Mirjana Učakar je bila 26. februarja 1992 ena od vsaj 25.671 ljudi, ki so bili izbrisani iz registra stalnih prebivalcev. Potem ko se je na začetku tisočletja vključila v Društvo izbrisanih prebivalcev Slovenije, katerega viden predstavnik je bil Aleksander Aco Todorović,  je postala aktivna v boju za pravice izbrisanih. Pravi, da jo je ta boj osmislil. Danes, ko izbrisanim kršitve pravic še vedno niso popravljene, mnogi pa imajo zdravstvene težave ali so preminuli, pravi, da želi o tem zločinu predvsem pripovedovati mladim. To je na slovenskih fakultetah počela v okviru projekta Amnesty International Slovenije. Na fakulteti za socialno delo je skupaj z nekaterimi drugimi izbrisanimi govorila pretekli petek pred obletnico izbrisa, sodelovala je pri nastanku razstav, ki bodo v galerijah Alkatraz, Kresija in na Gallusovem nabrežju, in je del predstave Izbrisani d.o.o., ki bo premiero doživela natančno na 30. obletnico izbrisa v Španskih borcih. O enakopravnosti govori iz različnih pozicij, ki jih živi in zaradi katerih pozna neenakopravno in krivično obravnavo na lastni koži. 

Pred nami je 30. obletnica izbrisa. Kako ste sami doživljali in doživljate neenakopravnost?

Zame je bil največji udarec v življenju, ko sem ostala brez službe. Nekaj najbolj groznega je, ko si odvisen od partnerja. Izjemno ponižujoče je, ko moraš opravičevati, kam si dal denar. Tako sem dolgo živela, dokler si nisem uredila borne pokojnine.

Ste po tej izgubi službe še kdaj dobili zaposlitev?

Ne. S šestnajstimi leti delovne dobe sem se na koncu invalidsko upokojila, a to mi je komaj uspelo. Prvič so me odklonili z utemeljitvijo, da zdravljenje še ni bilo končano. Ko sem prišla drugič, je v komisiji sedel internist iz UKC Maribor, ki me je vprašal, zakaj imam tako malo delovne dobe. Jaz, prismoda nisem pričakovala tega vprašanja, pa sem povedala, da zato, ker sem bila izbrisana. 

Rekel je: “Poznamo mi te izbrisane.”

To je bilo leta 2006, ko so politiki ljudi ščuvali proti izbrisanim. Svojemu zdravniku sem povedala, kaj se je zgodilo. Rekel je, da bova malo počakala, nato pa napisala novo prošnjo. Ko sem tretjič prišla na komisijo, omenjenega zdravnika ni bilo v njej in so mi odobrili invalidsko upokojitev. Ljudje so me, ker sem bila izbrisana, večkrat zmerjali.

V kolikšni meri je izbris povezan z izgubo službe in kratko delovno dobo?

Službo sem izgubila zaradi tega, čemur rečejo dolgi jezik. Leta 1990. Kot referentka za porabo stanovanjskih kreditov sem delala na mariborski banki, ki je kupila stanovanje na Cresu, a je zmanjkalo denarja za opremo. Ve se, da so tja hodili direktorji, delavstvo pa ni prišlo na vrsto. Hoteli so, da razliko, ki jim je zmanjkala, pokrijemo s tem, da delavci prispevamo določen odstotek plače. Rekla sem, da denar raje nakažem Rdečemu križu. Poklicali so me na zagovor k partijski sekretarki. Ko ni ničesar dosegla, me je poklical še direktor. Bilo nas je 193, vsi so podpisali, razen mene. No, naslednji mesec so mi denar vseeno odtrgali od plače. 

Direktor mi je rekel: “Ko bo prva prilika, boš letela.”

Bilo je jeseni. Potem sem zanosila, imela sem rizično nosečnost, stara sem bila 37 let in sem ostala na bolniški. Ko sem poslala bolniški list v službo, se je izgubil. Sklicali so disciplinsko komisijo ter delavski svet in me odpustili, medtem ko sem bila v bolnici. Šla sem na sodišče in sodni proces je trajal do leta 1992. Na drugih bankah so vedeli, kdo sem, zato nisem mogla dobiti službe drugje. Potem se je zgodil izbris.

Kako ste izvedeli, da ste izbrisani?

Konec junija leta 1992 sem rodila sina. Julija sva ga šla z možem vpisati na matični urad. Referentka mi je rekla, da ravno razpošiljajo potrdila o slovenskem državljanstvu in da me ni zraven. Da sem Hrvatica. Ni mi bilo jasno, kako sem lahko hči Slovenke in Srba postala Hrvatica. 

S Hrvaško niste imeli nobenih povezav?

Oče je pred drugo svetovno vojno živel v Vinkovcih. Tam je bil vpisan v knjigo državljanov. Med vojno je šel v partizane, kjer sta se spoznala z mamo, in po vojni sta šla živet na Ptuj. Ko sem se rodila, so otroke vpisali tam, kjer je bil vpisan oče. Moj oče, rojen v Šidu v Srbiji, je bil vpisan na Hrvaškem in po njem tudi jaz.  V dveh letih po izbrisu, ko nisem imela nobenih veljavnih dokumentov, mi je ogromno pomagala teta, ki je imela v Sloveniji materialno varen položaj. Mož je imel službo, a imela sva dva mladoletna otroka. 

Ste izbris skrivali?

Da. Strah me je bilo. Med leti 1992 in 1994 zaradi vojne nisem mogla iti v Vinkovce, da bi si uredila hrvaški potni list. Tam nisem niti nikogar poznala. Uslužbenec hrvaške ambasade mi je rekel, naj najdem nekoga, ki me bo pripravljen prijaviti na Hrvaškem. Na Ptuju je takrat delalo veliko Hrvatov in mož se je spomnil na nekoga iz Cestice pri Varaždinu. Čez zeleno mejo sva se peljala tja. Grozno me je bilo strah … Dala sva mu 150 mark, da sem se lahko pri njem prijavila. To je bilo tedaj veliko. Na upravni enoti v Varaždinu sem v 10 minutah dobila potni list in osebno izkaznico. Leta 2000 mi je nato uspelo dobiti stalno bivališče v Sloveniji, leta 2003 državljanstvo.

Si kdaj zamišljate, kakšno bi bilo vaše življenje, če vas slovenska država ne bi izbrisala?

Ne vem, danes se me to nekako več ne dotakne … Verjetno bi lahko našla še kakšno zaposlitev, če že ne na banki vsaj kje drugje. Takrat sem bila v najboljših letih. Živela bi še naprej svoje nepomembno življenje. Tako pa sta moja otroka imela veliko težav. Nismo živeli normalnega življenja. Ves čas smo bili pod stresom. Stanovanje, ki ga nisem mogla odkupiti po Jazbinškovem zakonu, smo izgubili. Šla sem do ustavnega sodišča in nato do Strasbourga, a mojega primera niso sprejeli v obravnavo. Bila sem zbegana, mislila sem, da je izbris morda posledica moje napake. Izgubila sem prijatelje … Če nimaš življenja kot drugi, gredo prijatelji stran. Ostali so mi sošolci iz gimnazije. Na koncu sva se tudi z možem, ki je bil na začetku super, razšla. A vedno poskušam na dan privleči lepe plati – kje vse sem bila, koga vse sem spoznala, ker sem bila izbrisana … 

Nekoč ste dejali, da so vam z izbrisom uničili življenje, a ga na nek način tudi polepšali, ker ste spoznali ogromno čudovitih ljudi.

Spoznala sem mlade, ki so se izkazali za prave prijatelje. Ogromno sem se naučila. Že samo skozi druženje z Acom, ki je bil moj sosed. Oblikovala sem povsem drugačen pogled na svet. Za seboj sem pustila malomeščanstvo in življenje pred televizijo. Ko smo ustanovili društvo in začeli z našim bojem, se mi je odprl svet. Uživala sem, ko sva z možem ponoči po Ptuju lepila plakate z obrazi krivcev za izbris. To mi je dajalo energijo. Že prej sem bila upornik, a nisem bila v krogu podobnih ljudi. 

Spomnim se, da smo leta 1970 dijaki na Ptuju protestirali proti vojni v Vietnamu. Pred leti me je kolega, ko smo šli v Novo Gorico na protest, vpraševal, kako se mi ljubi. Rekla sem mu: “Če bodo vsi sedeli doma in čakali, da bo šlo na bolje, se ne bo nikoli nič zgodilo.”

A veliko zgodb se je izteklo žalostno. Včasih sem tudi malo depresivna, sploh ko se spomnim zadnjih Acovih let. Veliko sva se družila, s svojo psičko je vsak dan prišel k meni. Tudi tisto jutro, preden je izginil … Umrl je tudi Stojan Bubanja, ki mi je vse do konca govoril: “Sokol, kje si sokol?” Še vedno imam v ušesih njegove besede. Smrti je bilo še več in vsi ti ljudje so umrli prehitro. Veliko nas, ki smo še živi, pa ima zdravstvene težave.

Dve leti ste živeli kot izbrisana in osem let s hrvaškim državljanstvom. Ste dobili materialno zadoščenje, odškodnino za storjeno kršitev vaših pravic?

Dobila sem izplačanih 4950 evrov v petih letih, po 50 evrov za vsak mesec izbrisa. To je bilo zame ponižujoče. Nobene pravice nismo dobili nazaj. Ne stanovanjske, ne delovne dobe, ne pravic iz naslova zavarovanj … Vseeno pa mi je 1000 evrov na leto pomenilo ogromno. Enkrat sem si kupila pralni stroj, drugič posteljo. Imam 350 evrov pokojnine in 184 varstvenega dodatka.

Kako preživite?

Denar natančno razporedim. Dan preden nam nakažejo pokojnino, imam v denarnici še dva, tri evre. Pomaga, da lahko dvakrat na leto zaprosim za izredno pomoč. Na začetku sem bila preponosna in preveč trmasta in nisem hotela. Pa so me drugi prepričali. Zdaj vem tudi, da obstaja razdelilnica hrane, kamor lahko grem enkrat na teden. Sprva me je bilo sram. Prvič je bilo zelo težko, že dan prej me je črvičilo. Potem sem si rekla: “Nič, šla bom!” Tam sem naletela na izjemno prijazne ljudi, ki mi ne vzbujajo slabega občutka.

Stigma revščine je velika …

Bilo je grozno, ampak zdaj mi ni več nerodno. Ne trdim, da sem najbolj uboga na svetu, a denar moram res prekleto dobro razporediti.

Kje se danes odvija boj izbrisanih? 

Ljudje so izgubili interes. Že prej nas je bilo aktivnih bolj malo. Največ ljudi, nekaj čez sto, je bilo na sestanku društva leta 2003. Mnoge je bilo sram in strah. Takrat nismo računali na nobeno odškodnino, želeli smo samo, da javnost izve, kaj se je dogajalo, in da nam odvzete pravice vrnejo. 

Se vam je kdo od nosilcev državnih oblasti opravičil za izbris?

Nekdanji predsednik državnega zbora Pavel Gantar se nam je opravičil v državnem zboru. Opravičila se nam je tudi nekdanja notranja ministrica Katarina Kresal, ko smo bili pri njej, ampak to ni bilo javno opravičilo. To je, kolikor se sama spomnim in vem, vse.

Kdo bi se moral še opravičiti?

Zdajšnji predsednik države Borut Pahor, ki je pred leti, ko je bil predsednik državnega zbora, zamudil z ustavno pobudo, s katero bi lahko preprečili referendum o izbrisanih. O Janezu Janši in Lojzetu Peterletu ne razmišljam – tudi če bi se opravičila, verjamem, da bi se s figo v žepu.

Kaj je po 30 letih sploh še mogoče narediti za pravice izbrisanih?

O tej sramoti naj se piše v vseh možnih učbenikih in zgodovinskih knjigah, navesti je treba tudi vse krivce z imeni in priimki. To je edino, kar nam je ostalo. Krivic, ki so nam jih storili, po 30 letih ne morejo popraviti. Poleg tega se vsega, kar so nam vzeli, ne da izmeriti z denarjem. Uničili so življenja. Nam in našim otrokom. Lahko se le še opravičijo.

---

Priporočamo tudi: