Med protesti v Čilu jeseni 2019 je umrlo več kot trideset ljudi. Protestirali so zaradi vse težjega preživetja. Zahtevali so odstop predsednika, kar po veljavni ustavi ni mogoče – in tako se je začela pot demokratičnega oblikovanja predloga nove ustave. Ta predstavlja na področju pravic žensk, staroselcev, okolja in socialnih pravic pomemben, nov mejnik. Sociologinja z univerze Čila Emmanuelle Barozet pojasnjuje, kako je postopek pisanja nove ustave umiril ulico in ponudil nove izkušnje v demokratičnih postopkih soodločanja.
V Čilu se bo odločalo o novi ustavi, ki jo velja postaviti vsaj v okvir jesenskih protestov 2019, ki jim v Čilu pravite 18O. Tedaj so mnogi opozarjali, da ne gre za 30 centov, kolikor so se podražile vozovnice za metro, ampak za 30 let neoliberalizma pred tem. Kaj je za vas pomembno pri razumevanju, kje je Čile danes po protestih, volitvah, referendumu in pisanju predloga nove ustave?
Ločiti velja nacionalni in svetovni okvir: leta 2019 protesti niso izbruhnili zgolj v Čilu, ampak tudi v Libanonu, leto prej so protestirali francoski Rumeni jopiči, leto kasneje so bili protesti v Kolumbiji … Čile ima določene specifike, a ni edina država z množičnimi protesti v zadnjih letih. Morda je največja razlika res to, kako se ti procesi nadaljujejo do danes.
Globalno živimo v obdobju številnih izbruhov družbenega nezadovoljstva. Čile je del te zgodbe. Glavni razlogi, zakaj so šli ljudje na ulice, so nizke plače, nasilje nad ženskami, pokojnine pod pragom revščine … V Čilu se je diktatura končala leta 1990, a v veljavi je ostala ustava diktatorja in njegovih prijateljev iz leta 1980, ki je bila sprejeta v času, ko svobode ni bilo. To je madež na ustavi, ki ga je vse težje upravičevati. Res je bila ustava vmes nekajkrat spremenjena, leta 2005 je bilo potrjenih precej ustavnih amandmajev. Izkušnjo v Čilu po letu 1990 pa lahko skoraj primerjamo z izkušnjo Zahodne Evrope in Severne Amerike po drugi svetovni vojni.
V kakšnem smislu?
Izkusili smo dvajset let ekonomske rasti, kar je v Južni Ameriki precej neobičajno, saj se ekonomski cikli rasti in kriz praviloma menjajo na deset let. Čile je zadnjih trideset let izjema – zmanjšala se je stopnja revščine, a gospodarski sistem je organiziran po načelih neoliberalizma, kar pomeni, da je treba za dostop do česarkoli na trg. Vse je plačljivo in drago, sploh če si želiš vsaj malo kakovosti. A trideset let je delovalo. Bilo bi tudi napak videti v sedanjem trenutku konec neoliberalizma. Zadnja desetletja so mnogi verjeli, da gre razvoj v pravo smer. Mladi so lahko šli na univerze in živeli so bolje kot njihovi starši. Nato se je leta 2010 situacija spremenila. Čile je eden glavnih izvoznikov bakra. Ko je Kitajska zmanjšala uvoz, je to vplivalo na gospodarsko vse šibkejšo situacijo tu. Ljudje so začeli vse bolj kritično gledati na probleme neoliberalnega sistema. Mladi so imeli diplome, a so bili zadolženi. Bolni so imeli na voljo zdravljenje, a so morali čakati in drago plačati. Hkrati se je upokojevala generacija, katere pokojnine so bile tako nizke, da so se znašli pod pragom revščine. Prepad med ljudmi na eni strani in političnimi ter gospodarskimi elitami na drugi je bil vse večji. Elitam ni bilo zares mar. Tako na levici kot na desnici, a posebej slednjim – leta 2018 so s svojimi izjavami večkrat pokazali, da jim je vseeno, kako živi večina in s kakšnimi težavami se sooča. Pritisk se je stopnjeval. Vse močnejši je bil občutek, da se je obstoječi gospodarski model izpel. Ljudje so vsako leto težje preživeli iz meseca v mesec.
Vseeno ni nihče vedel, da bo oktobra 2019 prišlo do izbruha. Taki protesti pa v ljudeh nekaj spremenijo – tako na miselni kot na ravni doživljanja in čutenja. Nenadoma ljudje vidijo, da se stvari lahko odvijajo drugače. Vidijo, da njihov boj za preživetje ni individualen, ampak gre za družbeni problem. Prej je vsaka družina zase živela z občutkom, da so poraženci. Protesti so jim pokazali, da so večina – sedemdeset odstokov ljudi le stežka preživi.
V raziskavah, ki temeljijo na pogovorih, ki ste jih naredili pred, med protesti in kasneje, omenjate prav občutek med ljudmi, da so srečali druge s podobnimi težavami in so skupaj našli moč. Kako je nato prišlo do zahteve po spremembi ustave in ali je pravilno, če ta proces vidimo kot demokratično prebujenje?
Ne vem, če bi rekla, da je v zadnjih treh letih prišlo do demokratičnega prebujenja, saj so bila civilnodružbena gibanja že prej močna. Leta 2005 so na ulice prišli srednješolke in srednješolci. Generacija, rojena okoli leta 1990, je šla skozi šolski sistem, a niso zaznali ne napredka ne možnosti za boljše življenje. Leta 2011 so sledili protesti univerzitetnih študentov in študentk – opozarjali so na visoke šolnine in da so zaradi neoliberalizacije šolstva kot gobe po dežju zrasle zasebne univerze, nekatere kakovostne, druge ne. To je pomenilo, da mnogi, diplomam navkljub, niso mogli dobiti dela, saj diplome niso bile priznane. Študentje so bila na ulicah leta. Poskušali so se povezati z drugimi družbenimi gibanji, a ni šlo. Umanjkalo je sodelovanje s sindikati, feminističnimi in z okoljskimi gibanji. Leta 2016 smo videli proteste upokojencev, ki so spoznali, da s pokojninami ne morejo preživeti. Nato so se na različnih koncih države začeli pojavljati protesti zaradi okoljskega izkoriščanja in onesnaževanj.
Ves ta čas vladajoči niso mogli oziroma niso hoteli rešiti problemov, na katere so protestniki opozarjali. Ponavljali so, da je v Čilu še vedno bolje kot kjerkoli drugje v Južni Ameriki. Primerjave s krizami drugod so ustvarjale občutek, da smo oaza, a politični sistem preprosto ni zmogel sprocesirati zahtev družbe. Tako je prišlo do točke, ko ni bilo druge možnosti kot zavzetje ulic. Pomembno je spomniti tudi na feministično pomlad leto prej. Na univerzah je prišlo do množičnega gibanja, študentke so zasedle fakultete, saj so imele dovolj nasilja in zlorab. Na univerzi, kjer predavam, je zasedba trajala dva meseca in večina moških ni razumela, kaj se dogaja. Odmevalo je skozi vso družbo, deloma je šlo za spremembe, ki jih je po letu 2017 prineslo gibanje #jaztudi. To poudarjam, ker so bila prisotnost žensk in feministična sporočila zelo opazna tudi na protestih 18O.
Demokratično prebujanje je torej imelo različne dimenzije in oblike skozi čas. Okoljske krize so bile vse očitnejše. Ko so srednješolci oktobra 2019 zablokirali podzemno, ki je prometna hrbtenica Santiaga, je nastal popoln kaos. Tisti dan so morali mnogi iti v službo in domov peš. Prišlo je do neredov …
Sprva ustava ni bila del zahtev, o njej ljudje na ulicah niso govorili. Glavna zahteva je bila, da mora predsednik odstopiti. A po veljavni ustavi to ni mogoče. Predsednika se lahko odstavi, če se ugotovi, da ni več zmožen opravljati predsedniške funkcije, ne more pa odstopiti. Protesti so trajali dolgo, približno pet mesecev – mesta so bila v kaosu, nismo imeli predavanj … Tri tedne po začetku protestov 18. oktobra sta bila situacija in nasilje neobvladljiva. Elite političnih strank, njihova vodstva so 15. novembra podpisala sporazum, da bodo omogočili zasnovo novih ustavnih temeljev – dogovorili so se, da bodo razpisali referendum o tem, ali želijo ljudje novo ustavo. Elite so prepoznale problem v institucionalnem okviru, ljudje pa so opozarjali na to, da ne vedo, kako bodo preživeli mesec in ali bodo lahko dali hrano na mizo. Elitam za to ni bilo ni mar.
Ljudje so vztrajali na ulicah?
Da, po 15. novembru je bilo vsak petek še vedno veliko ljudi na ulicah. Obljubo o spremembi ustave so videli kot nov trik elit, da bi jim odvzeli moč. Interes množic se je oblikoval šele avgusta 2020, ko se je začela kampanja za oktobrski referendum o spremembi ustave. Na to smo v naših analizah opozorili: ljudje so spontano prišli na ulice in hoteli so tam ostati, zato da elite, sindikati in politične stranke ne bi prevzeli dogajanja in jim spet odvzeli moči.
Julija sem bila v Franciji in strokovnjaki ustavnega prava tam so navdušeni nad dogajanjem v Čilu. A tu, od blizu je situacija manj rožnata in ostrejša – veliko je lažnih novic, prihaja do trumpizacije procesa.
Koliko lahko zgolj nova ustava, če bo predlagani osnutek potrjen, spremeni?
Trenutno je vse odvisno od glasovanja 4. septembra. Pomembna bo tudi udeležba, saj nizka udeležba ne bi bila dobra za legitimnost procesa, sploh ker bo tokrat glasovanje obvezno, kar je drugače kot ob ostalih volitvah. Udeležbi na referendumu o spremembi ustave in na glasovanju o članih ustavodajne skupščine sta bili, resda med pandemijo, nizki. Tudi delo ustavodajne skupščine je prineslo kar nekaj konfliktov. Zato občutki niso nujno tako pozitivni, kot se zdi, da so pogledi iz tujine.
Če pogledamo zgolj besedilo predloga nove ustave, je nedvomno progresivno – glede pravic žensk, okolja in staroselcev ter glede socialnih pravic. Strokovnjaki na področju ustavnega prava pravijo, da gre na teh področjih predlog dlje od mednarodnega prava. Težava je, da je v Čilu debata postala talka političnih ideologij. Desničarji, ki osnutku nasprotujejo, trdijo, da gre za komunistično ustavo. Debata je polarizirana, še posebej na družabnih omrežjih, ne vemo pa, kaj se dogaja v sosekah, na ulicah. Pred in med predsedniškimi volitvami konec lanskega leta smo videli podobno ostro debato in na koncu so mlade volivke ter volivci iz revnih predelov oddali ključne glasove za zmago Gabriela Borica, političnega novinca. Ne vemo, kaj se bo zgodilo.
Če bo nova ustava potrjena, ali se bo vse spremenilo? Seveda ne. Če bo besedilo potrjeno, nas čaka nekaj let zakonodajnega in trdega dela, da se bo oblikovalo institucije, ki bodo lahko uresničevale ustavna določila. Ljudje vedo, da ustava ne bo izboljšala njihovih življenj v naslednjih mesecih. A če bo predlog ustave zavrnjen, bomo v bolj negotovem obdobju. Nekateri pravijo, da bi to pomenilo, da nadaljujemo z ustavo iz časa diktature, drugi opozarjajo, da so ljudje izglasovali, da želijo novo ustavo in je potrebno izvoliti novo ustavodajno skupščino, da pripravi nov predlog. Nejasno je, kaj se bi zgodilo.
Pa je bilo za vas zadnje leto dela ustavodajne skupščine pozitiven, demokratičen proces, ki je vključil različne skupine in glasove?
Zaradi pritiska ulice se je določilo, da lahko tudi neodvisni kandidati oblikujejo liste kandidatov in kandidatk za ustavodajno skupščino. To je pomenilo, da je zagotovo bolje odražala čilensko družbo, kot jo parlament z zgolj predstavniki političnih strank. A pokazalo se je, da je bilo zato težje doseči soglasja, saj je šlo za ljudi, nevajene političnih iger in postopkov, prihajalo je tudi do sporov.
A zgodovinsko in globalno gledano se takšne skupščine praviloma oblikuje po revolucijah ali vojnah. In povsod je njihovo delo tudi vir napetosti. Na to se v Čilu pozablja. Skupščina je delovala znotraj obstoječega, delujočega demokratičnega sistema. Zastopane so bile vse politične stranke, od komunistov do desnice. Vsi so bili vključeni.
Mnoga nesoglasja so bila v zadnjem času javnosti predstavljena kot ekstremne politične ideje. Težava je, da se debata večinoma vrti okoli najbolj spornih ali morda ne popolnoma nedvoumnih določil. Hkrati se zavaja. Desnica je denimo trdila, da bodo ljudje zaradi nove “komunistične ustave” izgubili svoje hiše, saj je omogočeno razlastninjenje. Veliko hrupa je bilo tudi glede določil, da se za staroselsko prebivalstvo v nekaterih primerih lahko uporablja njihova tradicionalna pravila. Elitam ni všeč, da je predsednik lahko izvoljen dvakrat zapored. Nekaj ustavnih določil se zdi, da je za javnost problematičnih in zato, je občutek, je vlada napovedala, da so pripravljeni po 4. septembru določene dele še spremeniti.
A velja ponoviti: čeprav bo nova ustava morda ponudila upanje nekaterim: ženskam, staroselcem, okoljevarstvenikom, je ekonomska situacija v državi zares slaba. Čutimo posledice pandemije kot vsi, a zaprtja tu so bila res dolga. Mladi več kot leto in pol niso bili v šolah ali na univerzah. Gospodarstvo ima številne težave. Kot cel svet se zdaj soočamo še z inflacijo. V Čile prihajajo begunci in prebežniki iz Venezuele in Kolumbije … kriznih situacij je veliko in v zadnjem letu se krepi tudi problem nasilnega kriminala. Povečalo se je število nasilnih kriminalnih dejanj hkrati se je okrepila kriminaliteta, ki je prej nismo zares poznali. Na jugu, kjer živi veliko staroselcev, je vse močnejša mafija in vlada enostavno ne uspe na hitro ponuditi rešitev za probleme, ki se stopnjujejo že stoletja. Ljudje upajo, da bo ustava pomagala, a vedo, da vseh problemov, s katerimi se soočamo, ne bo čez noč rešila.
Vi osebno ste ponosni, da so se v Čilu v zadnjih letih odvili vsi ti procesi in da je rezultat zdaj predlog ustave, ki jo označujejo za najbolj napredno na svetu?
Kot sociologinja bi rekla, da nimam občutkov glede teh vprašanj. Kot državljanka – in raziskovalka, ki je bila med protesti na ulicah, vsekakor vidim progresivnost in da je rezultat napredno besedilo. Ne gre le za to, da je imela ustavodajna skupščina pol članic žensk in pol članov moških, ampak ustava predvideva, da bo morala biti zagotovljena takšna enakopravna zastopanost v celi državi, v vseh javnih organih. To je impresivno. Nisem pa idealistka. Sem sociologinja. Nedvomno je odlično, da so ta štiri področja socialnih pravic, pravic starosevcev, okolja in žensk v ustavi urejena tako napredno. A objektivno bo to zahtevalo dodatna sredstva, veliko pogajanj in spremembe bodo potrebne tudi v davčnem sistemu, da bomo nove pravice – pravico do prebivališča, do življenja v čistem okolju – lahko zagotavljali. Potrebovali bomo denar in dogovor o pravičnosti – če sodišča ne bodo zagotavljala uresničevanja teh novih pravic in jih ščitila, ne bo vse skupaj nikomur nič pomagalo.
Zato je ključni izziv, kako bo čilenska država – kako bodo različne vlade v prihodnje zagotovile te pravice, da jih bodo ljudje lahko živeli in čutili. Besedilo predloga nove ustave mi je všeč, nedvomno predstavlja napredek, a me tudi skrbi, koliko od zapisanega se bo uresničilo. Vlada mora že sedaj izbirati med nujnimi socialnimi zadevami in problemi. Nemogoče je čez noč reformirati vseh sistemov: od pokojninskega, zdravstvenega, šolskega do policije. Čile žal ni bogata država, ki ne bi imela težav z revščino. Okvir, ki ga ponuja predlog ustave, je napreden in dober, a ključno vprašanje in problem bo, kako ga uresničiti.
Omenili ste fokusne skupine, s katerimi ste opravljali pogovore pred, med protesti in po njih – ali z njimi še vedno delate in kako ste videli, da se je občutek moči spreminjal – je še prisoten?
Nedvomno so bila obdobja. Med protesti na začetku je prišlo do impresivnih premikov. Temu rečemo v sociologiji kognitivna in afektivna osvoboditev. Spremenilo se je, kako so ljudje razmišljali o svetu, ki jih obkroža, in kje so čutili, da je njihovo mesto. Sprememba je bila hitra. S kolegom Oscarjem Mac-Clureom sva opravila pogovore z istimi fokusnimi skupinami – pred protesti, med njimi in po njih, med zaprtjem zaradi pandemije. Kasneje smo naredili tudi druge raziskave. Pred protesti so ljudje pojasnjevali – in upravičevali – stanje, hierarhije, neenakosti in krivice. Med protesti je prišlo do spremembe – spomnim se starejše gospe, ki je jokala, ko je pojasnjevala, da so mladi tudi zanjo spremenili, kako razmišlja o situaciji in razmerjih moči. Zase je rekla, da je generacija diktature, ki je verjela in sprejela, da so stvari, ki jih ljudje ne morejo spremeniti. Mladi pa so ji pokazali, da se da, da je mogoče. “Uspeva jim, kar nam ni,” je dejala. A med pandemijo, ko smo ponovili pogovore z istimi sogovorniki, sta bila očitna izguba upanja in obup. Predvsem med mladimi, ki se jih je pred protesti dojemalo kot potencialne kriminalce, med protesti so postali junaki, ker so se postavili proti policiji in zaščitili ostale protestnike na drugih koncih trgov in ulic. Po zaprtju pa so ostali doma, niso mogli v šole, družine so bile brez prihodkov … Država na začetku ni oblikovala nobenih programov pomoči, kasneje jih je oblikovala tako, da je ljudem omogočila, da so posegli po svojih pokojninskih prihrankih. Šlo je za zasebne rešitve javnega, skupnega problema.
Trenutkov in občutij je bilo ogromno in bila so zelo različna. A čas veselja na ulicah in občutka moči, vznemirjenja ob srečevanjih in povezovanju s soljudmi se je zaključil. Covid ga je pokopal. Ljudje sedaj vedo, da imajo moč in da lahko zavzetje ulic prinese določene spremembe, a po drugi strani imamo novo vlado, ki poskuša spremeniti določene stvari: pomembno so povišali minimalno plačo, a razliko sedaj poje inflacija. Vlada je oblikovala tudi program pomoči za družine, a ni dovolj. Ljudje zares težko živijo. In da, lahko bi morda prišlo do ponovnega izbruha, a v njem bi bilo verjetno mnogo več obupa.
Kaj lahko v družbah, ki so tako ekonomsko razklane, kot so naše, ljudi poveže in jim da občutek skupne moči?
V resnici me je presenetilo, kako uspešno je bilo delo ustavodajne skupščine in kaj so uspeli doseči. Predlog besedila so oblikovali v enem letu, izjemno zanimiv je in napreden. Časa ni bilo veliko in dosežek je impresiven – ne gre za gnil kompromis niti za nazadovanje v kakovosti.
Odločitev, da se pripravi novo ustavo, je zmanjšala pritisk krizne situacije. Prvi del – referendum leta 2020 o spremembi ustave in nato izvolitev članov in članic skupščine – je ljudi povezal. Bili so zadržki, a dogajanje je bilo odprto, ljudje so med seboj našli kandidate, oblikovali so kampanje, bili so del debate. Ta povezanost je začela bledeti v zadnjem obdobju, ko je ustavodajna skupščina začela določati ustavne pravice – na začetku so se ukvarjali s postopkovnimi pravili in institucionalnim ustrojem. Ta razprava je odnose nekoliko zagrenila.
Danes mislim, da je glavna tema, ki lahko ljudi poveže, podnebna kriza. Posledice vidimo v Čilu, letos poleti je postalo očitno tudi v Evropi. Ustavodajna skupščina je že čisto na začetku razglasila, da je Čile v urgentni podnebni krizi. To bo ljudi povezovalo, saj se pritisk stopnjuje in najti bomo morali načine, da drugače organiziramo naša gospodarstva in družbe.
Nedvomno smo še vedno tudi v krizi predstavniške demokracije. Čile je dosegel napredek glede oblikovanja mehanizmov, kako uporabiti neposredno demokracijo. Mehanizmi in orodja niso popolni: delo ustavodajne skupščine kaže, da so bili mnogi mehanizmi izvedeni na pol ali prehitro. Strokovnjaki na tem področju potrjujejo, da so se orodja neposredne demokracije uporabila, a rezultati zaradi naglice niso bili najboljši. Zmanjkalo je časa, da bi podružbili in ustvarili pretok idej o tem, kaj ljudje želijo. In na neki točki je vedno treba sprejeti odločitev. Problem pri neposredni demokraciji je tudi, da so rešitve, ki jih sprejmejo ljudje, lahko tako radikalne, da jih vlade nočejo uresničiti – to smo videli v Franciji po oblikovanju njihove podnebne skupščine, da se je umirilo proteste Rumenih jopičev. Osebno mislim, da ima zato Emmanuel Macron sedaj probleme.
Včasih traja glede na okoliščine predolgo, da bi lahko določili, uporabili in ocenili demokratične mehanizme na načine, da bi končni izdelek resnično odražal vsa mnenja. A podnebna kriza nas bo silila v oblikovanje novih mehanizmov za sprejemanje skupnih, demokratičnih odločitev.
Mnogi so pri analizi protestov leta 2019 ocenjevali, da je bil “stari sistem” tako nefunkcionalen, da je to privedlo do takšne moči protestov. Veliko je cinizma in skeptičnosti do demokratičnih procesov, a vseeno – imate občutek, da je med ljudmi želja po demokraciji, sodelovanju in skupnem odločanju? Tudi tri leta kasneje?
Trenutna vlada se je opisala za feministično in participativno. Prihajajo, sploh mlajši člani, iz družbenih gibanj. Trenutno so ujeti: bili so del gibanj z ulic, sedaj so vladajoča elita. Ni preprosto. Predsednik ohranja legitimnost v očeh javnosti, ministri so naredili nekaj napak, a nič kritičnega. Glavna težava je, če se ponovim, velika ekonomska kriza. To omejuje v kolikšni meri lahko uresničiš lastni politični program. Za reforme, sploh velike in v korist ljudi, je potreben denar. To je trenutno glavni problem – pripravljeni so biti mnogo bolj demokratični, uporabiti nove, bolj vključujoče mehanizme, a začutimo lahko tudi, da so ljudje utrujeni. Traja že tri leta – glasujemo na šest mesecev. Nedavno smo se pogovarjali s študenti – in sociologijo gredo ponavadi študirat tisti, ki želijo razumeti in spremeniti družbo. A najmlajši so rekli, da imajo dovolj vsega, da so naveličani kriz. Želijo si normalnosti, da bi stvari tekle gladko. Imeli smo izbruh protestov, pandemijo, ekonomsko krizo – vse to v državi, kjer je sistem socialne zaščite šibak. Ljudje so izmučeni. Vlada ima orodja in voljo za okrepitev demokratičnosti in vključenosti, a zadnje obdobje je bilo intenzivno. Ljudje si želijo sprememb. Vprašanje pa je, kakšna je cena sprememb in koliko bodo ljudje pripravljeni še prenesti, koliko so sposobni potrpeti, da do sprememb pride in da jih bodo občutili.
Nevarnost je, da se bodo ljudje, naveličani, raje obrnili proti populistični izbiri močnega voditelja. Lahko se oblikuje govorica, da smo preizkusili vse, poskusili smo z demokratičnimi mehanizmi, a nič ne deluje – smo pa v veliki krizi in nekdo bo zatrdil, da lahko vse reši. Taka politična govorica ni neobičajna – ne v Južni Ameriki ne v osrednji Evropi, ne v Severni Ameriki. Zato se mi zdi, da moramo biti tudi previdni – preveč inovacij in eksperimentiranja je lahko v tako negotovem in izčrpljujočem trenutku, kot je ta, v katerem živimo, tudi neproduktivno. Vidimo, da je v mnogih državah, kjer so se v preteklosti odločili za bolj demokratično pot, nato prišlo do preobrata proti karizmatičnemu, avtoritarnemu voditelju. Ni nujno, da do tega pride, a lahko se zgodi.
Hkrati smo med pandemijo videli ogromno medosebnih in skupnostnih pomoči. Ljudje so organizirali javne kuhinje po celi državi. V Čilu obstaja tradicija medsosedske pomoči, vidimo različne nove oblike organiziranja in povezovanja. A ljudje delajo v povprečju 44 ur na teden, vožnja na delo in nazaj vzame veliko časa, še posebej v Santiagu. Plačati je treba za večino storitev, ki so marsikje v Evropi javne in brezplačne. Gre za vprašanje časa – koliko časa lahko namenimo razmišljanju in demokratičnim, skupnostnim praksam, če želimo preživeti, dati hrano na mizo. Vseeno pa so solidarnostne, demokratične prakse zagotovo del družbe – mnoge tudi iz časa diktature: bile so edini način, da so ljudje lahko preživeli.