Na vabilu na okroglo mizo z naslovom Genocid in administrativne bodeče žice, ki je potekala 13. aprila 2026 v Gosposki dvorani ZRC SAZU v Ljubljani, se je odprl prostor za razmislek o razmerju med birokracijo, rasizmom in sodobnimi oblikami nasilja. Organizatorja, mariborska Pekarna Magdalenske mreže in Gibanje za pravice Palestincev, opozarjata, da postopki, ki otežujejo prihod palestinskih študentk in študentov, družinskih članov ter ostalih oseb, ki imajo posebno vez s Slovenijo, niso zgolj administrativni zapleti, ampak razkrivajo globlje strukturne vzorce individualnega in sistemskega rasizma. Ti se kažejo v praksah državnih institucij, ministrstev in v konkretnih odločitvah javnih uslužbencev, ki reproducirajo diskriminatorne hierarhije mobilnosti, dostopa in pripadnosti.
Takšna situacija zahteva dekolonialni aktivizem, saj institucije vse bolj delujejo kot prostori kolonialne fantazije, pretvarjanja in kognitivne disonance. Kot je že leta 2020 zapisala Nomusa Makhubu, gre za institucije, ki so hkrati shizofrene in paranoične, saj vzdržujejo videz spremembe, medtem ko materialni pogoji ostajajo nespremenjeni. V tem okviru postanejo filantrokapitalistične strukture moči ključni mehanizem reprodukcije obstoječega reda, saj so tudi same odvisne od nespremenjenih razmer, ki je pogoj za njihovo lastno reprodukcijo sistema.
Dvojna logika evropske politike se kaže v hkratnem financiranju izraelskih institucij ter omejenih, simbolnih podporah palestinskemu narodu. Ta razcep razkriva temeljno protislovje: sistem, ki obenem omogoča in regulira nasilje ter ga poskuša ublažiti skozi humanitarne diskurze. Univerze pri tem igrajo posebno vlogo, saj formalno uvajajo etične smernice, ki predvidevajo preverjanje projektov, povezanih s kršitvami človekovih pravic, vendar to preverjanje ne vodi v prekinitev sodelovanj, temveč zgolj v njihovo administrativno regulacijo. Tudi univerze v Sloveniji poudarjajo spoštovanje mednarodnega prava, a sodelovanje z izraelskimi institucijami poteka posredno prek evropskih programov, kjer sredstva dodeljuje Evropska komisija, prvenstveno prek raziskovalnega programa Horizon Europe.
V tem kontekstu postane ključen razkorak med deklarativno etiko institucij na eni strani in njihovo materialno vpetostjo v globalne finančne ter raziskovalne tokove na drugi.
Intervencije, kot jih artikulira Maha Abdallah, razkrivajo, da ne gre več zgolj za vprašanja imperializma ali militarizacije v klasičnem smislu, temveč za konfiguracijo, ki jo imenujem genocidni kapitalizem. Ta označuje preplet ekonomskih interesov, tehnološkega razvoja in sistematičnega nasilja, ki presega logiko vojne ter na vseh ravneh družbe prehaja v upravljanje življenja in smrti. V tem kontekstu postane ključen razkorak med deklarativno etiko institucij na eni strani in njihovo materialno vpetostjo v globalne finančne ter raziskovalne tokove na drugi. Sistem tako hkrati proizvaja in nasilje in diskurze o zaščiti človekovih pravic, s čimer utrjuje pogoje za nadaljnje vzdrževanje “genocidnega paradoksa”. Ta zajema tako deklarativno moralo zaskrbljenosti nad situacijo kot tudi sistem administrativnih ureditev, ki omogočajo nadaljevanje “biznisa kot običajno” navkljub “zaskrbljujoči situaciji”.
Sodobni vojaški spopadi se v tej perspektivi kažejo kot laboratoriji za razvoj nadzornih tehnologij, varnostnih režimov in novih oblik oblasti. Palestina pri tem ni izjema, temveč paradigmatski primer prostora, kjer se tehnike nadzora razvijajo in nato širijo globalno. Zahteva po intervenciji zato presega humanitarni okvir: pomeni prekinitev sodelovanja v produkciji znanja, ki služi vojaško-industrijskim interesom, razgradnjo institucionalnih povezav, ki legitimirajo nasilje, ter vzpostavitev novih oblik politične in epistemološke solidarnosti.
Slovenija na politični ravni sicer izraža podporo Palestini, vendar ta podpora ostaja pretežno na ravni deklaracij. Na institucionalni ravni, zlasti v izobraževalnem sistemu, ni zaznati sistematičnih mehanizmov vključevanja palestinskih študentov in študentk ali širših politik, ki bi omogočale njihovo dejansko integracijo. Tako se obnavlja genocidni paradoks, v katerem se deklarativna solidarnost ne prevede v konkretne prakse. Podobno se ta razkriva tudi v odzivih akademskih institucij na druge politične krize, kjer geste podpore ostajajo selektivne in pogosto brez materialnih učinkov.
Rasizem se ne kaže zgolj v eksplicitnih izjavah, temveč v birokratskih praksah, ki določajo, kdo lahko prehaja meje in kdo ostaja izključen.
Administrativni postopki, ki urejajo mobilnost in dostop, pri tem niso nevtralni, temveč delujejo kot mehanizmi selekcije in izključevanja. Rasizem se ne kaže zgolj v eksplicitnih izjavah, temveč v birokratskih praksah, ki določajo, kdo lahko prehaja meje in kdo ostaja izključen. V tem smislu postane jasno, da diferenciacija, diskriminacija in ekstrakcija niso naključni pojavi, temveč strukturni elementi političnega in družbenega reda.
Ta logika vodi do koncepta nekropolitike in rasiziranega kapitalizma, kjer sodobni globalni kapitalizem ne deluje več le skozi izkoriščanje dela, temveč tudi skozi selektivno distribucijo smrti. Ključno vprašanje postane, kdo lahko živi in kdo mora umreti. Nekatera telesa so vključena v tokove kapitala, druga pa sistematično izključena, razlaščena in izpostavljena uničenju. V tej perspektivi genocid ni odklon sistema, temveč njegova notranja logika, ki se manifestira v različnih oblikah – od kolonializma do sodobnih oblik etničnega čiščenja.
Pomembno je razlikovati med genocidom in etničnim čiščenjem, kot izpostavlja Ben Gerstein. Etnično čiščenje označuje procese prisilnega razseljevanja, ki lahko ob določenih pogojih preidejo v genocidno prakso, zlasti kadar vključujejo sistematično uničevanje pogojev za življenje. To pomeni ustvarjanje okoliščin, v katerih preživetje postane nemogoče zaradi pomanjkanja osnovnih virov, kot so voda, hrana in zdravstvena oskrba.
Zgodovinski konteksti, kot so holokavst, antikolonialni boji in razpad socialističnih sistemov po padcu Berlinskega zidu, omogočajo razumevanje sodobnih oblik nasilja v Evropi in širše. V tem okviru ima posebno mesto nakba, ki označuje množično razselitev Palestink in Palestincev leta 1948, ter njen konceptualni podaljšek – trajajoča nakba, ki opisuje kontinuirane oblike razlastitve, okupacije in uničevanja življenjskih pogojev, ki se stopnjujejo v Palestini. Čas se zdi suspendiran, saj se zgodovinski vzorci nasilja ponavljajo in prepletajo z novimi oblikami planetarnega kapitalizma.
Analiza genocidnega kapitalizma nujno vodi k vprašanju delovanja: ne kot abstraktne kritike, temveč kot konkretne prekinitve s strukturami, ki omogočajo in reproducirajo globalne režime nasilja.
Današnji svet se vse bolj oblikuje kot kripto-karceralni (zaporniški, op. ur.) režim planetarnega kapitalizma, v katerem se prepletajo finančne tehnologije, nadzorni sistemi in zaporniške logike upravljanja populacij. V tem kontekstu genocidni kapitalizem ni zgolj analitični koncept, temveč opis realnosti, v kateri se hierarhizacija življenja in smrti institucionalno reproducira.
Tako postane jasno, da razumevanje sodobnega sveta zahteva preseganje ločnice med teorijo in prakso. Analiza genocidnega kapitalizma nujno vodi k vprašanju delovanja: ne kot abstraktne kritike, temveč kot konkretne prekinitve s strukturami, ki omogočajo in reproducirajo globalne režime nasilja.
Na ravni Evropske unije se ti procesi konkretizirajo tudi skozi specifične politične mehanizme. Evropska državljanska pobuda (ECI), registrirana novembra 2025, si prizadeva zbrati milijon podpisov iz vsaj sedmih držav članic z jasno zahtevo po prekinitvi celotnega pridružitvenega sporazuma med EU in Izraelom. Ta sporazum, sklenjen leta 1995, predstavlja temelj ekonomskega, političnega in trgovinskega sodelovanja med obema stranema, hkrati pa je vse pogosteje predmet kritik zaradi povezav s kršitvami mednarodnega prava.
Program Horizon Europe za obdobje 2028–2034, vreden 175 milijard evrov, omogoča financiranje univerz, podjetij in raziskovalnih projektov, ki lahko vključujejo tudi razvoj tehnologij z dvojno rabo, nadzornih sistemov in drugih oblik represivne infrastrukture. Čeprav obstajajo pobude za vključevanje palestinskih raziskovalcev, kot je pilotni projekt Research Horizons for Gaza, financiran z okoli enim milijonom evrov, ta sredstva ostajajo zanemarljiva v primerjavi z obsegom celotnega raziskovalnega financiranja. Prav to nesorazmerje razkriva strukturo sistema, v katerem so geste vključevanja omejene, medtem ko glavni tokovi kapitala in znanja ostajajo usmerjeni v reprodukcijo obstoječih razmerij moči – in nasilja.
* avtorica, profesorica filozofije in znanstvena svetnica, Marina Gržinić je bila ena od sogovornic in sogovornikov okrogle mize Genocid in administrativne bodeče žice.