Mnogi, ki so izbris pred devetindvajsetimi leti ustvarjali in nato njegove posledice dolga leta ohranjali, so še naprej na ključnih državnih funkcijah, opozarjajo člani in članice Civilne iniciative izbrisanih aktivistov in aktivistk. Sledi njihova izjava ob 29. obletnici izbrisa, ki je uredniško urejena, skrajšana in dopolnjena z izjavami.
“Izbrisani so imeli dovolj možnosti.” – Borut Pahor, 7. maj 2003
“Izbrisani so bili vojaki in nekaj nepismenih snažilk, ki so rekle, da pač niso vedele, da je treba to urediti. In zdaj se vseh teh deset in več tisoč tistih, ki so odšli s poraženo vojsko, skriva za hrbti teh.” – Janez Janša, 2. februar 2004
Izbrisani vsa leta opozarjamo, da se bosta izključevanje in nasilje oblasti nadaljevala, če ne pride do kolektivne refleksije in obsodbe te sistemske množične kršitve človekovih pravic. Oblike izključevanja in nasilja so lahko mnogotere. S krepitvijo domačijske ideje o slovenstvu, ki svet ločuje in zapira v arbitrarne nacionalistične in patriarhalne predale, svojo rušilno moč ponovno kaže logika, ki ohranja izbris do danes.
“Nismo imeli urejenega zdravstvenega zavarovanja. Če sem zbolel, sem čakal, da mine.” – izbrisan 26. februarja 1992
“Ko sta mi umrla oče in mati, nisem mogel odpotovati, da bi jih pokopal.” – Željko, izbrisan
Izkušnjo, da si ne glede na to, kako se obrneš, ves čas nečesa kriv, smo v prvih desetletjih slovenske države poznali številni izbrisani. Sedaj nas te občutke pozna še več. Naša svoboda gibanja je omejena s policijsko uro, do nedavnega večini ni bilo dovoljeno prehajati občinskih mej. Živimo življenje v občutku nemoči in v atmosferi, da ima oblast vedno moč, ne glede na abotnost odlokov. Izbris je imel tudi druge razsežnosti in hujše posledice, a temeljna izkušnja je podobna.
“Sestra zaradi izbrisa ni končala srednje šole.” – izbrisan 26. februarja 1992
“Oče ni imel denarja, ni mogel priti do pokojnine, tako da je po kontejnerjih iskal zavrženo hrano.” – Begeš, izbrisan
Morda je danes izkušnjo izbrisa lažje razumeti. Upamo, da to lajša razmislek o trenutnih družbenih razmerah in omogoča povezovanje različnih bojev, ki stremijo h globalnemu razmisleku, k vključevanju, solidarnosti in svobodi. Zato ob letošnji obletnici izbrisa izražamo solidarnost z vsemi ilegaliziranimi. Opozarjamo na nove izbrise na ravni preživetja ljudi: na zdravstvenem in socialnem področju, v kulturi in izobraževanju. Opozoriti želimo na izginjanje in rušenje prostorov svobode, ki se dogajajo zaradi oblastnih in kapitalskih interesov, silnic privatizacije, poglabljanja družbenih razlik in izključevanja revnejših iz javnih prostorov. Nekateri izbrisi se dogajajo postopoma in počasi. Drugi se dogajajo hipoma. Naj gre za poskuse uničevanja Radia Študent, za zaprtje Muzeja norosti ali za izbris Avtonomne tovarne Rog. Rog je bil za nas posebej pomemben kraj, saj smo ga dolga leta soustvarjali kot prostor, v katerem smo se politično organizirali, družili, spoznavali druge in se z njimi povezovali. Z nasilnim vdorom v Avtonomno tovarno Rog in rušitvijo so nam bili odtujeni naši arhivi in s tem je bila deloma, na nek način izbrisana naša zgodovina.
“Ko so mi preluknjali dokument, so čez 10 dni izdali rojstni list za mojo novorojeno hčerko brez očeta.” – Bosti, izbrisan
“Pa ne misliti, da se nisem trudila. Borila sem se vsak dan posebej in vsak dan je bil bolj temen od drugega. Kako naj se človek počuti, če uradno ne obstaja?” – Ana, izbrisana
Izbrisi želijo doseči izginjanje spominov ljudi, brez katerih ne moremo ne analizirati družbenih procesov ne odpirati prostora za zamišljanje družbe onkraj spon zapovedanega življenja. Zato molk in tišina nista opciji. Izkušnje boja izbrisanih dokazujejo, da lahko ustavimo krivice, ki jih doživlja marsikdo med nami, le z javnim opozarjanjem na probleme ter z vztrajnostjo. S tem odpiramo prostor, kjer lahko govorimo tudi o mračnih plateh družbe in jo z aktivnim delovanjem izboljšujemo. Naj nas bo čim več, ki bomo našli moč za to – dostojanstveno, pogumno, s skupno željo po boljšem svetu.