Ko zaupanje v državne institucije odpove

Fotografija wikimedia; arhiv Mednarodnega kazenskega sodišča za vojne zločine v nekdanji Jugoslaviji: 6. julij 1996: začetna izkopavanja iz množičnih grobišč pri Novi Kasabi

Nedavno sem na medijskem portalu BIRN Sarajevo objavila eno daljših raziskav o vpletenosti grških (para)vojaških enot v vojne zločine v balkanskih vojnah v 90. letih in o manevrih grških preiskovalnih organov. Obtožbe so resne: požiganja, mučenja, množični umori, posilstva in genocid. Po skoraj tridesetih letih si vsaka od vpletenih strani – grške oblasti, politični akterji, novinarji, udeleženi paravojaki in javnost – resnico interepretira po svoje.

Dolžnost preiskovalnih in pravosodnih organov – policije, tožilstva in sodstva – bi morala biti, da “v službi dejstev” z vso avtoriteto strokovnosti in nepristranosti poiščejo dokaze in opravijo svoje poslanstvo dosege pravice in poprave krivic. A smo v Grčiji – in marsikje drugod – priča drugačne vrste fenomenu: policija, tožilstvo in sodniki vidijo nekaj drugega od tega, kar je z delom raziskovalcev in novinarjev postalo vidno javnosti.

O tem priča tudi zaključek nedavnega sojenja gledališkemu režiserju Dimitrisu Lignadisu, tesnemu prijatelju grških politikov, ki je v svojem atenskem stanovanju več let spolno zlorabljal begunske otroke. Sodišče ga je julija 2022 obsodilo posilstva dveh mladoletnikov, mu izreklo kazen 12 let zapora in ga nato pogojno izpustilo na prostost. 

Taki primeri kažejo, da je polaganje iskanja odgovornosti in pravice na državne institucije v državi, kot je Grčija, nesmiselno, kontradiktorno in celo nevarno. V zdravi demokratični in delujoči pravni državi bi to bilo razumno, a grški sodni in preiskovalni organi ne sodijo med transparentne in progresivne institucije delujočih demokracij. Aktualno zato ostaja vprašanje: kaj naj storijo državljani, ko državne institucije odpovejo?

“Čutila sem, da pred mano ne stoji morilec”

“Še zdaj se spomnim, kje sva se pogovarjala. Z mano je bil tudi fotograf. Moj sogovornik je bil grški prostovoljec v Mladićevi vojski. Povedal mi je je, da je bil junija 1995 v Srebrenici,” mi je v enem izmed intervjujev zaupala grška novinarka, ki doma uživa status prodorne in progresivne raziskovalke. 

“Ja, in? In? Kaj ti je povedal o tem?” sem nestrpno vprašala.

“Aja, nič. Nisem ga spraševala podrobnosti. Čutila sem, da pred mano ne stoji morilec,” mi je odgovorila.

Molk.

Na novinarsko distanco in pasivno angažiranost pri obravnavanju genocida v Srebrenici sem naletela še nekajkrat, četudi je vpletenost grških oblasti sama po sebi zelo obremenilna in bi zahtevala podrobno, a za oblasti neprijetno, preiskavo. 

Nekaj kronoloških dejstev zgodovinskega konteksta navajata grški pisatelj in novinar Takis Michas v knjigi “Unholy Alliance: Greece and Milosevic’s Serbia” ter bosanski raziskovalec Hikmet Karčić v članku “Fear Not, For You Have Brothers in Greece”:

– Grčija je v 90. letih z zvitimi diplomatskimi potezami in odprto politiko podpore srbskega predsednika Slobodana Miloševića kršila embargo in srbske sile oskrbovala z orožjem ter nafto. Doma je selektivno gostila begunce, ki so bili izključno srbske etnije, prirejala pa je javne zabave, na katerih se je častilo vojnega zločinca Radovana Karadžića.

– Grški mediji so v 90. letih dajali glas domačim“prostovoljcem”, jih glorificirali, obiskovali v Bosni in jih prikazovali kot pogumne, družinske in lojalne fante. “Bombardirajo Sarajevo, so nam sporočali mediji,” mi je povedal Vasilis Tsarnas iz Helsinškega monitorja ter dodal: “Nikoli pa nam niso povedali, kdo dejansko bombardira bosansko prestolnico.”

– Sledila so neprijetna leta, ko se je na Mednarodnem kazenskem sodišču za nekdanjo Jugoslavijo v Hagu začelo sojenje vojnim zločincem. Grčija se je naenkrat znašla v precepu: Milošević naj bi svoj zadnji dopust preživel na otoku Hidra leta 1998, že kmalu pa je nato Grčija, članica Nata in EU, morala obrniti ploščo. A s figo v žepu.

– Leta 2005 se je pod pritiskom Mednarodnega sodišča v Hagu in s pozivom nekaterih vidnih akademikov ter politikov na grški desnici začela preiskava o vpletenosti grških paravojakov v srebreniški genocid. Namerno podaljševanje preiskave s procesnim manevrom tožilstva na dolgih šest let v odličnem članku popisuje grškinovinar Kostas Koukumakas. O delu tožilstva so spregovorile kar same priče, med njimi je bil tudi že preminuli novinar Manolis Vasilakis. Povedal je: “Odšel sem šokiran. Vprašali so me, če obtožene poznam osebno, če poznam njihove telefonske številke in naslove, kje so nastanjeni. Preiskovalka me je tudi vprašala, če sem bil prisoten tekom genocida v Srebrenici. Iz mene se je norčevala in poudarila, da bo, če se bodo moje besede izkazale za neresnične, to imelo posledice. Odgovoril sem ji, da tega nisem izjavil jaz, ampak sami “prostovoljci”.” Preiskava je trajala vse do leta 2011, ko je tožilstvo pojasnilo, da “ni bilo mogoče ugotoviti dokazov o krivdi obtoženih niti identitete in števila žrtev njihovih domnevnih kaznivih dejanj”. Zato sodna obravnava ni potrebna. 

– Leta 2015 je raziskovalna skupina XYZ Contagion s pomočjo starih video posnetkov, fotografij, dokumentov in pričevanj iz Haga objavila strnjeno dokumentirano poročilo o prisotnosti grških borcev v Srebrenici. Žal se je preiskava v luči takratnega političnega dogajanja osredotočila na pripadnike neonacistične Zlate zore, a je vseeno osvetlila pomemben del dogajanja. Zgodilo se ni nič.

– Leta 2022 mi je grško ministrstvo za pravosodje na vprašanje, če je morda prišlo do premikov pri preiskavi, odgovorilo hitro: “Grški pravosodni organi so zadevo arhivirali zaradi nezadostnih dokazov.”

Grki v Srebrenici julija 1995

“Moje mnenje je, da Grki niso imeli nobene vidne vloge tam, ampak so samo sodelovali pri srbski propagandi. Srbi naj bi skušali s fotografiranjem z Grki in z izobešanjem zastave nad Srebrenico pokazati, da v mednarodnem prostoru niso osamljeni. Ob sebi imajo članico EU in Nata – ortodoksne brate Grke,” mi je pojasnil svoj pogled eden od grških novinarjev.

A za svoje prepričanje nima dokazov. Njegova interepretacija je udobnejša kot ponovno odpiranje 30 let stare zgodovine. In kako v družbi, ki se skuša oprati vpletenosti v vojno, pričakovati, da bodo njene uradne preiskovalne institucije opravile svojo nalogo? Bi vseeno državljani lahko naredili več?

Fotografije Grkov, ki ponosno vstopajo v okupirano Srebrenico ter pri tem nasmejani pozirajo, je več deset. Po padcu bosanskega mesta, ki je bilo pod posebno zaščito Združenih narodov, so srbski in grški vojaki na pravoslavno cerkev v Srebrenici izobesili štiri zastave: srbsko, grško, bizantinsko in zastavo Vergine. Temu so sledili množični poboji. Kaj so počeli Grki? 

Grški prostovoljci so javnosti sami povedali: “Ko je artilerija prenehala obstreljevati, smo vstopili v mesto in kraj očistili.” To so besede enega izmed grških prostovoljcev na zasebni televiziji MEGA. Po poročilu nizozemskega inštituta za vojno dokumentacijo (NIWD) je v pokolu sodelovalo dvanajst grških državljanov. “Grki so zagotovo na neki način sodelovali pri genocidu, morda pri ločevanju moških od njihovih družin ali pri deportacijah,” pravi bosanski raziskovalec genocida Hikmet Karčić.

To, kaj so Grki med drugim počeli, je v Hagu povedal tudi prijatelj Karadžića, Zvonko Bajagić. Pojasnil je, da je skupaj z dvema grškima prostovoljcema julija 1995 vozil mimo stadiona Nova Kasaba (nogometno igrišče v Novi Kasabi je bil eden od krajev, kamor so srbske enote prepeljale Bošnjake julija 1995, preden so jih med genocidom pobile več kot 8000, op. ur.), ko si je “grški prostovoljec zaželel, da bi ujetnike fotografiral” in obeležil prizor. 

Fotografija wikimedia; arhiv Ameriškega vojaškega centra za vojaško zgodovino: satelitski posnetek lokacij množičnih grobišč pri Novi Kasabi

Še skoraj deset let kasneje so se grški paravojaki v medijih hvalili s šokantnimi podrobnostmi – denimo v intervjuju za Tachidromos z dne 13. novembra 2004: “Ko smo pobijali muslimane, smo se počutili zadovoljne.” ali “Z brzostrelkami smo obstreljevali mošejo v Srebrenici samo zato, da smo si krajšali čas.”

Dokazano je tudi, da sta vsaj dva Grka pripadala Arkanovim Tigrom in Deseti diverzantski brigadi. Arkanovi Tigri, znani po svoji krutosti, niso bili nikoli obsojeni, nekateri člani Desete diverzantska brigade pa so bili spoznani za krive izvršitve vojnih zločinov.

Zbrana dejstva potrjujejo prisotnost na kraju zločina in fotografski material priča, da so se ob zasedbi Srebrenice grški “prostovoljci” veselili in pozirali: pili so pivo; fotografirali so ujete – ali mrtve – muslimane na množičnem grobišču Nova Kasaba. 

Pečen odojek, frape in genocid

Objave na družabnih omrežjih kažejo, da nekateri nekdanji “grški prostovoljci” živijo danes umirjena življenja: pečejo odojke, pijejo cipuro in frape ter se veselijo življenja. Nekateri so v pokoju. Del javnosti jih naslavja s “heroji” in uživajo izjemno podporo, posebej v skrajno-desničarskih krogih. Časa, preživetega v vojni v Jugoslaviji, se spominjajo posebej nostalgično. Kot da je šlo za avanturistično epizodo iz mladosti. Nekdanji komandir grške prostovoljne enote Antonios Mitkos danes še vedno ponosno razkazuje fotografijo sebe in Ratka Mladića v okolici Srebrenice. V internetne pogovore se radi vključujejo tudi Srbi iz vseh vetrov. V njihovih javno dostopnih debatah na družabnih omrežjih lahko beremo pozive k ubijanju pripadnikov posamezne vere – grški podporniki in sledilci so prevzeli slogane in besedišče srbskih ekstremistov.

Grško tožilstvo vztraja, da nima dovolj dokazov. Grški politiki pravijo, da so se v Jugoslaviji vojskovali “paravojaki”, od katerih se distancirajo. Nekateri novinarji ne vidijo smisla v raziskovanju, večina jih je obupala. Sami grški “prostovoljci” pa trdijo, da so se samo sprehodili skozi Srebrenico in ob tem fotografirali nekaj množičnih grobišč.

Ob tem ko preiskovalne in pravosodne institucije Grčije kažejo očitno pasivnost pri preiskovanju vojnih zločinov, vseeno obstajajo alternativne poti. Med njimi je univerzalna jurisdikcija, ki jo pozna tudi slovenski pravni sistem in ki omogoča, da pravosodni organi posamezne države preganjajo najhujša kazniva dejanja, četudi niso bila storjena na njenem ozemlju, jih ni storil njen državljan niti niso bila storjena zoper njene državljane. 

V iskanju pravice za žrtve srebreniškega genocida je veliko že izgubljenega. A k iskanju resnice in pravice lahko še vedno prispevamo.


Misel, ki jo želiš podeliti? Veseli je bomo.
E-mail naslov nam bo omogočil, da odgovorimo.

Priporočamo tudi:

Grški neonacisti so v devetdesetih pomagali zločincem, ki so izvršili genocid v Srebrenici. Slovenija je v začetku devetdesetih izvedla najbolj množično kršitev človekovih pravic. Kaj pomeni, če molčimo? Piše Katja Lihtenvalner.