Konec novembra 2021 je na 19. evropski konferenci PeP2021 potekalo dvodnevno srečanje oseb z izkušnjo revščine in EU-odločevalcev, socialnih služb, akademikov, nevladnikov … Sodelovalo je 28 držav, tudi nečlanice EU. Dogodek je organizirala Evropska mreža za boj proti revščini EAPN. Članica mreže je tudi EAPN Slovenija, ki jo sestavlja 19 nevladnih organizacij, ki delujejo na socialnem področju.
V slovenski delegaciji je bilo poleg koordinatorjev še pet oseb
z izkušnjo revščine. Tri mame samohranilke, invalidsko upokojena oseba in upokojeni delovni migrant iz Bosne in Hercegovine. Evropskemu parlamentu in drugim službam so imeli možnost predstaviti revščino, kot jo doživljajo sami. Med pričevanji nacionalnih delegacij so številke oživele in statistika se je udejanila v krvi in mesu. Že prvi dan je postalo jasno, da so težave, s katerimi se srečujejo socialno ogroženi, po vsej Evropi povsem enake ter da je ni države, v kateri se revščina v zadnjih dveh letih ne bi poglobila. Zrcalijo se težave, ki ljudi ohranjajo v revščini; previsoke – neregulirane – najemnine, nedosegljivo visoke varščine, prenizka minimalni dohodek in minimalna plača, prekarnost, otežen dostop do zdravstvenih in drugih storitev. V porastu so tudi težave v duševnem zdravju; dostop do psihoterapije v okviru zdravstvenega zavarovanja pa ne zadošča potrebam. Zaradi digitalizacije se povečuje tudi stopnja socialne izključenosti starejšega prebivalstva. Koronakriza je sicer vse skupaj še poslabšala, a nikakor ni glavni razlog za zgoraj našteto. S težavami, o katerih je poročala naša delegacija, se srečujejo
tudi na Norveškem, v Avstriji in drugod po Evropi. Živeti brez ogrevanja, elektrike, vode, gentrifikacija, porast brezdomstva … Skratka, životarjenje v enaki meri kot na sončni strani Alp.
Revščina je, ugotavljamo vedno znova, sistemski problem, zato iskreno upam, da so zgodbe poleg ušesnih open odločevalcev zatresle tudi njihova srca. Vendar moram biti iskren in dodati, da po slišanih odzivih EU parlamentarcev oziroma njihovih namestnikov prav veliko upanja na korenite spremembe nimam. Omeniti pa gre portugalskega predstavnika evropskega parlamenta, ki je svoje kolege, ki so spretno politično flancali in sadili rožice, edini demantiral in jasno povedal, da je časa za besedičenje zmanjkalo, da se že leta debatira o istih zadevah, a sprememb še vedno ni na vidiku. Tudi on je črnogled.
V sodelovanju s špansko in bolgarsko delegacijo se je naša delovna skupina na konferenci Osebe z izkušnjo revščine zavzela za korenitejše spremembe. Sprejeta predloga, ki sta se znašla med ključnimi sporočili konference, sta se glasila:
- Priporočila EU niso dovolj. Potrebna je direktiva. Osebe, ki se spopadajo z revščino, in organizacije, ki delajo na tem področju, morajo sodelovati pri načrtovanju sistemskih sprememb in opredelitvi stopnje zadostnosti.
- Minimalni dohodek in minimalna plača morata biti dovolj visoka, da zagotovita ljudem, da so dejaven del družbe, da živijo dostojno, da se konča njihova socialna izključenost.
Odprava revščine je politična odločitev!
* Uporabljena moška slovnična oblika v besedilu je uporabljena kot nevtralna oblika za osebe vseh spolov.
*Objava je nastala v sodelovanju z društvom za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice. Zapis je bil prvotno objavljen v januarski številki časopisa o brezdomstvu in sorodnih socialnih vprašanjih Kralji ulice.