Kaj sem se naučil od korone

ilustracija Samira Kentrić

V času “zategovanja mask” in “koronoumja” se je morda nevarno oglašati v javnosti, če ti misli tavajo nekako po svoje. Najbolj zagreti koronaverniki bi te lahko imeli za hujskača ali celo potencialnega morilca, nekoliko manj “usklajeni z novimi časi” pa za neresnega, se pravi neodgovornega – za nekoga, ki si razkužuje roke samo v 60 odstotkih primerov, ko bi to lahko storil. Zato sem se odločil za polglasen zasebni pogovor sam s seboj. Priporočam, da si po koncu previdnega prisluškovanja skrbno razkužite ušesa in možgane. 

*Objava je nastala v sodelovanju z društvom za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice. Zapis je originalno objavljen v januarski številki časopisa o brezdomstvu in sorodnih socialnih vprašanjih Kralji ulice.

Torej: kaj sem se naučil od korone?

Na primer tega, da ljudje nismo dosledni pri ugotavljanju vzrokov in posledic. Kako bi bilo danes, v času razglašene epidemije, če ne bi poznali računalnikov, pametnih telefonov ter podatkovnih omrežij, je težko natančno opisati. Prav gotovo pa vlade ne bi mogle tako silovito zatreti druženja, kot so ga, če ne bi bilo nakupov prek spleta, učenja in dela na daljavo in ne zabavne elektronike, ki zaprtim ljudem krajša čas ter odganja občutek osamljenosti. Povsem izolirani ljudje bi mnogo prej začeli ignorirati zapovedi in prepovedi oblasti: varnost pač izgubi vsak smisel, če se počutiš duševno mrtvega pri živem telesu, obenem pa je to tvoje telo še lačno in brez potrebne nege. Če torej trdimo, da so sedanji ukrepi posledica razglašene epidemije, moramo prav tako priznati, da so rezultat sedanjega stanja tehnike in komunikacija na daljavo. Brez obojega ne bi bilo “uspeha”.

Oblasti nenehno spreminjajo pravne akte, ki so za povrh težko razumljivi ali dvoumni, slabo premislijo njihove širše posledice in s tem nemalokrat spravljajo ljudi v hude stiske, “pozabljajo” spoštovati ustavna načela, kot sta sorazmernost in zakonitost, minimalne standarde v pravu.

Od korone sem se naučil, da ti nihče ne bo olajšal ugotavljanja, koliko pravic ti je sploh še ostalo po vseh omejitvah in prepovedih. Ko sem na primer klical naokrog (tudi na telefonske številke oblasti), kje lahko dobim ali kupim zemljevid z označenimi mejami mestne občine (zaradi sprehodov in izletov), mi ni nihče pomagal. Se bomo torej v strahu, da sredi gozda ali travnika ne prestopimo občinske meje, samoomejili in odrekli naravi? Ali pa bo naš sprehod nekaj kilometrov krajši, kot bi lahko bil? Komu mar!

Od korone sem se naučil, da nam “odgovorni” dajejo nasprotujoče si namige o tem, kaj početi in česa ne. Po eni strani ponavljajo, da moramo najti protiutež nakopičenemu stresu, malodušju, osamljenosti, zaprtosti med štiri stene, pomanjkanju gibanja, po drugi strani pa obsojajo druženja celo v manjših skupinah, odsvetujejo zapuščanje doma … Videti je, da sploh ne opazijo svoje protislovnosti. In zmede, ki jo ustvarjajo.

Od korone sem se naučil, da vraževerje nikoli ne umre, niti v samooklicanih “družbah razuma”. Gre za obliko vraževernosti, ki se je večina sploh ne zaveda. Vsak pretirani smeh, glasno izražen humor, zabava, začasna pozaba – torej vse, kar priča o veselju do življenja in dobrem zdravju, se lahko hitro razume kot brezobzirno izzivanje; kot bi za vsakim vogalom prežale sile zla ali nekakšna nejevoljna, preobčutljiva božanstva, ki bi jih prej našteto žalilo in jezilo in bi se zato družbi maščevali z epidemijo. Koronaboječ človek zato rad nosi na svojih plečih vse naložene mu prepovedi, ne postavlja neprijetnih vprašanj in se dodatno še sam omejuje in nadzira, obenem pa seveda zna ohraniti zdravje duha in telesa ter obdržati tak presežek energije, da bi se lahko ponudil še kot prostovoljec …

Od korone sem se naučil, da kar lahko storiš danes, ne odlašaj na jutri. S starimi prijatelji smo se hoteli po daljšem času dobiti na pivu. Ker smo vsi zaposleni in živimo na različnih koncih Slovenije, smo malo zakomplicirali. In medtem so udarili ukrepi, ki so naše srečanje odložili za več mesecev. Nasprotno pa sem v zadnjem hipu iz knjižnice odnesel zalogo knjig, glasbenih plošč in filmov.

Od korone sem se naučil, kako zelo pametni so ti virusi. Sodeč po ukrepih zna virus ugotoviti, ali ima kdo nepremičnino ali plovilo v sosednji Hrvaški.

Od korone sem se naučil, kako se razgrajuje vladavina prava. Oblasti nenehno spreminjajo pravne akte, ki so za povrh težko razumljivi ali dvoumni, slabo premislijo njihove širše posledice in s tem nemalokrat spravljajo ljudi v hude stiske, “pozabljajo” spoštovati ustavna načela, kot sta sorazmernost in zakonitost, minimalne standarde v pravu in tako naprej. Če je svoboda temeljna vrednota, bi morali ves čas iskati ravnovesje med njo in drugimi vrednotami. Ne pozabimo, da pravo in pravice niso od včeraj; veliko trpkih izkušenj iz svetovne zgodovine je vgrajenih v pravni sistem v obliki varovalk – samo obrobni politiki in strokovnjaki, ki jih je iz blata večne anonimnosti naplavila razglašena epidemija, mislijo, da obstaja priročen rdeč gumb za splošen izklop pravic in svoboščin z napisom korona.   

Od korone sem se naučil, da sta splošna negotovost in krivda ubijalska kombinacija. Zanima me, ali si še lahko dovolim tu in tam biti samo človek, nepopoln, malo nemaren in za hip katero od pravil ali priporočil “pozabiti”. Človek je tako nenehno v dilemi: ali naj si drzne živeti ali “varno” životariti z množico in čakati, da enkrat pride lepši jutri. Ali bomo morali skrivaj krasti občasne trenutke svobode in v strahu pred globami in obsodbami okolice ter z občutki krivde, da nismo nehote koga okužili ali celo ubili, zgodbe o tem obdržati zase?  

Od korone sem se naučil, kaj je za oblasti zares pomembno in kaj ne. Trgovski centri so pomembni! Z vsemi tisoči in deset tisoči izdelkov. Ljudje se tam sprehajajo med policami in otipavajo ter izbirajo stvari. In se nato drenjajo v vrstah pred blagajnami. Da bi pa smeli sedeti v kinu ali gledališču? Ne, tega pa ne – kulturo je treba začasno ukiniti, ker ni pomembna! Jo bomo že izvlekli iz parafina za kakšno državno proslavo.

Od korone sem se naučil, kako zelo pametni so ti virusi. Sodeč po ukrepih zna virus ugotoviti, ali ima kdo nepremičnino ali plovilo v sosednji Hrvaški. Do takšnega izbranca se virus obnaša popolnoma drugače: postane povsem nenevaren.

Od korone sem se naučil, da javni mediji zlahka škodijo. Nisem posebno inteligenten, razgledan, študiran, eno veliko prednost pred večino pa vendarle imam: moja glava ni bila bombardirana dan za dnem, teden za tednom, mesec za mesecem, leto za letom, desetletje za desetletjem … s televizijsko propagando! Televizije pri meni doma nikoli ni bilo – ne v otroštvu ne v odrasli dobi. Televizija pa je tiha voda, ki globoko dere. S časom te spremeni na znotraj, čisto na vse te navadi. Jaz pa še vedno takoj začutim kič, plehkost in neumnost, ki puhtijo z zaslona. Televizijci me nikoli ne bodo udomačili, njihov svet mi bo ostal tuj. Smilijo se mi upokojenci, ki živijo v smrtnem strahu med nenehnim gledanjem in poslušanjem številk, ki dokazujejo svetovno katastrofo. Da se ne bi nalezli, se še bolj osamijo, opuščajo kontrole pri zdravniku in marsikoga zaradi tesnobe zadene kap.    Imam srečo, da sem se marsičesa naučil že v času pred krizo. Revež tisti, ki se bo rodil v tem obdobju in prva leta življenja prebil med “zategovanjem mask” in “koronoumjem”. Vse življenje bo trpel zaradi primanjkljajev, pa naj njegova ladja celih tristo let išče končni pristan.


Misel, ki jo želiš podeliti? Veseli je bomo.
E-mail naslov nam bo omogočil, da odgovorimo.

Priporočamo tudi:

Zgodba, kam vodijo v življenju posameznika vsi dogodki, poti, izkušnje in kaj bi kot družba lahko ter morali zagotoviti vsem?