Vedno se mi je zdelo, da sodijo k počitnicam na morju meduze in morski ježki nekako zraven. Kot so nas že v osnovni šoli podučili, imajo oboji radi čisto vodo – kdo pa je nima rad – zato bi jih morali biti pravzaprav veseli. Kot mulci smo se seveda, stoječi v vodi nekje do sredine beder, delali frajerje ter prijemali meduze za klobuke in jih včasih tudi metali na obalo. Tam smo potem opazovali, kako so se spremenile v rožnat madež na skalah, nekateri “izkušeni morski strici” pa so si kos meduzinega klobuka z vedno pripravljenim pipcem celo odrezali in potem pred našimi začudenimi očmi žvečili “morsko delikateso”, kot so jo imenovali sami. Vem, nič kaj lepo in precej kruto, a takšni smo pač takrat bili smrkavci in tisti, ki tega niso počeli, so se verjetno zgolj preveč bali ožigov. In tiste tanke nitkaste lovke so zares pekle, sploh če nam je meduza med plavanjem žabice zaplavala pod pazduho. Najbolj občutljivi so še dolgo po desetdnevnem morskem počitnikovanju na svoji koži ponosno nosili brazgotinast spomin. 

Ne vem, kaj je bolelo bolj; ali tiste ježkove bodice, ki so se nam zarinile v podplat, ko smo stopili nanj, ali pa “operacijski poseg” mame, bog ne daj, babice, ki je z dolgo šivanko – ki jo je na morje vzela samo v ta namen – in z očali na nosu odstranjevala globoko zarinjene bodice.

Na srečo pa je obstajala zaščita, ki nas je (ob)varovala pred bolečimi bližnjimi srečanji z morskimi ježki in operacijami na odprtem podplatu. Moja babica jim je rekla šlipice, šlo pa je za plastične sandale, ki so jih, tako kot večino plastičnih izdelkov, ki smo jih poznali v nekdanji državi, proizvajali v Jugoplastiki. Kot vsi izdelki, ki so prihajali iz te splitske tovarne, so imele tudi šlipice tisti značilen vonj, ki je zasolzil oči. Ponavadi so bile rdeče barve, ki pa je v desetih dneh slanega morja in sočnega obsevanja zbledela v prosojno rozast odtenek. Šlipic namreč nismo snemali z nog od jutra do večera. Bile so del nas in zaradi tega smo imeli na nartu fantastičen rjavo beli črtast vzorec, ki ga je narisalo sonce in nas je spremljal do pozne jeseni. Pa še nekaj so pustile šlipice. Že po dnevu ali dveh je pričela rjaveti zaponka in poleg vzorca na nartu smo imeli pod gležnji tudi fenomenalen rjast madež, ki je vztrajal tam še dlje časa kot črte na nartu.

Zgodba o šlipicah bi se tukaj končala, če ne bi pred časom ugotovil, da nekaj zelo podobnega zdaj prodajajo pri Gucciju. Za 420 evrov! Na voljo so v treh različnih barvah, v vijolični, rdeči in beli, zaponka verjetno ne rjavi, zna pa biti, da se nam ob njih oči prav tako zasolzijo. Pa ne zavoljo ostrega “jugoplastičnega” vonja.