Pošast straši po Evropi – pošast naseljenskega kolonializma. Po evropskih nacionalnih državah nepripoznane in ne-umrle zgodovine naseljenskega kolonializma obtežujejo sedanjost, ko je resničnost genocida ponovno vsem na očeh. V Londonu in Parizu galerije odpovedujejo napovedane razstave. V Berlinu in na Dunaju univerze zapirajo vrata akademkinjam in omejujejo pravice študentov. Na mestnih ulicah so besede in vzkliki solidarnosti z Gazo kriminalizirani, medtem ko svetovne prestolnice, ki so se ponašale s svobodo izražanja, zapadajo v panično zanikanje. Tako kot v Združenih državah Amerike je izraz naseljenski kolonializem skupaj z besedo genocid postal predmet sumničanj, prezira in zanikanj.
Med nizom pogovorov na Dunaju so naju vztrajno spraševali o smiselnosti tega, da danes govorimo o naseljenskem kolonializmu. Gre za izraz, za katerega Evropa trdi, da o njem nič ne ve in da nima nobene zveze z njo. Kaj tiči za temi zanikanji, prepovedmi in zavračanji? Kaj nam razkrivajo tako o preteklosti kot o sedanjosti?
*
Medtem ko piševa ta kratki razmislek, se je začel pregon ljudi iz Rafe, kar pomeni, da je okoli milijon prebivalk in prebivalcev Gaze ponovno prisilno razseljenih in napadanih.
Po celem svetu se krepijo protesti zoper Izrael, republika Južna Afrika se je vrnila pred Meddržavno sodišče s pozivom po nujnem posredovanju. V ZDA se študentske zasedbe univerzitetnih kampusov množijo navkljub do sedaj nevidenemu obsegu nasilja, h kateremu so se zatekle oblasti. V Avstraliji so študentje vzpostavili zasedbe na univerzah Curtin, Melbourne in Sydney. Soočeni so s sionisitičnimi proti-protesti, ciljanimi napadi in nadlegovanjem. Študentsko delovanje vidiva v luči nedavne izjave judovsko-izraelskega zgodovinarja Raza Segala, enega prvih raziskovalcev genocida, ki je dogajanje v Gazi prepoznal kot “učni primer genocida”. Nedavno je Raz Segal dejal:
Če v Izraelu končno prepoznamo to, kar je, in to je belska supremacistična država naseljencev, potem nastane problem, ki sega širše. Pripoznati moramo celotni sistem, ki je zadaj, ki Izrael podpira, njegove zaveznice, vključno z belim supremacizmom in naseljenskim kolonializmom v ZDA.
Sledi razpršeni pregled naseljenskega kolonializma, njegovega dolgega obstoja, širokega dosega in transnacionalnih območij smrti ter njegovih strukturnih posledic zaradi genocidnih praks. Pri tem slediva poti Raphaela Lemkina, ki je skoval izraz genocid. “Novi koncepti potrebujejo nove izraze,” je zapisal Lemkin na začetku poglavja z naslovom Genocid v svojem monumentalnem delu Vladavina sil osi v okupirani Evropi (Axis Rule in Occupied Europe). A kot je Lemkin ugotovil v naslednjih letih svoje kariere, ni bil genocid ne nov niti enkraten dogodek. S svojim delom je dokumentiral njegove bistvene prvine v različnih krajih in obdobjih.
Lemkinovo delo Vladavina sil osi je ponudilo podlago za to, da se je pripoznalo novo hudodelstvo genocida na Nürnberških procesih in leta 1948 sprejelo Konvencijo Združenih narodov o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida. Usklajene “tehnike okupacije”, ki jih je opisal v Vladavini sil osi, razgalijo korake, ki vodijo do izvršitve načrta “uničiti ali pohabiti podjarmljene ljudi v njihovem razvoju” in te tehnike so bile na različne načine uresničene širom vseh ozemlji Evrope, ki si jih je podredila nacistična država in njeni kolaboracionistični režimi. Vključujejo: novo poimenovanje in razdelitev okupiranih ozemelj ter na novo izrisanje meja; privilegirano obravnavo prebivalstva, ki ima nemške prednike; zaplembo zemlje in lastnine, ki pripada drugim prebivalcem in prebivalkam, da se zagotovi prostor za nemške naseljence; uveljavitev “sistema odmerjenega stradanja za ne-Nemce”; “pobijanje ali odstranjevanje elementov, kot so intelektualci, ki nudijo duhovno vodstvo”; ter množične smrti.
Lemkin je tako strnil tehnike okupacije, ki so jih razkrivali dekreti sil osi:
velikanska shema, da se spremeni v korist Nemčije ravnotežje bioloških sil med njo in zavojevanimi narodi za še mnoga leta.
V delu Vzhodno zahodna ulica (East West Street) pravni strokovnjak Phillippe Sands piše, da so dekreti, ki jih je Lemkin s tako mučno natančnostjo dokumentiral, uresničili “ideje iz knjige Mein Kampf o Lebensraumu, o ustvarjanju novih prostorov za življenje, ki naj jih poselijo Nemci”. V nedavnem komentarju v London Review of Books pa je Eyal Weizman spomnil na še en vidik “lebensrauma” na podlagi dela nemškega geografa Friedrich Ratzel iz leta 1897, v katerem ta opozori na podobnosti z ameriško doktrino “uresničene usode na zahodni meji”. V primeru nemške kolonizacije jugozahodne Afrike v osemdesetih letih 19. stoletja, piše Weizman, je bil lebensraum
prostor, ki je bil potreben, da se zagotovi preživetje vrste ali ljudi v njihovem darwinističnem boju za preživetje. Da bi se omogočilo nemško naselitev, je bilo potrebno staroselsko prebivalstvo umakniti s poti.
Kot dokumentirata David Olusoga in Casper W. Erichsen v delu Cesarjev holokavst (The Kaiser’s Holocaust) je vzpostavitev nemške kolonije leta 1883 v današnji Namibiji omogočila kolonialno zavojevanje in vzpostavitev prvega koncentracijskega taborišča: taborišča na otoku Shark v južnem Atlantiku, kamor so prevažali zapornike ljudstev Ovaherero in Nama. Otok Shark je postal kraj njihovega uničevanja na industrijski ravni. Nekaj desetletij kasneje je Nemčija ta model uporabila za industrijsko uničevanje Judov, Romov, ljudi z ovirami in LGBT+ oseb na ozemljih, ki jih je okupirala v Evropi.
Januarja 2024 so v Berliu predstavniki ljudstev Nama in Ovaherero skupaj z Weizmanovo skupino Forensic Architecture predstavili nove ugotovitve o koncentracijskem taborišču na otoku Shark. Po predstavitvi so objavili izjavo solidarnosti in podpore, v kateri so opozorili, da je njihova predstavitev potekala v času, ko je republika Južna Afrika vložila tožbo zoper Izrael pred Meddržavnim sodiščem zaradi genocida v Gazi. “Ko smo o enem govorili,” so zapisali:
smo se drugega spominjali. Naš dogodek o genocidu v Namibiji nas je v času, ko se izvršuje genocid v Gazi, opozoril na zapleten preplet zgodovinskih razmerij in na številne odnose naklonjenosti.
Izjava predstavnikov namibijskih ljudstev je poudarila, da za ljudstvi Nama in Ovaherero ti odnosi naklonjenosti segajo od judovskih žrtev holokavsta do palestinskega ljudstva.
Izjava se je nadaljevala:
Mi, ljudstvi Nama in Ovaherero predobro poznamo povezanost med naseljenskim kolonializmom in genocidom; to, kako se genocid izvrši kot neposredna posledica in stopnjevanje nasilnega naseljenskega kolonializma. Vemo, da namerava sionistično gibanje spremeniti Palestino v “deželo brez ljudi”, kot so si jo sprva predstavljali, z namenom ustvariti življenjski prostor (podoben nemškemu lebensraumu) za judovske naseljence.
Izjava izpostavi kritične zgodovinske odnose, ki so večinoma spregledani. Čeprav gre za osrednji del Lemkinove analize, je lebensraum pojem, ki ni vključen v današnje razprave o sionizmu in naseljenskem kolonializmu. Pozabljanje na oziroma nevključevanje pojma lebensraum pomeni zatiranje znanja o tem, da je evropski genocidu neobhodno povezan z drugimi genocidnimi ravnanji: z ravnanji, ki jih usmerjajo skupne “tehnike okupacije”, načrtovane tako, da bi “spremenile … ravnotežje bioloških sil” na okupiranem ozemlju.
Uradni in institucionalizirani spomin Evrope z vztrajanjem, da je bil genocid med drugo svetovno vojno v Evropi enkraten dogodek brez precedentov, zavrača celoten sklop idejnih, strukturnih in dejanskih povezav, ki upošteva tako predhodne kolonialne genocide kot program sionizma za naprej. Ta “prepleten sklop zgodovinskih odnosov in številnih povezav naklonjenosti”, ki jih ljudstvi Ovaherero in Nama tako subtilno prepoznata, je sklop natančno tistih prepletov in povezav, ki jih želi uradni spomin v sedanji obliki zavrniti s cenzuro in izključitvijo.
*
Evropski politični sionizem izhaja v teoriji in praksi iz okoliščin evropskega imperializma, naseljenskega kolonializma in rasiziranega nasilja v devetnajstem stoletju. Zasnovan je bil v zibki nasilnega evropskega antisemitizma, kot je zapisal Edward Said:
Sionizem je sovpadel z obdobjem, ko si je Evropa kot kolonizatorka prilastila več ozemelj kot kdajkoli prej v Afriki in Aziji; in kot del te usmeritve k prisvajanju in okupaciji je Theodor Herzl zasnoval sionizem.
Nur Masalha poudarja:
Navkljub specifikam in nacionalistični ideologiji … je politični sionizem sledil splošnemu trendu kolonialističnih projektov v Afriki, Aziji in Južni Ameriki: evropska kolonizacija ozemelj drugih ljudi ter poskus odstranitve ali podreditve staroselskega prebivalstva.
Naseljensko-kolonialna doktrina terra nullius z genocidnimi zahtevami je našla svojo sionistično različico v ideji Palestine kot “zemlje brez ljudi”.
V opisih te ideje je bila zgodovinska povezanost judovskega in palestinskega prebivalstva z deželo Palestina najprej izbrisana, nato pa na novo začrtana in zgrajena z razglasitvijo nove državne tvorbe, “Izraela”. Nato je bila potrjena z novimi, diskriminatornimi pravili o državljanstvu, pravicah in pripadanju za nekatere ter ne-pripadanju za druge, nakljub njihovemu dolgotrajnemu bivanju tam. V teh politikah oblikovanja ozemlja in obstoječih odnosov na njem na novo, s tem ko se je na novo oblikovalo identitete staroselk in naseljencev, državljank in beguncev, je država Izrael – kot trdi Mahmoud Mamdani v delu Niti naseljenec niti staroselec (Neither Settler Nor Native) — razkrila svoj “naseljensko-kolonialni” ustroj.
*
Lemkin je povedal preprosto:
Genocid ima dve fazi: prvo, uničenje nacionalnega vzorca zatirane skupine; in drugo, vsiljenje nacionalnega vzorca zatiralca in (posledično) kolonizacijo ozemlja, ki jo izvedejo državljani zatiralske sile.
Znotraj tega okvira se naseljensko-kolonialna okupacija Palestine kaže kot strukturno povezana z “globalno zgodovino naseljenskega kolonialzma”. Ta zgodovina, piše Somdeep Sen,
lahko pojasni, zakaj staroselske skupnosti po vsem svetu stojijo v solidarnosti s Palestinkami in Palestinci, medtem ko naseljenske države, kot so Združene države Amerike, Kanada in Avstralija, vseskozi klecajo v svoji podpori pravic Palestink in Palestincev.
Podobno lahko vztrajanje na evropskem razumevanju genocida v okvirih, postavljenih s holokavstom, pojasni vztrajajočo slepoto do “tehnik okupacije”, ki jih je popisal Lemkin in ki so osrednji del naseljensko-kolonialnega genocida, ki se danes odvija v Gazi.
V prvi stavek sva vključila odmevne besede Marxa in Engelsa, da pošast straši po Evropi. Manifest se nadaljuje: “Vse sile stare Evrope so se povezale v Sveto alianso, da bi pregnale to pošast.” Te zlovešče besede naslavljajo tudi sedanjost, ko se sile stare Evrope na vse načine trudijo, da bi pregnale pošasti evropsko-zasajenih genocidov, ki jih je zbudila izraelska vojna na Gazo. Pošasti stare Evrope, njeni zamolčani genocidi v Namibiji, Alžiriji, Libiji, Etiopiji in v Kongu – če jih omeniva zgolj nekaj – so hkrati oživljeni in zatirani z izraelsko genocidno vojno na Gazo. To, da se jih lahko še vedno tako učinkovito zatira, kot Evropa vztrajno zanika genocid v Gazi, kaže na intimno povezavo med logiko preganjanja in močjo hegemonije, o kateri je pisal Derrida v delu Pošasti Marxa (Spectres of Marx):
Hegemonija še vedno organizira zatiranje in tako potrjuje preganjanje. Pregon je del strukture vsake hegemonije.
Čeprav sile stare Evrope uporabljajo zle kampanje utišanja in kriminalizacije zoper vse, ki poskušajo govoriti resnico, je vse več uporniških preganjanih glasov, ki motijo njene hegemonske režime zatiranja.
V sedanjem trenutku so razpršeni načrti naseljenskega kolonializma in njegovih genocidnih struktur, ki sva jih izčrtala, našli nesprejemljivo udejanjenje v izraelski vojni na Gazo. V tej vojni je zločin genocida privzel vse strukturne dimenzije iztrebljanja, vključno z ekocidom, urbicidom in šolstvocidom. Naseljensko-kolonialna genocidna preteklost ni mrtva. Prav nasprotno, v Gazi je še kako živa – kot smrtonosna podoba, ki vztrajno opozarja na “zapleten preplet zgodovinskih razmerij in na številne odnose naklonjenosti”, ki jih ne priznamo in ki še naprej oblikujejo genocidno sedanjost.
* Besedilo je bilo prvotno objavljeno v angleščini na portalu avstralske literarne revije Overland. Prevod objavljamo v dogovoru z avtorjema. Suvendrini Perera je zaslužna profesorica na šoli za medije, kulturo in ustvarjalne umetnosti na univerzi Curtin. Joseph Pugliese je profesor kulturnih študij na univerzi Macquarie.