Spadam med generacijo, ki se še zelo dobro spominja kasetofonov in kaset ter mi je popolnoma jasno, zakaj je ob slednjih nepogrešljiv spremljevalec svinčnik.
Plastični pravokotniki s črnim, kromdioksidnim, ali rjavim, navadnim, magnetnim trakom, ki se je vedno zataknil nekje med glavo in kolesjem v kasetofonu. TDK, Agfa, BASF, Philips … z A in B stranjo, vsako dolžine 30 ali 45 minut, z dvema luknjama in nazobčanima kolutoma, ki sta me spominjala na obraz, ter nalepkami, stokrat potrganimi in prelepljenimi z novimi. Kaseta je imela dve majhni, s plastičnima jezičkoma prekriti, kvadratni luknjici tudi na zgornji, tanjši strani, ki smo ju odlomili, ko smo smatrali, da smo na trak posneli to, kar želimo, da tam ostane “za vedno”. Seveda smo si že čez nekaj dni premislili in potem smo čez ti dve odprtini lepili selotejp ali vanju tlačili papir, da smo lahko kaseto presneli, na nekaterih kasetofonih pa se je dalo na dnu odprtine, kamor je šla kaseta, pritisniti na majhno – seveda plastično – palčko in so bile vse zgoraj naštete kolobocije s tlačenjem papirja ali selotejpom nepotrebne. Podobno je bilo potrebno storiti tudi, če smo želeli presneti že posneto kupljeno kaseto – te so imele kvadratne jezičke že “tovarniško” odstranjene. Običajno je šlo v teh primerih za kasete, ki smo jih izmaknili staršem ali starim staršem in smo čez njihovo muziko posneli svojo.
Verjetno marsikdo med vami nima niti najmanjšega pojma, o čem pišem, na drugi strani pa tisti, ki tako kot jaz spadate med analogno generacijo, zdaj veselo prikimavate. Kasete so bile del našega življenja in neverjetno praktična zadeva. No, vsaj takrat se nam je zdelo tako.
Morda gledam na ta čas skozi očala nostalgije, a zdi se mi, da smo glasbo takrat bolj cenili. Če ne to, pa je bil obred poslušanja zagotovo drugačen, kot je danes. Ta se je spremenil tudi pri meni. Že do CD-jev, danes takisto reliktov preteklosti, nisem imel nobenega odnosa in sem preskakoval med komadi, kakor se mi je zahotelo, danes, ko pa lahko v nekaj trenutkih pridem do kateregakoli in kadarkoli posnetega štikla, pa se mi zdi, da poslušam manj raznovrstno glasbo, kot sem jo nekoč – takrat, ko je bilo vse vtisnjeno na bleščeče črnih vinilkah, ki smo jih kot največjo dragocenost jemali iz ovitkov in jih polagali na gramofon, z njih skrbno očistili prah in nežno v utore spustili gramofonsko iglo. Potem smo od začetka do konca poslušali najprej prvo ter nato še drugo stran … in na koncu po vsej verjetnosti zadevo še nekajkrat ponovili. Seveda so bile naše “plate” preveč dragocene, da bi jih nosili na razne čage in zato so nam prišle prav kasete. Nanje smo si lahko posneli poljubno kombinacijo štiklov z različnih plat, za tiste prav posebno ljube nam “kompilacije” pa smo si naredili celo posebne ovitke, s katerimi smo opremili plastične škatlice kaset. Kasete se je dalo poslušati tudi v avtomobilih, a so bili “avtoradiji” ponavadi rezervirani za fotrovo muziko in povečini tam nismo imeli “prava glasanja”.
Dolžina kasetnega traku je bila sila modro premišljena. Na tiste devetdeset minutne smo na vsako stran spravili običajno po en LP, one šestdeset minutne pa so bile bolj za naše mikse s plat in radia. Prav snemanje komadov z radijskih postaj je zahtevalo veliko zbranost, da smo pravočasno pritisnili “pause”, tik preden se je oglasil napovedovalec. Če smo slučajno bili prepozni, pa smo zadevo rešili tako, da smo s svinčnikom čisto malo zavrteli trak nazaj in nato v nizkem startu s pritisnjenima rec in play, s prstom na pause ter z ušesom na zvočniku čakali, da pride na vrsto naslednji hit. V osemdesetih so na naših koncih najboljše vrteli na avstrijskem Ö3.
Potem pa je prišel eden izmed najbolj revolucionarnih izumov, ki je spremenil poslušanje glasbe za vedno – walkman. Sonnyjeva pogruntavščina, ki je naenkrat poslušanje glasbe preselila na ulice, med hojo in tekom, kadarkoli in kjerkoli. Walkmani, majhni žepni kasetofončki na baterije, ki so se vedno prehitro izpraznile, sploh če smo poslušali devetdeset-minutne kasete ali preveč na glas, in ki so včasih zavoljo naše neprevidnosti tudi “stekle”, z nastavljivimi slušalkami, ki so se rade zlomile in smo jih nato “popravljali” z izolirnim trakom, oblečeni v črne ali oranžne “gobice”, ki so se poleti prepojile z našim znojem. Glasba iz njih se je slišala – po današnjih standardih – obupno slabo, ko so šle baterije h koncu, je začela tudi značilno pijano zavijati, a tisti walkmani so pomenili košček svobode. Po dostopni ceni, tudi za nas, “Jugose”, ki smo si jih kupovali v trgovinah tik za državno mejo v Spielfeldu pri Bosancu ali Debeli Berti.
Ako zamisliš život u ritmu muzike za ples Ako zamisliš život u ritmu muzike za ples Doći će do promjene u tvojoj glavi
I vjerovat ćeš da postoji nada
Ako zamisliš život u ritmu muzike za ples (Zamisli, Film)