišicam, predvsem pa vedo, da boj ni končan. Jelena Bunić je v Ljubljani pojasnila, da ni nobene logike v uničevanju pretežno kmetijske skupnosti, ki že sedaj živi z naravo zgolj zato, da bi se Zahod trkal po prsih, da manj uničuje okolje ob nadaljujoči se kapitalistični logiki množične potrošnje in večanja dobičkov. Opisala je podobo Nemčije, ki v očeh ljudi ponovno pridobiva zgodovinsko vlogo sovražnika, in strtje iluzij, da je EU sila demokratičnosti, ki ji je mar za vse prebivalke in prebivalce.
Kaj predstavlja boj proti rudarjenju litija v Srbiji, ki se je začel leta 2021 in se obudil letos?
Okolje je povezovalni element. Marš sa Drine povezuje ljudi zelo različnih prepričanj in političnih stališč. Ogrožena je zemlja, ogrožena je voda, ogroženo je okolje, od katerega smo odvisni. Hkrati se je spet razkrilo tudi vse ostalo, kar v Srbiji ne deluje, a ne deluje tudi globalno. Srbija je periferija Evrope in vidimo, kakšno moč ima sila centra. Soočeni smo z izkoriščanjem delavcev in delavk, z naraščanjem femicida … Rio Tinto ni edina korporacija, ki želi žeti koristi – izkop litija ni edini okoljski problem v Srbiji. A ta boj je ponovno pokazal tudi na problem policijskega nasilja, korupcije in na zatiranje, ki se ga poslužuje režim, ki vse bolj drsi v diktaturo.
EU je sprejela akte o pridobivanju rud s ciljem samozadostnosti, proti katerim ste protestirali. Je zgodba z litijem spremenila podobo EU? Imate tam zaveznike?
Sodelujemo s portugalskimi in španskimi aktivisti, ki se soočajo s podobnimi projekti izkopov litija. Srbija je že dolgo kandidatka za članstvo v EU. V civilni družbi se nam je dolgo časa zdelo, da je EU naša zaveznica. Sedaj, zaradi vloge, ki jo igra pri vprašanju litija in Ria Tinta, pa mnogi vidijo EU drugače. Vse bolj gre zgolj za silo, ki se želi okoristiti in nekaj od nas pridobiti.
Pred skoraj letom dni je parlament EU sprejel resolucijo, da volitve v Srbiji decembra 2023 niso bile legitimne, da so bile ukradene. Na to resolucijo je EU nato pozabila – pomembneje je postalo sodelovanje s srbskimi oblastmi, da se začne kopati litij. Demokracija in človekove pravice so pomembne zgolj, ko to odgovarja EU. Ljudje so zelo razočarani. Tudi jaz. Oblast pa uspešno izkorišča vse večjo politično razdeljenost družbe.
Je še kdo, ki je na strani vaših glasov in želja ljudi?
Pomembno je razumeti, da dokumenti EU niso pravno zavezujoči, četudi želi EU ustvariti drugačen vtis. V državah, kot jih poznamo, so nosilec suverenosti ljudje – in ljudje smo rekli ne. Ne ponavlajamo že leta.
Da, podpis memoranduma je mnoge prestrašil, oblasti strašijo z arbitražo, a v primeru Romunije so ljudje in okoljska gibanja, ki so nasprotovali rudniku zlata, zmagali. Zato ponavljamo: dokument ni zavezujoč, arbitraža pa ni resnična grožnja.
Kako dosežete to, da vaša sporočila pridejo do ljudi, ob tem da so glavni mediji v Srbiji pod plivom oblasti, ki kolaborira z EU in Riom Tintom?
Težko je. V Srbiji smo že leta v medijskem mrku. Vse nacionalne televizije, ki dosežejo okoli 70 odstotkov ljudi, nadzoruje sedanja oblast. A imamo dve neodvisni medijski hiši, ki dosežeta med 20 in 30 odstotkov ljudi. V vasi Gornje Nedeljice, kjer je načrtovan rudnik, se dnevno situacija spreminja. Infrastruktura za rudnik se gradi. O tem razen ljudi tam nihče nič ne ve. Nacionalna televizija poroča o rudniku kot o izjemni priložnosti, kot o nečem najboljšem, kar se nam je zgodilo. Onesnaževanja ne bo – to zagotavljata Rio Tinto in vlada. Srbija bo nova Norveška – to je geslo.
Za nas so pomembna družabna omrežja, kjer lahko objavljamo in sporočamo, kaj se dogaja. In nato pogovori iz oči v oči.
Kakšna je situacija v Gornji Nedeljice?
Lokalno prebivalstvo bo imelo rudnik, objekt za predelavo in deponije dobesedno na dvoriščih. Ljudje živijo od zemlje in morda nas vseh ne poznajo, ne vedo za vse proteste, ki jih organiziramo v Beogradu. In prav zato krepimo našo povezanost z njimi, povezani smo s strokovnjaki … Njihov glas in njihove izkušnje so najpomembnejši.
Okolje, kjer živijo, je v zadnjih letih postalo podobno vojni fronti. S hiš so sneli okna, strehe … hiše so oblepljene z opozorilnimi trakovi. Za izkop litija se bo uporabilo veliko eksploziva in načrt je, da hiš, kjer ljudje sedaj živijo, v kratkem ne bo več. Tam bo rudnik. Tisti, ki so prodali, so že odšli. A njih ni bilo veliko.
Tudi glede tega mediji zavajajo. Ustvarjajo sliko, da so tako rekoč vse hiše že prodane in da je zgodba končana. S tem pritiskajo na ljudi, da je vsega konec. Resnica je drugačna. Manjšina hiš je prodanih. Tam živi okoli 19 tisoč ljudi in 350 gospodinjstev želijo še izseliti.
Ljudje, ki ostajajo, so pod izjemnim psihološkim pritiskom, a se ne dajo. Eden od prebivalcev nam je rekel, da so prvič prišli leta 2010. Poskušali so na mehke in trde načine, poskušajo z odprtimi vrati in dialogom, a ljudje jim ne verjamejo. Vse informacije, ki so jih dobili od Ria Tinta, so se izkazale za lažne. In ko je oblast po množičnih protestih leta 2021 obljubila, da izkopa litija ne bo, se je čez nekaj časa pokazalo, da so vseskozi nadaljevali s pripravami, ki so jih poimenovali posvetovanja. Zanje naj bi porabili milijone. Ne odnehajo, uporabljajo pa vse mogoče trike.
Uspešno?
Mislim, da jim ni nihče zares verjel. Ostali smo pozorni in pripravljeni. In po volitvah je vsak teden prišel nov udarec. Poletni protesti so na ulice pripeljali več kot sto tisoč ljudi, prišlo je do zasedb in blokade železniške proge. To je vlilo pogum.
A odziv oblasti je bil močan in zastrašujoč: aretacije, hišne preiskave, lovljenje aktivistov – ljudi so odpeljali na zaslišanje zaradi majic, ki so jih nosili, zaradi objav na družabnih omrežjih … obtožujejo jih poskusa nasilne spremembe ustavne ureditve. Aretirane med blokado so isti dan obsodili in jih poslali v zapor.
Ampak niso več v zaporu?
Ne. Po treh dneh so jih morali izpustiti, saj je bilo ugotovljeno, da je šlo za nezakonito sojenje. Vendar obtožnice ostajajo in čakajo na ponovitev sojenja. Gre za mlade ljudi, ki jim ni vseeno. Mar jim je za prihodnost, za naravo, za ljudi. Oblasti pa so jih razglasile za državne sovražnike, ki ovirajo možnost napredka. Vseskozi so deležni obtožb, da so plačanci Zahoda, ki rušijo Srbijo, čeprav je Rio Tinto zahodna korporacija, rudnik litija pa projekt Zahoda.
Nedavno se je na internetu pojavil tudi seznam ekoloških “teroristov”. Naš glavni slogan je, “ne bodo kopali”. Pojavila se je civilna iniciativa Kopali bomo, ki podpira rudnik litija, a so anonimni, ker se bojijo za svojo varnost – na svoji internetni strani pa so nedavno objavili seznam ekoloških “teroristov” s fotografijami, imeni in “dosjeji” …
Kakšna je dinamika protestov?
Vsi protesti letos so bili izjemno spontani. Veliki protest na predvideni lokaciji rudnika, nato mali protesti po okoliških krajih. Množični protest v Beogradu je bil smiselno nadaljevanje, ki je odprl prostor za blokade – a tudi za močan odziv oblasti.
Videli smo, da protesti terjajo veliko energije, najučinkovitejše pa so blokade, prisotnost na terenu, da se opozori na dogajanje tam.
Ste protestnikom in protestnicam, na katere so se spravile oblasti, uspeli zagotoviti pravno pomoč, podporo?
Da, tu se je pokazal pomen solidarnosti. Izrisala se je široka mreža organizacij, društev in strokovnjakov, ki se morda ne ukvarjajo z okoljem, a so takoj ponudili svoja znanja in izkušnje o človekovih pravicah, sodnih postopkih … sodelujemo tudi z mednarodno organizacijo Frontline Defenders.
Na ravni EU ne vem, ali nas želijo slišati. Gre za interese EU, ki jih zastopa srbska oblast, čeprav ljudje v Srbiji rudnika litija ne želijo. Zavedajo se okoljskih posledic, izkop je naravi škodljiv, govorimo o rodovitni zemlji in vaseh v dolini, kjer je tudi pomemben izvir vode, od katere so odvisni milijoni ljudi.
Vodo potrebuje tudi rudnik?
Da. In Rio Tinto trdi, da je podtalnica sedaj po kakovosti drugo- ali tretje-razredna; ko jo bodo oni uporabili in očistili, pa bo prvo-razredna. Vse bo super in nadzorovano, trdijo. Smešno je.
Sploh, ker gre za korporacijo, pri kateri težko najdeš projekt, pri katerem ne bi prišlo do okoljskih nesreč, onesnaženj, do kršenja človekovih pravic … Tudi če oni obljubljajo najvišje okoljske standarde, vemo, da jih naše oblasti in državne agencije ne bodo nadzorovale in zagotavaljale varnosti za ljudi. EU ponuja zagotovila, a Srbije, ker ni v EU, ne zavezujejo evropski okoljski standardi. Ljudje imajo veliko razlogov, da ne verjamejo letečim besedam in praznim zagotovilom.
Je jasno, kakšne bodo koristi za EU?
Po naših informacijah je najpomembnejša potreba nemške avtomobilske industrije. Gre za izrazito kapitalistično logiko, ki je del zgodbe EU o zelenem prehodu. Še vedno je cilj nova in večja proizvodnja, četudi za ceno nepopravljivega onesnaženja okolja in narave. Gre za ustvarjanje žrtvovanih con za rudarske kolonije, pa četudi novi električni zasebni avtomobili niso rešitev za okoljsko in podnebno krizo.
V Nemčiji vedo okoljevarstvene organizacije zelo malo o Riu Tintu in dogajanju v Srbiji, kjer se ob vsem konzervativizmu in nacionalnizmu krepi jeza proti Nemčiji. Ljudje govorijo, da se ponavlja leto 1914 in 1941. Rio Tinto pa vidijo kot zahodno korporacijo, ki jo povezujejo z letom 1999, ko je Zahod bombardiral Beograd. Pogosta je drža, da smo sami proti svetu, kar po drugi strani politiki izkoriščajo.
A situacija je dvolična. Za evropsko “zelenost” naj nekdo drug naj nosi posledice in plača ceno. Ljudje v Gornji Nedeljici živijo “zeleno”, skupaj z naravo. A sedaj se jih sili, da to spremenijo in pristanejo na uničenje okolja, zato da bo nekdo drug nekje drugje lahko postal “zelen”. Absurdno je.
Še toliko bolj ker se ob tem ne govori o problemu pretirane potrošnje v okviru kapitalistične logike dobičkonosnosti. Nimamo izdelkov, ki bi trajali, ampak trg, ki zahteva netrajnostne, vedno nove izdelke. Potrebujemo radikalno spremembo pristopa, razmišljanja in delovanja globalnega sistema, saj je praks in primerov, ki kažejo, da skupnosti lahko delujejo in se organizirajo drugače, dovolj. Lahko se pogovarjamo o odrasti, o menjalnih modelih … a sistem, v katerem smo, ni vzdržen.
Kako ste vzpostavili zaupanje s prebivalci Gornje Nedeljice?
Poudarjamo, da so društva in organizacije, ki delujejo v Gornji Nedeljici, tista, ki vodijo. Mi jih podpiramo, stojimo ob njih, pomagamo, kjer lahko. Od samega začetka je bilo vsem jasno, da ljudje tam najbolje vedo in razumejo. Da, večinoma so kmetje in morda ne znajo organizirati protestov – tu lahko sodelujemo in pomagamo. Združili smo znanja in izkušnje in nastala je skupna fronta, iz katere raste tudi zaupanje.
Oblasti vseskozi obljubljajo koristi, ki jih bo prinesel rudnik, in izjemno pomembno je, da nihče od ljudi, s katerimi sodelujemo, ne verjame tem obljubam. Ljudje v Gornji Nedeljjici vedo, da delovna mesta ne bodo nadomestila njihovih hiš, polj in življenj. Vedo, da je Rio Tinto korporacija, ki je po svetu povzročila že ogromno škode, hkrati pa imamo v Srbiji izkušnje s kitajskim podjetjem, ki koplje baker in zlato. V okolici rudnikov ima že vsaka četrta oseba obliko rakovega obolenja, ljudje imajo težave z dihanjem … tudi tam so bile obljube, da bo rudarski kop vsem prinesel koristi in ne bo nobenih negativnih posledic …
V Srbiji se pogosto sliši vodilo, bodi tiho, lahko je še slabše. A sedaj ljudje vedo, da Srbija ni v dobrem položaju in pravijo, da se ne sme kopati nikjer. Nezaupanje v politiko je izjemno močno. Ljudje so jezni in odločeni, da se bodo temu zoperstavili.