Razpolovni čas urana U-238 je štiri in pol milijarde let. Človeka razcepi že tuje mnenje, transmutiramo ob pocukranem filmu ali žal besedi. Pogreje nas lahko že samo grd pogled in dnevno razpadamo ob televizijskih novicah. V svojem jedru smo neverjetno ranljivi. Zato so naše ovojnice, naše telo, naše maske, naši liki, ki jih igramo, in naši odnosi tako zelo površni in neiskreni. Ena mojih misli pravi, da je ljubezen, ko izberemo tistega, ki mu lahko največ damo. Več takih pametovanjk najdete na www.mutivator.si. Ja, postajam razcepljena osebnost, avatar.
Kar ste prebrali do sedaj, ta prvi odstavek, sem napisal prvega januarja in potem za nekaj dni obležal v lastnem kašlju in izpljunkih. Cel mesec nekajurnega pohajkovanja po ulicah Maribora in ponujanje kuhanega vina za prostovoljne prispevke, ki sem jih namenil društvu UP-ornik, sta me pač presekala. Zdaj, po štirih dneh, preden me prijatelja, mene, invalidskega upokojenca, bolnega v glavo, dobrega samo za komedijo in nakladanje, ranljiva skupina pač, zvlečeta v Tuheljske toplice na nočno kopanje, pa pišem to nadaljevanje. Pa glih na Svete tri kralje. Sicer smo bolj tri kraljice, pa vseeno, emancipacija pa to.
Ker se kolumne pišejo vnaprej, sem se v zadnjih treh dneh ujel pri veliko mislih, ki so odsevale preteklo leto, in se bal, da mi uidejo. Brale bi se kot obliži in sol na rane hkrati. Zanalašč ne bom jamral, povzemal, krivil, ščuval in obsojal. Ne bom si dovolil, da se vse, kar je bilo v lanskem letu lepega, dobrega in humanega, umakne pljuvanju in nerganju. Dovolj sebičen sem se naučil biti, da vidim v ljudeh v glavnem dobro. Gnojnih bul se morajo lotiti sami. Imam svojih dovolj.
V letu, ki je za nami, se je v svetu zgodilo toliko grozot, toliko nepotrebnih smrti, toliko strašnega, da se je dotaknilo tudi najbolj kamnitih src. Vsi smo izbirali strani, za katere smo navijali. Všečkali smo objave, pisarili komentarje in odlagali prehuda bremena preko tipkovnice v neki virtualni svet, kot da pričakujemo, da bo Dedek Mraz decembra lumpe in hudodelce kaznoval s pregovornim premogom v darilni nogavici. Pa jih ne bo. Tako kot so pred desetletji Kitajci pohopsali Tibet in dalajlamo poslali na svetovno turnejo hinavščine, nam bodo zdaj, skesanim, BRICS je pred vrati, Rusi, obogateni za kos Ukrajine, spet počasi prodajali dostopnejše energente. Izraelci bodo aneksirali Gazo in se obrnili proti naslednjemu darilu mednarodne skupnosti, Libanonu. Nam se to zdijo grozodejstva. Če vprašamo Kitajce, Ruse in Izraelce, so to blagoslovi. Isto čaka Nube, one shirane sirote v Jemnu, prenekatere v afriških prostranstvih in Južni Ameriki. Če ne da Miklavž, si veljaki pač postrežejo sami ali jim asistira parkelj. In mi se lahko ob tem samo v rit ugriznemo in se igramo jaro kačo. Božiček pa se medtem s kolo naliva.
Na domačem parketu imajo vsi, od desnih, do levih in onih, ki verjamejo, da so sredina, neki Grimsov sindrom, kjer družinski člani vodijo podjetja, ki goljufajo davkarijo, zlorabljajo zakone in kanalizirajo milijone v davčne oaze. Njim so to pač državne jasli, zvezda repatica zveličanja, ki ji slepo sledijo, s floskulami in okravatanim leporečenjem pa zaslepijo tudi nas. Domoljubi pa begunce štejejo.
Zato se obračam vase. Obračam se k svojim. Obračam se k ljudem. Kot Kristus, ki je bil v vsakem pogledu originalni migrant in socialist, če ne že komunist. Kaj pa je komuna drugega kot skupnost ljudi, ki živi po naravnih zakonih. Večkrat sem že povedal, da ljudje nismo ustvarjeni za svet, ki smo ga ustvarili. Ljudje nismo volkovi samotarji. To ve še Pop Design. Ljudje smo družabna, socialna bitja, ki smo si dovolila vzeti svoj lastni vir energije navdiha in sočutja. Dovolili smo si vzeti drug drugega. Dovolili smo si razcepitev na jaz in ti, in v tem so nekateri celo našli novo moč, s katero premagujejo osamljenost, ki jo želijo na vso silo imenovati svoboda. Ujetniki svobode nismo svobodni.
Samo vprašajte se, spomnite se, če ste imeli kdaj to srečo, kakšen je občutek, ko se utrujeni, izmozgani, uničeni in prežvečeni od absurdnosti celega dneva, privijemo ob drugo, ljubo nam telo, in kakšna revitalizacija je to. Vsi moji problemi, vse moje travme, vsi moji uspehi, vse, kar sem dosegel in kar sem uničil, sloni na kompatibilnosti z nekom. Sam sem enostavno izgubljen. In to priznam. In s tem živim. Ne bom se pa s tem sprijaznil. Prihaja moje leto, kreativno bogato, čustveno polno, in mu zato ne preostane drugega, kot da bo tudi finančno noro uspešno. Lani je o meni napisala pesem pank skupina Nea, s katero sem na premieri celo nastopil, letos sem vabljen na koncert dua DeLiri, ki je uglasbil nekaj mojih besed. Prvo, brezplačno poglavje “Jaz, alkimist” je na voljo na www.ithealchemist.com. Ja, rinem dalje. Pri dobrih šestdesetih. Ne dam se.
Lani sem tekel na 400 metrov z ovirami, čeprav se mi je zdelo vse skupaj dvojni maraton ali celo puščavska avantura Mariborčana Roberta Kerežija, ultramaratonca, norca, ki ve, kaj pomeni premikati meje lastnih omejitev. Potepal sem se od Andaluzije do Maroka in egipčanske oaze in pisal in se zaljubljal. Malo v svet, malo v ljudi, malo vase. Z dnevnimi mislimi sem zapolnil Coelhov rokovnik z naslovom Preprostost, letos ga je poimenoval Umirjenost. In to je to. Vesolje vedno ve. Umiriti se je treba.
Čeprav tole berete z zamikom, vas vabim, da si odpustite vse lanskoletne napake, jih poimenujete lekcije in sami sebe odpeljete na zeleni čaj s kako dobro tortico. In potem vam polagam na srce, da letos zastavite z manj sile, manj ihte, manj moči in to zamenjate z drugačnim pristopom, z več užitka in predvsem več posluha zase. Za češnjico na tortico pa vam želim manjkajoče polovice. Tisti, ki jo imate, pa ji vsak dan povejte, kako zelo jo cenite. S pecljem ali brez.
* Objava je nastala v sodelovanju z društvom za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice. Zgornji zapis je bil uredniško urejen za objavo na internetu, v originalni različici pa je bil objavljen v februarski številki časopisa o brezdomstvu in sorodnih socialnih vprašanjih Kralji ulice.