Issa Amro je mednarodno pripoznani zagovornik človekovih pravic. Dokumentarist kršitev mednarodnega prava pod izraelsko okupacijo je leta 2010 za svoje delo prejel priznanje Združenih narodov, njegovo delo pa je bilo med drugim vključeno tudi v poročila Evropske unije o kršitvah človekovih pravic pod izraelsko okupacijo. Njegov pregon pred izraelskim vojaškim sodiščem traja od leta 2016 in v ponedeljek bo sodišče sporočilo dosojeno mu kazen. Januarja ga je obsodilo zaradi mirnega nasprotovanja kršitvam mednarodnega prava pod izraelsko okupacijo, o čemer je na komisijo EU naslovila poslansko vprašanje tudi irska članica evropske Levice Clare Daly. V telefonskem intervjuju iz Hebrona je Issa Amro pojasnil, zakaj je mednarodna solidarnost v boju za pravičnost in človekove pravice še vedno bistvenega pomena.

Posebna poročevalca Združenih narodov sta zapisala, da vaša obsodba 6. januarja kaže na izraelski prezir do mednarodnopravnih obveznostih. Mar se ta prezir v Palestini ne kaže vseskozi?

Žal so ZN brez pravih orodij, da bi zahtevali odgovornost Izraela za kršitve človekovih pravic. Izrael ne spoštuje mednarodnega statusa in zaščite zagovornikov človekovih pravic. Gre za ljudi, ki poskušamo opozoriti na kršitve človekovih pravic. Navkljub uradni zaščiti po celem svetu nas poskuša Izrael utišati in preprečiti vsakršno dokumentiranje, ki dokazuje izraelske politike apartheida ali razkriva dnevne kršitve človekovih pravic, ki jih izvršujejo izraelski naseljenci in vojaki. Namesto da bi preprečil ali ustavil kršitve, Izrael zatira glasove ljudi, ki kršitve razkrivajo.  

Za vas to ni novost? 

Ni. Začelo se je že med nastajanjem prvega poročila, ki ga je pripravil Richard Falk, o izraelskem apartheidu. Grožnje, napadi, blatenje, nadlegovanje, pripor, maltretiranje. Vse to poznam, a moje življenje ni nič drugačno od ostalih zagovornikov človekovih pravic v Palestini. Izraelska okupacija in vojaški režim ne dopuščata niti palestinskega uresničevanja pravice do mirnega protesta. Zato sem bil napaden, aretiran, pridržan in nazadnje obsojen na podlagi šestih vojaških obtožnic. ZN morajo povečati pritisk na Izrael tudi z lobiranajem in povezovanjem držav članic, da bodo od Izraela zahtevali odgovornost. Tudi ponovno članstvo v Svetu ZN za človekove pravice, iz katerega je izstopil. To so temelji ZN in mednarodnega prava.  

Vaše sojenje traja od leta 2016, obtožnic je bilo najprej osemnajst, januarja ste bili obsojeni zaradi mirnega protestiranja, dokumentiranja kršitev in pozivov, da se ponovno odpre ikonsko ulico Shuhada v starem delu Hebrona. Izrael se sklicuje na zakonit potek vseh postopkov, a vi opozarjate, da se pod vojaškim režimom krivda posameznika domneva, dokler ne dokaže nedolžnosti.  

Izrael se želi predstaviti kot demokratična država, ki spoštuje človekove pravice in zaščito zagovornikov človekovih pravic. To, kar počnejo na okupiranih ozemljih, opisujejo kot preventivo, zagotavljanje varnosti in zaščito pred terorizmom. A moj primer je jasen dokaz, da je izraelska okupacija dejansko režim apartheida, segregacije, delitev in nadzora nad Palestinkami in Palestinci. Moje delo obsega izključno nenasilen upor in mirno zavzemanje za zaščito človekovih pravic. Delujem na področju dokumentiranja, opolnomočenja žensk, zagovorništva in poročanja. Sledim širjenju nezakonitih izraelskih naselbin na okupiranih palestinskih ozemljih. Mednarodno skupnost pozivamo, naj resneje zahteva od Izraela, da preneha z nezakonitim delovanjem. Izraelska vojaška sodišča pa so zgolj del vojaškega sistema, ki služi zaščiti protipravne izraelske širitve na okupiranih palestinskih ozemljih.  

Dvojna merila so očitna. Mednarodna skupnost govori Palestinkam in Palestincem, naj ne uporabljajo nasilnega upora zoper okupacijo. Sam sem deloval izključno na nenasilne načine, a danes se mi žal zdi, da je podpore malo. S tem se tudi ošibijo moji argumenti, če želim koga prepričati o pomenu in smiselnosti nenasilnega delovanja. Ne morem niti trditi, da bo Izrael odgovorjal zaradi pregona zagovornika človekovih pravic, ki poziva zgolj k mirnim protestom v Palestini. V Izraelu se dnevno dogajajo protesti zoper korupcijo in Benjamina Netanjahuja. Na drugi strani zelene črte (ki je uradna mednarodna meja okoli okupiranih palestinskih ozemelj, op. p.) pa izraelske sile preprečujejo proteste in kaznujejo mirne protestnike. Ne dovolijo nam niti izražati naše mnenje. To krši svobodo izražanja, govora in združevanja. Ne vem in ne razumem, kako lahko Izrael utemelji mojo obsodbo na podlagi vojaških obtožnic.  

Na izraelski pregon vašega dela je v zadnjih letih opozoril Bernie Sanders, organizacija Amnesty International je zapisala, da gre za politično motiviran proces. A traja štiri leta, izraelska okupacija traja več kot pol stoletja. Izrablja Izrael minevanje časa za utišanje upora in normalizacijo kršitev mednarodnega prava? 

Zame ste izvedeli, ker je moj primer pritegnil določeno pozornost: v ZDA, v medijih, že leta sodelujem z nekaterimi mednarodnimi nevladnimi organizacijami in diplomati. A Izrael vsak dan aretira, zlorablja, grozi in kaznuje številne Palestince in Palestinke. Mnogi so obupali, ker je cena, ki jo terja upor proti okupaciji zelo visoka. Mednarodna skupnost preprosto ne zagotovi primerne podpore palestinskemu nenasilnemu uporu. Politična podpora, ki jo nudijo Izraelu, je neprimerno večja.  

Ob izraelskih politikah protipravnega prisvajanja zemlje v Palestini se zdi upor že zgolj vztrajanje in to, da ljudje ne odidejo. V Hebronu sodelujete z lokalnim prebivalstvom pri projektih podpore in razvoja, da lahko ljudje preživijo. S kakšno realnostjo ste soočeni? 

Okupacija v Hebronu je trda, kolonializem naseljencev je zelo nasilen tudi zato, ker izraelski naseljenci živijo v samem središču mesta. A ljudje širom Zahodnega brega se morajo braniti pred napadi. Beležimo porast v številu napadov izraelskih naseljencev na palestinske kmete, hiše. V Hebronu je težko, a težko je povsod na okupiranih ozemljih, v zadnjih treh, štirih letih še posebej. Lahko bi celo trdil, da je delo v Hebronu zoper naselbine in projekt okupacije nemogoča naloga.  

Zakaj? 

Ker projekt okupacije črpa iz neskončnega vira sredstev, da posameznike utiša, jih odreže od prijateljev, osami. V Hebronu je 43 odstotkov stanovanjskih enot praznih, 1800 trgovin je izraelska vojska prisilno zaprla. Obstaja 100 “tehničnih ovir gibanja” in 22 vojaških nadzornih točk. Izrael je spremenil imena ulic. V mestu gradijo nove naselbinske enote. V tem okolju je ljudi težko prepričati, naj ostanejo in podprejo mirni upor zoper okupacijo in zatiranje. V organizacijah, kjer delujem, poskušamo ponuditi ljudem upanje, inspiracijo in znanja, da bi lahko vztrajali, ostali in se upirali okupaciji. Ni lahko, a druge izbire nimamo. Edina izbira, ki jo imamo, je, ali obupamo ali se upiramo – in izbrali smo nenasilen upor.  

Palestina je kraj eksperimenta – tudi v uresničevanju in zagotavljanju mednarodnega prava.

Omenili ste, da se vam je v spomin posebej vtisnilo pridržanje leta 2013. V priporu so bili tudi otroci, stari šest, devet let, ki so bili privedeni tja vsaj pol dneva pred vami in vojaki so jih maltretirali in z njimi manipulirali. Otroci so vas prosili, če pokličete njihove mame. Travme, ki jih izraelska okupacija povzroča otrokom, so dokumentirane in nanje opozarjajo strokovnjaki. Kakšni so vaši spomini na otroštvo – kako vas je odraščanje v Hebronu oblikovalo? 

Mojega očeta so sile okupatorja resno poškodovale leta 1967, ko je družini poskušal odnesti hrano. Zaradi izraelske okupacije je izgubil tudi svojega očeta. Starši so se zato odločili, da nas poskušajo vzgajati čim dlje od političnega delovanja. Pozornost je bila usmerjena v izobrazbo in trud, da smo čim dlje od okupacije. A vseeno sem bil kot otrok pogostokrat tarča nasilja izraelskih vojakov in naseljencev. Bal sem se jih – bil sem preveč prestrašen, da bi govoril z njimi, kaj šele, da bi se jim približal. Slišal in videl sem, kako so napadali palestinske trgovine in streljali na Palestince, a sem se od tega poskušal ograditi.  

Šok, ki je prinesel prelom, se je zgodil leta 1994 po masakru v mošeji Ibrahimi, ko je Baruch Goldstein prišel v mošejo in postrelil devetindvajset ter poškodoval več kot sto Palestincev. Rezultat masakra pa je bilo to, da je Izrael zaprl mošejo za Palestince, zasegel notranje dvorišče, razdelil in zaprl ulice, trgovine in trge. Šokiralo me je, kako deluje izraelski teror, da še oteži naša življenja. Četudi smo bili Palestinci žrtve terorističnega napada, ki ga je izvršil izraelski vojaški poveljnik, smo bili mi tisti, ki smo bili kaznovani. To, da smo žrtve, a hkrati tisti, ki smo kaznovani, je v meni zbudilo izjemno jezo in razočaranje.  

Vsak vogal starega mesta pa nosi spomin. Kjer sem hodil, vozil kolo, igral nogomet in se igral z drugimi otroki. Danes mi ni dovoljeno iti po ulici, kjer sem odraščal in se kot otrok igral.  

Kako ste se naučili spremeniti jezo in razočaranje v nekaj, iz česar lahko črpate moč zoper okupacijo? 

Spremeniti jezo v pozitiven odziv ni lahko. A z vajo lahko danes rečem, da nadziram jezo in se poskušam vedno odzvati na način, da se položaj obrne zoper okupatorja. Prepričan sem, da je nenasilen upor ključnega pomena, saj pretvori negativen vnos v pozitivno ravnanje. S tem ko vsak dan vadiš, bereš … to te okrepi. Nekoč me je zlahka pograbila jeza. Bal sem se, da bom od znotraj eksplodiral. A sem se naučil to nadzorovati in kršitvam človekovih pravic se zoperstavljam in upiram v skladu z mednarodnopravnimi standardi.  

A prava niste študirali? 

Ne, diplomiral sem iz inženirstva. Moji možgani delujejo kot stroj: vse se vrti okoli vnosa, iznosa, postopka vmes, povrnitve, motilnikov. Tako razmišljam. A pravo sem študiral kasneje.  

V tej shemi vnosa in iznosa, kakšna je vloga prava? Mednarodnopravni standardi se zdi, da nimajo dosti opraviti z realnostjo, ki jo živite.  

Izrael uporablja pravo kot okras. Mednarodna skupnost lahkotno uporablja mednarodno pravo kot temo pogovorov, ko je treba kaj reči. Dejansko pa so interesi tisti, ki vodijo in nadzirajo skoraj ves svet in žal smo to jasno videli v zadnjih letih pod Trumpovo administracijo.  

Spremeniti ljudi je težko, prepričati ljudi v moč nenasilnega upora je zelo težko. To, kar dam iz sebe, se trudim, da služi kot pozitiven vnos drugim. Moj iznos so zmage in izkušnje – pod okupacijo lahko le z njimi prepričam ljudi, da nenasilen upor deluje. Ljudje vidijo, kaj ustvarimo in delamo denimo z organizacijo Mladi proti naselbinam (Youth Against Settlements). Vzpostavili smo vrtec. Izraelska vojska je zaprla naš center, zato poskušamo ustvarjati dejstva na terenu in puščati stopinje. Prvi smo uporabili kamere za dokumentiranje kršitev človekovih pravic. To se zdaj uporablja po vsem svetu. Mi smo tako lahko razkrili zločine izraelske okupacije in se hkrati zaščitili pred nasiljem.  

Koliko teh metod lahko še uporabljate? Izrael je v svojih politikah odziven in se prilagaja ter stopnjuje pritisk – tako zoper gibanje BDS (bojkot, dezinvesticije in sankcije zoper Izrael, dokler ta ne bo začel spoštovati mednarodnega prava, op. p.) kot zoper izraelske nevladne organizacije Breaking the Silence ali B’Tselem.  

Okupacijski režim je zelo pameten in Izrael je proučil vse pretekle nenasilne revolucije ter uporniška gibanja. Zelo trdo delajo in se trudijo, da bi nam preprečili doseči točko množične nenasilne revolucije.  

Za nas sta pomembni prilagodljivost in ustvarjalnost. Včasih imajo majhni projekti velik pomen, kjer delujemo. Pomembna je moč skupnosti, zato povezujemo ženske, otroke in starejše, da so zgodbe in primeri, ki jih ustvarjamo kot upor zoper okupacijo, čim bolj povezani z življenjem in jih Izrael ne more zlorabiti ali potvoriti. Ve se, da smo iskreni in zanesljivi. Naše delo podpira video dokumentacija in čeprav zadnja štiri leta niso bila lahka, imam upanje glede prihodnosti.  Ko sem začel leta 2003 z nenasilnim uporom, so mi mnogi rekli, da je to nemogoča naloga. Verjeli so, da lahko, kar nam je bilo odvzeto s silo, dobimo nazaj zgolj na isti način. Moj odgovor je bil, da je nenasilni upor močna sila. Danes večina palestinskih političnih strank zagovarja nenasilni upor. Vprašanje časa je, kdaj bomo dosegli točko preloma, še posebej če se preseže notranje razdore v palestinski družbi. V zadnjih letih smo videli izjemno moč pohodov za pravico do vrnitve v Gazi in protestov zoper kovinske detektorje v Jeruzalemu (ki jih je Izrael nastavil pred mošejo Al Akso, op.p.). Množičnost takih uporov je ključna. Gradimo tudi na izkušnjah ter nenasilnih strategijah iz časa prve intifade.  

A kako kljubovati ob tem, ko Izrael uporablja silo in nasilje? 

Ključna temelja nenasilnega upora sta mednarodna zaščita in solidarnost. Južnoafriško gibanje zoper aparheid na lokalni ravni je uživalo tudi podporo mednarodnih mobilizacij ljudi in držav. Tega nam v Palestini manjka. Nimamo uradne politične podpore za nenasilni upor. Če bi jo imeli in bi se pripoznalo pomen naše pravice do miroljubnega protestiranja zoper okupacijo, bi lahko vplivali na razmere na terenu in nenasilno gibanje upora bi se lahko razširilo. V Palestini smo ponavadi na koncu prepuščeni sami sebi in okupator lahko naredi, kar želi – izraelske sile aretirajo, pridržijo, streljajo in ubijajo. Med pohodi pravice do vrnitve je izraelska vojska v enem dnevu ubila več kot šestdeset Palestincev. Mnogi nenasilni protestniki v Gazi so izgubili noge, saj je izraelska vojska namerno streljala, da bi pohabila, eden od vojakov je brez zadržkov opisal, da je streljal otroke, a sledil ni nikakršen pregon teh mednarodnih vojnih zločinov. Potrebujemo mednarodno prepoznavo in podporo našemu nenasilnemu uporu, da bo lahko prišlo do resničnih sprememb in da se te ne bodo končale. Če bi mednarodna skupnost podprla in zaščitila palestinski nenasilni upor, bi se mu pridružilo več ljudi. Konec koncev je naš cilj zgolj končati okupacijo – želimo si samo živeti svobodno, enakopravno in v pravičnosti.  

Je pomembna tudi mednarodna podpora posameznikov ali ta ni dovolj? Vidimo namreč vse večji prepad med javnim mnenjem in uradno politiko – tudi v Evropi, kar širi občutek nemoči.  

Solidarnost na ravni posameznikov in civilne družbe je za nas v Palestini izjemno pomembna. A nujno je, da civilne družbe v Evropi stopnjujejo pritisk na vlade in politične odločevalce, da v svojih ravnanjih sledijo in uresničujejo načela ter mednarodno pravo ne pa partikularnih interesov. To je ključnega pomena. Želimo, da mednarodna skupnost ravna v skladu z načeli in določili mednarodnega prava – to je vse.  

A celo sedaj med pandemijo, so države, vključno s Slovenijo, zavrnile Palestincem priznavo temeljnih človekovih pravic do zdravstvene oskrbe. Palestinkam in Palestincem pod izraelsko okupacijo ni omogočen dostop do cepiva zoper koronavirus. Kaj razkriva sedanja situacija?

Naši sosedi, ker so Izraelci, lahko dobijo cepivo, medtem ko mi, ker smo Palestinci, ne moremo. Živimo pod isto oblastjo; Palestinci pod vojaško okupacijo Izraela: na ulicah so izraelski vojaki in Izrael je odločil, da bo ena skupina prebivalstva v mestu prejela cepivo, druga pa ne. Očitnejše kršitve pravice do enakopravnosti ni. A o tem nihče ne govori. Nihče ne zahteva od Izraela kot okupatorskega režima, da izpolni svoje mednarodnopravne obveze in dolžnosti. V Palestini je zaradi ekonomskih posledic pandemije veliko novih revnih, obstaja lakota, zadolženost. Situacija je nora.

Obljubljene so palestinske volitve, načrtujejo se ponovne volitve v Izraelu. Je vaše upanje tudi v teh političnih procesih ali vidite, da bo sprememba prišla iz družbe? 

Kot Palestinke in Palestinci potrebujemo nove volitve, saj jih predolgo ni bilo. Potrebujemo novo, mlajše vodstvo, da bomo lahko utrjevali svojo, lokalno demokracijo, a to se ne more zgoditi pod okupacijo. Demokracija pod okupacijo je votla in kršena vseskozi. Okupator nadzira vse, lahko vpliva in poseže v pravico ljudi do svobodne politične izbire in Izrael je v preteklosti jasno podpiral skorumpirane politike, da bi preprečil, da bi Palestinci in Palestinke izvolili močno politično vodstvo. Izraelske volitve so za nas manj pomembne, saj se izraelska družba jasno premika v desno. Kot palestinska družba – civilna družba in politične stranke – moramo dvigniti ceno, ki jo Izrael plačuje za okupacijo. To je edini način, da bo okupacijski režim spoznal, da mu je v interesu, da se okupacija konča.  

Kakšno vlogo igrajo trenutno internetna omrežja v Palestini? V mnogih zahodnih državah opozarjajo na polarizacijo in razgradnjo družb, ki ju družbene pletforme vzpodbujajo. Hkrati smo videli primere cenzure objav palestinskih aktivistov.

Družbena omrežja so žal prinesla razočaranje. Zaradi zaprtosti vodilnih medijev smo na začetku uporabljali internetne platforme, da smo s svojimi izkušnjami dosegli mnoge ljudi. A danes vidimo sodelovanje med Izraelom in družbenimi omrežji pri cenzuri palestinskih vsebin. Pristranskost in selekcija sta vse hujši, zato moramo nujno najti alternativne komunikacijske kanale, prek katerih bomo lahko dosegli ljudi. Družbena omrežja zapirajo prostor Palestincem in Palestinkam tudi, če so sporočila nenasilna. Moje objave so bile umaknjene, ker niso bile povšeči izraelskemu okupacijskemu režimu. Nekatere so le opisovale kršitve človekovih pravic. Izrael hkrati zlorablja družbena omrežja, manipulira in ponuja lažne novice, tudi s palestinske strani.  

Kaj je lahko odziv na to? 

Vračamo se na komunikacijo ena-na-ena, k starim komunikacijskim kanalom. Uporabljamo tudi varnejša, zakodirana skupinska orodja, menjujemo jih, a ni lahko. Vemo, da je to, da najdemo načine za komuniciranje z mednarodno skupnostjo in ljudmi po celem svetu, pomembno.  

Vam globalni izrazi solidarnosti zadnjih let dajejo upanje? 

V resnici v zadnjih treh, štirih letih nisem videl dosti solidarnosti. Palestina je bila potisnjena v ozadje zaradi razmer v Siriji, Egiptu, Libanonu in Libiji. A poskušamo pridobiti nazaj pozornost sveta. Potrebujemo mobilizacijo znotraj Palestine, a potrebujemo tudi mednarodno podporo in zaščito. Če se mednarodnega prava ne spoštuje v Palestini, se ga ne more zaščititi na mednarodni ravni. Palestina je kraj eksperimenta – tudi v uresničevanju in zagotavljanju mednarodnega prava.  

---

Priporočamo tudi: