Slovenija do danes ni pisno, prek diplomatskih poti, uradno izrazila nestrinjanja z ravnanji izraelskih sil v Gazi ali protestirala prek diplomatskih not pri predstavnikih Izraela zaradi kršitev mednarodnega prava. Na ministrstvu za obrambo ne vedo, da bi navkljub pozivom strokovnjakov Združenih narodov potekala medresorska razprava o možnosti uvedbe embarga na trgovanje z vojaško opremo in orožjem.
“V nekem trenutku se je treba odločiti in določiti prioritete. Slovenija se je odločila za premirje, da bi preprečili lakoto v Gazi. Za premirje, da bi palestinsko ljudstvo lahko prejelo pomoč in da bi izpustili talce,” je 27. februarja dejal predstavnik Slovenije v Varnostnem svetu Združenih narodov, veleposlanik Samuel Žbogar. Teden dni je bilo staro razočaranje ob ponovnem ameriškem vetu na resolucijo, ki je pozivala k premirju v Gazi. Trpljenje, ki ga doživljajo prebivalci Gaze presega vse meje, takim razmeram ne bi smel biti podvržen nihče, so bile besede Samuela Žbogarja, ki jih je Amerika utišala z vetom.
Slovenska ministrstva, vlada, diplomati in politiki vedo. Natančno poznajo stanje v Gazi. Posebej so jim bile pojasnjene razsežnosti lakote in načrtnega izraelskega stradanja palestinskega prebivalstva.
“Slovenija svoje diplomatske aktivnosti trenutno prvenstveno usmerja v oblikovanje jasnega poziva mednarodne skupnosti k spoštovanju začasnih ukrepov, ki jih je Meddržavno sodišče odredilo v postopku tožbe Republike Južne Afrike proti Izraelu, in k trajnemu premirju s končno rešitvijo dveh držav,” pojasnjujejo na ministrstvu za zunanje in evropske zadeve. “Ministrica Tanja Fajon je že večkrat tako v Združenih narodih kot v neposrednih bilateralnih pogovorih s predstavniki izraelske vlade Izrael pozvala k spoštovanju mednarodnega prava, mednarodnega humanitarnega prava in prava človekovih pravic,” dodajajo.
Slovenska veleposlanica v Izraelu Andreja Purkart Martinez ni bila po 7. oktobru lani še niti enkrat klicana na zagovor. To ni pohvalno. To je znak podpore zločinom.
Že 30. novembra lani je Izrael na zagovor klical španskega veleposlanika, ker je španski premier Pedro Sánchez dejal, da ima resne dvome, da Izrael spoštuje mednarodno pravo. Šest dni prej je Izrael protestiral tako pri španskem kot pri belgijskem ambasadorju zaradi izjav predsednikov vlad Španije in Belgije v egiptovski Rafi. Slovenska ministrica za zunanje in evropske zadeve je evropskima politikoma, ki ju je Izrael okaral, sledila takoj za petami skupaj s portugalskim kolegom. Njun obisk in izjave so bile skladne z izraelskimi zahtevami.
Iz odgovorov ministrstva za zunanje in evropske zadeve gre sklepati, da Slovenija čaka na osebno povabilo – ali morda celo prošnjo Republike Južna Afrika, naj pristopi kot intervenientka k tožbi zoper Izrael zaradi nevarnosti izvršitve genocida v Gazi. To v diplomatskih odnosih ni običajno niti ni znak suverene zunanje politike, zavezane sistemskemu utrjevanju vladavine mednarondega prava. Slovenska diplomacija se natančno zaveda, da ji statut Meddržavnega sodišča daje možnost in pravico, da sama kadarkoli – brez prošnje države, ki je vložila tožbo – pristopi v postopek. Ve tudi, da bo šele v tem primeru, če se tožbi pridruži, razlaga iz sodbe Meddržavnega sodišča zavezujoča tudi zanjo. Vse to izhaja iz odgovorov ministrstva na poslana jim vprašanja.
Ob bogatih mednarodnopravnih izkušnjah in pobudah ter prvenstveni vlogi, ki jo Slovenija trenutno namenja spoštovanju mednarodnega prava na ravni izjav, preseneča, da se zdi, da je prevelik zalogaj najti “dodatne informacije (ki jih) lahko posreduje sodišču, ki bodo v pomoč pri njegovem odločanju”. To na ministrstvu navajajo kot upravičeni razlog, da država intervenira v postopku pred Meddržavnim sodiščem.
Slovenija posebej poudarja svojo vlogo pri oblikovanju Ljubljansko-haaške konvencije, ki naj bi olajšala pregon odgovornih za mednarodna hudodelstva in prispevala k preprečevanju nekaznovanosti. “Slovenija zastopa stališče, da je treba vse domnevne kršitve mednarodnega humanitarnega prava in kazniva dejanja obravnavati na pristojnih sodiščih, ter aktivno zagovarja boj proti nekaznovanosti in podpira zagotavljanje odgovornosti za mednarodna hudodelstva,” pojasnjujejo na ministrstvu za zunanje in evropske zadeve. A vseeno čutijo, da ni na njih, da bi zaradi zasledovanja nekaznovanosti naznanili slovenskemu državnemu tožilstvu na podlagi univerzalne jurisdikcije v primerih najhujših mednarodnih hudodelstev ministričino “mnenje, da v Gazi prihaja do kršitev mednarodnega prava in mednarodnega humanitarnega prava”.
Slovensko ministrstvo za zunanje in evropske zadeve tudi po odločitvi Meddržavnega sodišča 26. januarja, da obstaja v Gazi zaradi izraelskih ravnanj resna nevarnost izvršitve genocida, razmere na okupiranem, obleganem in bombardiranem palestinskem sredozemskem ozemlju opisuje: “v Gazi, kjer smo priča humanitarni katastrofi”.
Iz odgovorov ministrstva za obrambo pa je mogoče razbrati zgolj očitno: da v Sloveniji ne velja embargo na trgovanje z orožjem in vojaško opremo z Izraelom, da o tem ne razmišljajo, da postopki izdaje dovoljenj potekajo nemoteno, a da od 7. oktobra lani novih dovoljenj za izvoz v Izrael niso izdali – na vprašanje, ali se ne bi z jasnim embargom zmanjšalo tudi birokratske postopke in negotovost podjetij, ne odgovarjajo.
Odločitev slovenske vlade in ministrstva za zunanje in evropske zadeve, da bo Slovenija nevidna, neslišna in zavezana ‘miru’, bi morala vsakogar vznemiriti v času, ko se dogaja namerno stradanje in sistematično uničevanje ljudi, ki živijo na okupiranem palestinskem ozemlju v Gazi. Relativiziranje slovenske drže, češ da je ob nemški popolni podpori Izraelu “slovenska politika še v redu”, ne more prepričati nikogar, niti javnih uradnikov z vsaj malo kritične distance do lastnega dela. V tujini in širom EU se vrstijo pozivi in protestna pisma javnih uslužbencev zaradi sostorilskih politik njihovih vlad v primeru stradanja Gaze in uničevanja Palestine. V Sloveniji smo namesto tega priča poskusom politkov, da bi s svojih ekranov zablokirali neprijetno resničnost in lastno sokrivdo. Slovenija bi lahko opozorila, da se v Gazi pripravlja in izvaja genocid; lahko bi uradno in javno obsodila Izrael zaradi kršitev mednarodnega prava in nespoštovanja zahtev Meddržavnega sodišča; lahko bi odpoklicala svojo ambasadorko iz Izraela; lahko bi sledila irski predsednici vlade, ter kot prva članica EU jasno povedala, da bo potrebno krivce za mednarodna hudodelstva pripeljati pred sodišča, a hkrati vse politične akterje na palestinskem okupiranem ozemlju vključiti v pogovore, tudi Hamas in druge politične skupine v Gazi, ter tako okrepiti moč Palestinske osvobodilne organizacije. Slovenija bi lahko sledila razmislekom izraelskega zgodovinarja Ilana Pappeja in jasno opozorila, da ideje o večvrednosti ene skupine ljudi, ki poganjajo supremacistične ideologije, del katerih je sionizem, ne morejo in ne bodo smele imeti prihodnosti v 21. stoletju. Mirno opazovanje izstradanja dojenčkov in starcev ter izvrševanja genocida je moralni poraz in neizogibna obsodba za vekomaj zaradi kapitulacije politik človečnosti. Lepo je, da si je Slovenija določila prioritete – a sedaj mora zanje kaj tvegati in narediti. Drugače bo mir zgolj razlog za ne-mir.