Merjenje pojavnosti – tako vidnega kot nevidnega – brezdomstva je že v osnovi težka in zapletena naloga, saj je brezdomstvo večrazsežnosten in vseskozi spreminjajoč se pojav. Prav tako tudi metodologija merjenja in zbiranja podatkov na evropski ravni nista poenoteni. O konkretnih številkah oseb, ki izkusijo brezdomstvo v Sloveniji, je zato težko govoriti. In situacija je še manj jasna, ko govorimo o brezdomstvu mladih v LGBTIQ+ populaciji. 

Kot najpogostejši vzrok za izkušnjo brezdomstva LGBTIQ+ oseb se navajajo družinski konflikti, ta vzrok potrjujejo tudi številne tuje raziskave. Konflikt z družino običajno nastopi zaradi razkritja spolne usmerjenosti oziroma spolne identitete mladih. Čeprav je to najpogosteje naveden razlog, zakaj LGBTIQ+ mlade_i doživljajo brezdomstvo, pa še zdaleč ni edini. 

LGBTIQ mlade_i, ki doživljajo brezdomstvo, imajo podobne potrebe kot njihove_i vrstnice_ki, ki niso del LGBTIQ+ skupnosti, vendar pa imajo tudi potrebe, specifične za njihovi identiteto. Žal pa v socialnovarstvenih storitvah za brezdomne v Sloveniji nimamo razvitih storitev, namenjenih zagotavljanju varnega okolja za omenjeno populacijo, ki se zato njihovih uslug večinoma ne poslužuje, saj jim ne zaupa.

“Pri analizi izkušenj mladih LGBTIQ+ oseb lahko vidimo zaskrbljujoč trend neustreznih bivanjskih razmer v primarnih družinskih okoljih ter nasilja in trpinčenja, ki ga doživljajo od staršev ali skrbnic_kov, opazimo pa tudi vlogo, ki jo imajo težave v duševnem zdravju tako med vzroki za stanovanjsko izključenost in brezdomnost kot med podpornimi mehanizmi za izstopanje iz bivanjske stiske. Organzacije, ki se ukvarjajo z brezdomnostjo, poročajo, da se pri svojem delu v določeni meri sicer srečujejo z mladimi LGBTIQ+ osebami, vendar za delo z njimi in naslavljanje specifičnih potreb populacije niso posebej dobro opremljene ali usposobljene ter si želijo več informacij, znanj in orodij za izvajanje učinkovitejše podpore,” so leta 2021 zapisali v društvu Parada ponosa. 

Če to želite slišati ali ne, je dejstvo, da je v Sloveniji (prikrito) brezdomstvo LGBTIQ+ populacije preslišana tema. Mlade_i, ki se identificirajo kot LGBTIQ+, so pogosto tudi žrtve več vrst nasilja: psihičnega ustrahovanja, diskriminacije, fizičnega nasilja – tako v domačem okolju kot v javnih prostorih. Posedica je visoka prisotnost manjšinskega stresa, ki se nanaša na način, kako posameznice_ki iz premalo zastopanih ali stigmatiziranih skupin doživljajo številne stresorje, ki so neposredno povezani z manjšinsko identiteto. Ta vpliva na visoko stopnjo duševnih težav med populacijo in je tudi eden izmed vidnejših razlogov za brezdomstvo LGBTIQ+ mladih. 

Izkušnje kažejo, da sta ozaveščanje javnosti in delo z družinami absolutno prednostni področji, na katerih je treba delati. Pri tem je pomembno naslavljanje celotne javnosti, predvsem pa vseh staršev in skrbnic_kov, ki ne vedo, kako naj sprejmejo spolno usmerjenost ali spolno identiteto svojega otroka in sobivajo z njim. Moramo odpreti oči in gledati ljudi s srcem, saj jih ogromno živi v stiskah, ki jih ne vidimo ali pa jih ne želimo videti.

_{* Objava je nastala v sodelovanju z društvom za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice. Zgornji zapis je bil v originalni obliki objavljen v julijski številki časopisa o brezdomstvu in sorodnih socialnih vprašanjih Kralji ulice.}