Salman Abu Sitta je palestinski raziskovalec in gradbeni inženir ter ustanovitelj akademskega društva Palestine Land Society. Od leta 2017 društvo organizira vsakoletni razpis za obnovo palestinskih vasi, uničenih med nakbo leta 1948, za mlade arhitekte in arhitektke. S tem se gradi na prihodnosti, je v intervjuju pojasnil Salman Abu Sitta. Sam je več kot pol stoletja posvetil raziskovanju in dokumentiranju bogate zgodovine ter poseljenosti Palestine. Kot desetletni otrok je bil z družino pregnan v begunstvo v Gazo iz domače vasi, kjer je bil njegov oče Hussain Abu Sitta spoštovan in ugleden sodnik. “Štirinajstega maja 1948 je 24 oklepnih vozil milice Hagana napadlo mojo družino na naši zemlji v vasi Ma’in Abu Sitta. Milica je uničila in požgala vse. Vojaki so porušili šolo, ki jo je leta 1920 zgradil moj oče, ukradli so motor in opremo v mlinu ter črpalko v vodnjaku; ubili so vsakogar, ki jim je prišel pred oči,” je opisal svoje spomine na leto 1948. Z raziskovanjem, ki ga je zbral v več monografijah, je prišel do razumevanja, da so judovske milice v času nakbe v šestih tednih aprila in maja 1948 napadle in prisilno izselile 220 vasi in 11 mest, približno tretjino vseh “etnično očiščenih” palestinskih naselij. Priznanemu 87-letnemu palestinskemu raziskovalcu, ki vseskozi vztraja pri pomenu uresničitve pravice do vrnitve Palestink in Palestincev v svoje domove, s katerih so bile njihove družine pregnane ob razglasitvi Izraela, je letos aprila nemška policija preprečila, da bi prek spleta nagovoril zbranena konferenci v Berlinu – enote nemških oblasti so izklopile elektriko.
23. septembra lani ste na festivalu Palestina piše v Filadelfiji dejali, da je katastrofa palestinske nakbe nekaj najhujšega v zgodovini. Manj kot dva tedna kasneje se je začelo izraelsko genocidno uničevanje Gaze po Hamasovem vdoru v Izrael 7. oktobra. V Gazo ste prišli kot desetletni begunski otrok in tam odrasli. Kako razumete to, čemur smo priča?
Mislim, da ne more nihče, ki ima v sebi še vsaj malo človečnosti, razumeti, kaj se dogaja v Gazi. Tako zlobno, divjaško in nečloveško je. Dogajanje predstavlja genocid v vseh pogledih in pomenih, odpira pa se tudi vprašanje, zakaj je potrebnih sto tisoč ubitih in ranjenih, da svet uvidi, kar je Palestinkam in Palestincem jasno že 75 let. Mesta mnogih držav so danes polna dobronamernih ljudi, večinoma mladih, ki obsojajo pošastnost izraelskega ravnanja in genocid, ki ga izvaja.
Zakaj je potrebno takšno uničenje življenj, da ljudje sprejmejo preprosto resnico, ki smo jo izkusili že leta 1948? Ko so mi ljudje govorili, da gre za izjeme, za izbruhe grozovitega nasilja, sem jim odgovarjal ne. Namen in namernost nasilja sta prisotna od začetka in zdaj večina prepozna premišljenost in sistematičnost. Namen vzeti palestinsko zemljo in uničiti palestinsko prebivalstvo – zgodovinsko, geografsko in kulturno – je vseskozi dokumentiran.
Že v devetnajstem stoletju so začeli sionisti v Evropi širiti idejo, da je Palestina dežela brez ljudi – oni pa so tisti, ki so brez zemlje in zato ne bo hudega, če jo vzamejo. Vedeli so, da gre za laž. In tudi evropske države so vedele, da gre za laž, a so želele, da Judje odidejo iz Evrope, in so se zato s sionisti strinjale.
V devetnajstem stoletju je veliko raziskovalcev, duhovnikov, pesnic, popotnic in vohunov prišlo v Palestino. Videli so, da gre za ozemlje z ljudmi, ki že dolgo živijo tam. Britanska misija je naredila pregled zahodne Palestine (Palestine Exploration Fund’s Survey of Palestine) po štirih let dela na terenu, ki se je začelo 1872. V več zvezkih so objavili 26 zemljevidov, na katerih je devet tisoč vasi in mest. Vsa so poimenovana. Jasno so razumeli, da ljudje na tej zemlji živijo. Še pred Križarji je palestinski škof Eusebius leta 313 pisal o Palestini v vodiču za romarje v Jeruzalem. Navedel je imena krajev, vključno z Betlehemom in Ramlo.
Vprašanja, kako in kje si bodo prilastili zemljo brez ljudi, so bila vseskozi odprta. Danes poznamo odgovor: narediti želijo tako, da bo zemlja brez ljudi. Genocidni element je vseskozi prisoten – vedo, da so na zemlji ljudje, in zagotoviti želijo, da bo zemlja brez ljudi in taka njihova.
To je bilo poudarjeno leta 1917, ko je Balfour napisal svojo zloglasno izjavo – ko je palestinsko prebivalstvo, ki je predstavljalo 95 odstotkov prebivalstva Palestine, označil za tiste “druge ljudi”. Britanija je igrala pomembno vlogo – tudi da so se vzhodno-evropski Judje lahko množično naseljevali v Palestino. Zato je konec 30. let dvajsetega stoletja, ko je judovsko prebivalstvo doseglo število 350.000, sledil palestinsko-arabski upor. Britaniji je do tedaj v veliki meri uspelo razgraditi palestinsko družbo, izgnati, umoriti in zapreti njene voditelje, uničevala je palestinske vasi … Sionistične milice Hagane so bile izurjene, da so leta 1948 zavzele ozemlje. Tistega leta je bil genocidni naklep zelo jasen.
Skozi analizo nakbe sem pokazal, kako so sionistične brigade s 120.000 vojaki napadale palestinske vasi, ki so imele komaj kaj obrambnih zmožnosti. Uničili so vasi in nato izvedli pokol. Ljudje, ki so lahko, so zbežali in bili izgnani v Jordanijo, v osrednji del Palestine, v Libanon in Sirijo na severu ter v Gazo na jugu.
Patrick Wolfe je zapisal, da je zelo pomemben izbris ljudi z ozemlja, fizični in kulturni. Etnično čiščenje je izgon ljudi in prilastitev njihove zemlje. Če jim slediš v begunska taborišča in jih tam redno napadaš in ubijaš – v Gazi leta 1953, 1956, 1967, 1971 … do danes –, pa ne gre samo za odvzem zemlje, s katere si izbrisal ljudi, ampak želiš te ljudi popolnoma uničiti. In to je definicija genocida.
V Atlasu Palestine (The Atlas of Palestine) smo zbrali 50.000 imen, ki so jih sionistične oblasti izbrisale in uničile. Ustanovili so sionistični odbor, ki si je izmislil nova imena, povezana s sionistično zgodovino, a brez resničnih temeljev. Spomnili so se 6.800 novih imen … Del izraelskih politik je ustvariti navidezno, lažno prisotnost skozi izmišljeno zgodovino. To vključuje zanikanje vzhodno-evropskih zgodovin in preimenovanje ter preoblikovanje imen in priimkov. Arabska, palestinska imena krajev so hebrejizirali. Živijo v na novo izmišljenem svetu.
Niso zgolj vzeli zemlje in izgnali ljudi, ampak so si izmislili tudi zgodovino na tej zemlji in na novo določili njeno geografijo. Vse, kar je bilo prej, so izbrisali. S tem je genocid skoraj dokončno izveden. A če ni Palestincev v Palestini, potem ni Libanoncev v Libanonu, Jordancev v Jordaniji ne Egipčanov v Egiptu. Nekoč je trgovec s svilo iz Damaska prečkal Palestino, da je šel v Egipt prodat svoje blago.
Prav absurdnost in totalnost izmišljenosti mi dajeta upanje in pogum. Zgodovina uči, da umetne in izmišljene enote znotraj povezane celote ne trajajo dolgo. Preprosto so preveč čudne in vsiljene.
Če bi izvedli etnično čiščenje in potvarjanje zgodovine na otoku, bi morda čez dvesto let res izginili vsi s spominom na to, kako je bilo prej. A če se tega lotiš v kraju z zgodovino in s prihodnostjo, kot je Palestina, kjer je Jeruzalem, ki ima zgodovino, ki je starejša od Londona ali Berlina … Kako lahko uspe? Izbrisati deželo, pobiti in izgnati njene ljudi, češ da to ni več njihova domovina? Kolonije, ne portugalske ne britanske in druge, ne trajajo.
Ob tem je posebej problematičen odnos med Nemčijo in Izraelom. Vemo za zgodovinsko sovražen odnos Nemcev do sodržavljanov, ki so bili Judje. Iz njega je nastala zaveza nikoli več – da se ravnanja nacistične Nemčije zoper Jude nikoli nikjer ne ponovijo zoper druge ljudi. K temu so se zavezali tako Nemci kot Judje. A zdaj tako Nemčija kot Izrael ponovno podpirata oziroma izvajata te politike, zgolj na drugi strani Sredozemskega morja.
Palestinke in Palestinci pa se zoperstavljajo in vztrajajo – nimajo vojaške opreme, tankov ali letal. A se ne vdajo. Izraelska vojska se v resnici ne bori, ampak zgolj uničuje, bombardira, sesuva, tepta … S tanki so rušili in zapeljali čez pokopališča, čez trupla … Na eni strani so ljudje, ki se borijo, da bi ubranili svoje domove, na drugi pa ljudje, ki zavestno ubijajo druge ljudi, da bi se polastil njihove zemlje.
Leta 1947 so Združeni narodi ustanovili posebno komisijo za Palestino. Iran, Indija in Jugoslavija so tedaj predlagali konfederativno ureditev, ki je segla onkraj delitve ozemlja po kolonialni logiki. Ključna pravica Palestink in Palestincev ter njihovih potomk in potomcev je pravica do vrnitve – tja, od koder so jih izraelske milice pregnale med nakbo. Vi ste analizirali stanje na terenu in prišli do sklepa, da je vrnitev mogoča, da je ozemlja dovolj in da to ne bi nujno pomenilo novih razlastitev in nasilja. Lahko pojasnite?
Zgodovinsko gledano resolucija 181 Združenih narodov o delitvi Palestine ni pravno zavezujoča. A vse v mednarodni politiki sledi logiki, da mora biti Palestina razrezana na dva kosa – eden za evropske Jude in drugi za ljudi, ki tam živijo in so tam doma. Vse razprave so se zgodovinsko vrtele okoli vprašanja, koliko zemlje odrezati in podeliti evropskim Judom. Resoluciji 181 podeljuje določeno veljavo to, da je bila sprejeta v okviru ZN. A v njej piše, da gre za priporočilo. Dokumenti ZN so jasni, da ZN nimajo pravice razdeliti države. V primerih konfliktov lahko predlagajo rešitve stranem, ki si stojijo nasproti. Palestinci niso nikoli pristali na to, da se odrečejo 55 odstotkom svoje domovine in jih prepustijo. Tega ne bi naredil nihče. Bi to naredila katera od evropskih držav? Britanija? Izraelci pa so to uporabili kot povod za vdor v Palestino in s silo so si prilastili dvesto dvajset vasi in krajev. Nikjer v mednarodnem pravu ni dovoljeno, da si nekdo prilasti dom druge osebe s silo.
Če danes pogledate ozemlje Izraela v mejah iz leta 1967, gre za 20.300 kvadratnih kilometrov. Tisoč štiristo kvadratnih kilometrov ozemlja so si prilastili v času britanskega mandata, ki je kolaboriral s sionisti. Šest odstotkov. S silo so nato vzeli še 78 odstotkov. Izrael kot država nima določenih meja. Črte premirja iz leta 1967 ne spoštuje, ni pa ta pravno zavezujoča, saj velja do razrešitve spora. Izrael je torej država brez ozemeljskih meja, ki nadzira ozemlje, ki si ga je večinoma prilastila s silo. Ob vsem tem je presenetljivo to, kar prikaže tudi tragedijo – ko se Palestinke in Palestinci iz Gaze poskušajo vrniti v svoje domove, od koder so bili pregnani leta 1948, jih označujejo za napadalce. Judovske naseljence pa priznavajo kot prebivalstvo te pokrajine.
Kdo so Palestinke in Palestinci v Gazi? 85 odstotkov je begunk in beguncev iz 247 vasi in mest, ki so jih morali zapustiti leta 1948. Ti ljudje so ujeti, zaprti v koncentracijskem taborišču … Vse, kar si želijo, je vrnitev domov. In kdo je na drugi strani ograje? Naseljenci z dvojnimi državljanstvi – iz Poljske, Ukrajine, Rusije …
Oktobra je med vdorom Hamasa iz Gaze v Izrael mnogo ljudi govorilo o tem, da se bodo Palestinke in Palestinci morda lahko vrnili domov – od koder so bili pregnani. Vi ste zapisali, da bi lahko bili med ljudmi, ki so se iz Gaze 7. oktobra vrnili v kraje, od koder so bili pregnani. Z vprašanjem vrnitve se ukvarjate raziskovalno in strokovno.
Drži. Lahko si predstavljam, da sem eden od mladih mož, ki so 7. oktobra ob napadu Hamasa prečkali mejo in zlomili izraelsko obkolitev in obleganje Gaze. Lahko bi bil med njimi, na poti domov, tja, kjer sem bil rojen.
Ljudje, ki danes živijo, kjer sta živela moj oče in družina, so iz Bronxa. Družina ženske, ki živi v naši hiši, je iz Rusije in njena družina se je iz Rusije izselila v Ameriko med prvo in drugo svetovno vojno. Nato je iz Bronxa prišla v Palestino. Kjer sem bil rojen, je zdaj njej priznano, da je prebivalka. Jaz pa nimam pravic.
Česa takega svet še ni videl. Če bi leta 1948 imeli delček kamer, pametnih telefonov in medijev, bi judovski priseljenci in milice lahko zavzeli mnogo manj. Svet bi vedel, kaj se dogaja v njihovem imenu. In nadaljuje se že več kot petinsedemdeset let. Razlika zdaj je zgolj v tem, da je uničenje večje, a tudi vedenje in zavedanje.
Pa zahodne družbe res vedo in razumejo bolje? Zadnjega pol stoletja se zdi, da smo pozabili na razumevanje antikolonialnega in antiimperialnega boja. Trenutno svet spremlja genocid v živo.
Da in to je izjemno tragično. Umrlo bo še več nedolžnih, dokler ne bo Zahod, ki je zagotovil ustanovitev Izraela, prisiljen spremeniti smeri. Biden dobro razume situacijo – pošilja bombe, ki vsak dan uničujejo Gazo, uporablja veto, ko želijo druge države opozoriti in ustaviti Izrael. Meddržavno sodišče je januarja odločilo, da obstaja nevarnost genocida. Nihče ni naredil nič, nič se ni spremenilo.
A če se vrnem k vprašanju vrnitve Palestink in Palestincev v domove, iz katerih so bili pregnani med nakbo … Pravica do vrnitve je sveta, zakonita in možna.
Kaj pomeni možna?
Naredili smo natančne demografske in geografske študije, ki smo jih predstavili v akademskih okoljih, in nihče jih ni postavil pod vprašaj ali prerekal dejstva, da 80 odstotkov izraelskega prebivalstva živi na 12 odstotkih ozemlja države. Zakaj? Ker gre večinoma za mestno družbo, ki ji je najbližje živeti skupaj v mestnih okoljih. Gre za tri predele – zahodni Jeruzalem, Tel Aviv z okolico in Hajfa.
Raziskava, ki sem jo naredil, je pokazala, da ni skoraj nikogar, ki bi se moral umakniti, da bi se lahko vrnilo palestinsko prebivalstvo v podeželske vasi, iz katerih so judovske milice pregnale palestinske družine leta 1948. Kdo si zdaj prilašča to zemljo? Dve skupini: manjšo skupino predstavljajo kibuci, približno odstotek ali dva izraelskega prebivalstva. Večino zemlje pa upravlja izraelska vojska.
Izraelska raziskava je pokazala, da je 88 odstotkov zemlje, s katere je bilo pregnano palestinsko prebivalstvo, v rokah vojske in kibucev. Če govorimo o številu ljudi in zmožnosti, da zemlja te ljudi sprejme, ni težav. Naredil sem tudi načrte, kako bi lahko potekala vrnitev v gosto naseljena mesta.
Vprašanje je zgolj, kako končati sionizem. Brez tega ne bo rešitve. Ko je bil v Nemčiji prepovedan nacizem, je Nemčija ponovno postala članica držav sveta; ko se je končal rasni supremacizem apartheida v Južnoafriški republiki, je država ponovno postala del mednarodne skupnosti …
Glavna pot do prihodnje trajne in mirne rešitve, skladne z mednarodnim pravom, je prepoved in končanje sionizma. Sionizem trdi, da Palestinke in Palestinci ne obstajamo in da vse ozemlje pripada judovskemu prebivalstvu. Kako sobivati z nekom, ki zanika, da obstajaš?
In vse več Judov danes jasno in glasno nasprotuje sionizmu – tudi v evropskem parlamentu. Slišali smo jasne analize, da mora biti Izrael kot sionistična država ukinjen. Ni in ne bo lahko. Zahodne države potrebujejo Izrael kot svoje kolonialno, imperialistično orodje. A upam, da bo po zdajšnjem uničevanju Gaze več ljudi vprašalo, kako visoko ceno terja Izrael. Je ta kolonialni projekt res vreden tako visoke cene? In zakaj? Da vzpostavlja kolonije na še večjem ozemlju?
Upam, da bodo ljudje v tej svoji kritiki postali odločnejši, ker v Združenih narodih so kupi resolucij, ki obsojajo Izrael … Cena ohranjati Izrael kot kolonialno izpostavo Zahoda mora postati predraga. In nato je treba ugotoviti tudi, kdo je odgovoren za krivice in kako jih popraviti.
Pravica do vrnitve je bila v času dogovorov iz Osla v devetdesetih letih prejšnjega stoletja odrinjena na rob – o njej naj bi se odločalo, ko bo urejeno vse drugo. Je v tem bistvena napaka – bi morala biti pravica do vrnitve izhodišče iskanja pomiritve?
Rešitev dveh držav je past. Ukana, da se prekrije resnični načrt, kako doseči, da večina ozemlja Palestine pripade Izraelu, majhen del pa je “palestinska država” brez pravega pomena in vrednosti. Zato ne podpiram “rešitve dveh držav”. Tudi ideja ene demokratične države se mi zdi nevarna. Vse to so politični načrti in odločitve, ki se lahko spreminjajo.
Rešitev in pravičnost sta v temeljnem spoštovanju in uresničitvi mednarodnega prava. V tem, kar pripada vsem, čemur se ni mogoče odreči in o čemer se ni mogoče pogajati: pravica do vrnitve. Zakaj se ta pravica ne uresniči? Zakaj se ljudem ne omogoči, da se vrnejo, od koder so bili pregnani, da se vrnejo v svoje domove, k svoji zgodovini, pokrajini in geografiji? Nato lahko sprejmejo druge ljudi, oblikujejo lahko politični sistem, ki ga izberejo – svobodno in demokratično.
Ne moremo imeti voza pred konjem. Najprej je treba zagotoviti neodtujljive, temeljne človekove pravice – nato je na ljudeh, ki svobodno živijo v svojih domovih, da odločijo, v kakšni obliki države bodo živeli. Ker to je na koncu platnica – vsebina knjige mora biti neodtujljiva pravica do vrnitve.
Sionizem tega ne sprejema. V svojem bistvu nasprotuje načelom mednarodnega prava in temeljnim človekovim pravicam. Zato sem prej dejal, da je predpogoj, da se v sionizmu prepozna njegovo bistvo in se zavrže.
Z Atlasom Palestine in zemljevidi, s svojim delom in pisanjem, s knjigami ste naredili pionirsko in temeljno delo. A nakba, etnično čiščenje, je potekala na mnogih ravneh – tudi v arhivih. Zdaj v Gazi vidimo uničevanje knjižnic, univerz, spomenikov kulturne dediščine. Na kakšne težave in prepreke ste naleteli pri zbiranju vseh podatkov?
Oh, več kot 85 let imam. Če od tega odštejete deset let, preden so nas pregnali, je to 75 let, ko sem iz otroka postal odrasel in zdaj star človek. Vseskozi me je spremljalo vprašanje vrnitve in vprašanje, kdo so Judje, ki prihajajo iz različnih držav z različnimi jeziki, in zakaj nas želijo ubiti in uničiti naša življenja. V resnici je žalostno, da je bilo potrebnega toliko časa, da mi je uspelo dokumentirati nekaj, kar svet pozna in za kar ve.
Ko sem v Londonu delal doktorat, sem šel v britanske arhive. To je bilo leta 1961. Včlanil sem se v Kraljevo geografsko društvo in jih prosil za zemljevide Palestine. Rekli so mi, da Palestine ni. Prosil sem jih za zemljevid Bližnjega vzhoda. Tam sem pokazal ozemlje, ki me je zanimalo. Pogledali so me.
Aha, mislite Izrael? Prečrtali so ime Palestine in napisali Izrael. Dobil sem zemljevide, jih skopiral, s knjižničarji sem se spoprijateljil … Kolonialne sile so znane po tem, da zelo dobro dokumentirajo ozemlje, ki ga ukradejo okupiranim. Tam sem našel veliko podatkov, razdrobljenih na desetih, dvajsetih lokacijah. Šel sem tudi v knjižnico Združenih narodov, v knjižnico ameriškega kongresa, v München, kjer imajo v muzeju zračne posnetke Palestine iz leta 1917. Bil sem v Istanbulu, še vedno želim obiskati knjižnice v Vatikanu in Sankt Petersburgu.
Delo se je splačalo. Od doma smo odšli, ko so bile puške uperjene v nas. Ljudje so vzeli s seboj bolj ali manj samo oblačila, ki so jih imeli na sebi. In spomin. Niso vzeli dokumentov – vse dokumente palestinskih oblasti so zaplenile izraelske sile. Rojstne knjige, mrtvaške liste, analize gospodarstva, bančništva, kmetijstva, zemljevide cest, letališč in pristanišč – vse to so leta 1948 z nakbo dobili Izraelci – ne zgolj ozemlje, ki so ga očistili ljudi, ampak tudi obstoječe ogrodje države.
Palestinci smo leta dolgo poskušali nazaj zbrati te dokumente. Zdaj jih imamo veliko – Atlas Palestine zajema obdobje od leta 1917 do leta 1966. Preveden je v glavne svetovne jezike. Dodali smo tudi Atlas Palestine med letoma 1871 in 1877, čas konca otomanskega obdobja. Tedaj ni bilo v Palestini nobenih sionističnih kolonij. Palestina je bila arabska, med prebivalstvom so bili judje, kristjani in drugi. Zdaj želimo Atlase digitalizirati in objaviti na spletu, da bodo dostopni vsem.
Leta 2017 ste začeli tudi z letnim natečajem za arhitektke in srednješolce, kako bi obnovili leta 1948 uničene palestinske vasi. Vam delo mladih daje upanje?
Po letih zbiranja in urejanja dokumentov ter podatkov je bilo naslednje vprašanje, kaj s tem narediti. Odpreti muzej? Ne, začrtati moramo Palestino prihodnosti. Odločeni smo, da se mora naša pravica do vrnitve uresničiti. Torej moramo razmišljati, kakšna bo prihodnost. O vsaki vasi imamo zbrane podatke, o družinah, ki so tam živele, njihova imena … Poročila o vaseh imajo enajst delov. Odločili smo se, da ponudimo prostor mladim, da izvedo več o vaseh, od koder so bile njihove družine pregnane, in da predstavijo, kako bi na novo zgradili, obnovili te vasi.
Letos bo osmi natečaj. 270 palestinskih arhitektov in arhitektk je diplomiralo z nalogo, povezano z našim natečajem, in v tem trenutku imamo vse podatke, da lahko obnovimo nekje med 50 in 60 vasi. Razdelili smo jih v različne vernakularne regije – območja z lastnimi arhitekturnimi tradicijami: hriboviti, puščavski, obalni predel … Vsako leto na razpisu sodeluje med 40 in 70 študentov iz približno ducata univerz, mnogi iz Palestine, a tudi iz Libanona, Jordanije in drugod. Imamo mednarodno žirijo, večinoma iz Britanije, ki vsako leto pregleda oddane predloge in izbere najboljše tri.
Lani sem pomislil: imamo to izjemno delo, narejeno z vso natančnostjo, ki omogoča, da gremo jutri na teren in začnemo delati – lahko izračunamo, koliko vreč cementa, koliko delavcev potrebujemo … Ne gre za nepredstavljive naložbe, imamo inženirje, med katerimi mnogi delajo in gradijo v zalivskih državah, imamo gradbenike …
Izračunali ste, da bi obnova vzela nekje med štirimi in šestimi leti?
Da. In ob tehnologiji, ki jo imamo, se mi zdi izjemno dragoceno tudi to, da lahko mladi, ki so zasnovali obnovo, to predstavijo ljudem iz te vasi. Obnovo vasi Suhmata v Galileji so izdelali mladi arhitekti in arhitektke iz Gaze. Begunci iz Suhmate so danes še vedno v begunskih taboriščih v Libanonu. Srečali so se po spletu in podelili spomine in razmisleke – bilo je izjemno ganljivo. Palestinci in Palestinke iz Suhmate so vprašali, kje pa je stara pekarna? Na koncu je nekdo vprašal, ali bo tam tudi športni klub …
A zgodba ima žalosten konec. Maho Mansour, ki je v imenu ekipe predstavila projekt obnove, je v Gazi pred tedni ubila izraelska vojska. Tragedije se ne končajo.
Uničenje Gaze se zdi nepojmljivo. Vi pišete o svojem bratrancu Hasanu, ki se je v začetku petdesetih let iz begunskega taborišča v Gazi vračal in se poskušal vrniti na zemljo, od koder je bila vajina družina pregnana. Izrael je prebivalstvo Gaze potisnil v obmejno Rafo, strah je, da jih želi potisniti čez mejo v Egipt v puščavo Sinaj. Ali vidite možnost, da bi se družine, pregnane leta 1948, namesto v ponovno pregnanstvo vrnile domov – v sedanji Izrael?
Omenili ste Hasana, ki je bil vedno nasmejan, prijazen in ki ga je izraelska mina ubila na začetku petdesetih let prejšnjega stoletja. Pogosto je hodil nazaj. In ko se je vrnil, nam je pripovedoval, kaj je videl – hiše, ki smo jih poznali, a so jih porušili, drevesa, pod katerimi smo se igrali, in so jih posekali, mlin, kamor smo vozili pšenico, ki so ga zminirali. Povedal je, da je izraelskih naseljencev zelo malo v naši vasi. A min je bilo na poti, na meji veliko. Bil je eden tistih, ki se niso nehali vračati – 5000 ljudi iz Gaze je umrlo med letoma 1948 in 1956, ko so se poskušali vrniti.
Danes ljudje še vedno živijo za to in se trudijo, da bi se lahko vrnili. Sam nisem nikoli opustil upanja, da se bomo vrnili. Kar se nam je zgodilo, gre proti naravi stvari, proti vsemu, kar je prav. Pomembno mi je bilo dokumentirati, kje smo bili in kako smo živeli, ter načrtovati, kako bi morali bivati. In to ostaja mogoče. Zato sem prijatelju Ilanu Pappeju dejal, da je pravica nekaj trajnega, temeljnega. Predstavljajte si egipčanske piramide – stoletja že stojijo zaradi svojih trdnih temeljev. Če bi piramido postavili na glavo, bi lahko stala zgolj z močnimi podpornimi stebri – in tako mora tudi Izrael, če želi obstati, biti podprt s puškami in močjo zahodnih sil.
Analizirali ste uničenje palestinskih vasi po nakbi. Kako gledate na izraelske nezakonite naselbine, ki so na Zahodnem bregu z namenom, da si Izrael prilasti čim več palestinskega ozemlja – so premostljiva ovira ali so dosegle popolno razkosanje in podreditev ozemlja?
Izraelske nezakonite naselbine na Zahodnem bregu so drugačne od poselitve, ki se je zgodila po nakbi v Izraelu. Bolj so podobne sionističnim kolonijam pred letom 1948, ki so bile pod zaščito britanskih oblasti. Nezakonite judovske naselbine na Zahodnem bregu ščiti izraelska vojska. Kršijo mednarodno pravo in tudi meddržavno sodišče je o gradnji na Zahodnem bregu podalo svoje mnenje v primeru apartheidskega zidu. Njihova prednost sta podpora in zaščita izraelske vlade, kar pomeni neprestano nasilje.
Ob dogodkih v Gazi je to, kar se dogaja, zelo jasno. Kolonialni Zahod deluje proti nam. Ljudje po svetu stojijo ob nas, a nimajo moči. Arabske vlade so ali nemočne ali nesposobne. Na naši strani je moč pravice in pravičnosti, kar razumejo ljudje po vsem svetu, imamo podporo arabskega prebivalstva in predvsem moč palestinskega prebivalstva. Neverjetno je, da se ljudje, ki so več kot petnajst let zaprti v koncentracijskem taborišču, zmorejo upreti in zoperstaviti sili okupatorja. Tudi na Zahodnem bregu vidimo, da ljudje niso zlomljeni in uklonjeni – moč prihodnosti je v Palestinkah in Palestincih v Palestini. Nedavni dogodki nam zgolj dokazujejo, da četudi nimajo tankov in vojaških letal, je njihova moč v njihovi pripadnosti palestinski zemlji, palestinski kulturi in zgodovini. V Gazi je danes jasno, da možnosti in poti naprej v sedanji smeri ni več: nikamor več ne moremo bežati – gremo lahko samo severno nazaj. Čas je, da se palestinsko prebivalstvo vrne. In v Palestinke in Palestince tudi polagam svoje upanje.
* Intervju je bil objavljen v brezplačnem časopisu Svobodna Palestina, ki je spremljal istoimenski niz dogodkov ob obletnici nakbe maja 2024 v organizaciji zavoda Divja misel – Vodnikova domačija Center in Gibanja za pravice Palestincev.