Azro sem spoznal neko čudežno toplo jesen. Čistila je stranišča in prostore na avtobusni postaji. Bil je oktober in briljantni pisatelj Peter Handke, oboževalec krvnika Miloševića, ki je zanikal pokole v Jugoslaviji, je prejel Nobelovo nagrado. Več kot tri mesece sem tej utrujeni lepotici ciganskih potez iz Zvornika kdaj pa kdaj pustil kakšen čokolatin, jo pogledal, čeprav že dolgo nisem imel navade, da bi nagovarjal tuje ženske. Ne vem, kaj me je pritegnilo na njej. Morda odsev žalosti v njenih očeh.

^{*Objava je nastala v sodelovanju z društvom za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice. Zapis je originalno objavljen v februarski številki časopisa o brezdomstvu in sorodnih socialnih vprašanjih Kralji ulice.}

Na začetku me ni niti pogledala, morda je pomislila, kdo je ta težak, kaj hoče od mene?! Potem pa je, ko je zima pokazala zobe in sem sedel pod plastično streho gostilne in pil prvi jutranji špricer, prisedla in vprašala:

“Šta želiš od mene?”

“Ništa, baš ništa,” sem ji odgovoril.

“Pa šta si ti onda, neki svetac ili šta?” je bila napadalna.

Nisem imel pravega odgovora. Naročil sem si novo pijačo in začuda je tudi ona sprejela vabilo, da spijeva rundo skupaj. In potem sva tam sedela v tišini, slišala se je samo pesem burje. Pijača je stekla, nervozno je ugašala cigarete na polovici in se včasih ozrla desno in levo, kot da jo zasleduje senca pošasti.

»Da, iz Zvornika sam, tu sam desetu godinu,« je rekla in spila žganje na dušek.

“Da, tu sam več šestdeset godina ali ne znam tačno gde sam,” sem ji rekel.

Znova sem nama naročil. Potem se je usul plaz iz nje:

“… šta da ti kažem, proteklo je mnogo vode i godina ali zaboravila nisam i nikada neču! Šta da ti kažem, ja sam ti muslimanska kurva! Bio je rat, sa familijom, tata, mama, brača i sestre bežali smo kod skladišta Carapade, jedan od paravojnika izbacio me iz kolone, morala sam s njim, bolje bi bilo, da me ubije! Odveo me gore na sprat, morala sam se svuči pred puškom, kad nisam htjela, udario me i silovao, dva puta … I šta da ti kažem? Moj život nema više smisla, krivila sam sebe, a ono najteže, pogledati ocu i majki u oči! I šta da ti kažem?!”

Potem, mesece kasneje, sem jo še videval ob jutrih, včasih sva si pokimala v pozdrav, a nikdar več nisva sedela za mizo.

Pomlad je to leto zamujala, drobni brsti magnolij so se odpirali v cvetove. Tam na vhodu v avtobusno postajo pa je gorela mala rdeča sveča.

Peter Handke je v slovesni obleki sklonil glavo. A samo za trenutek, dva.

Izza tanko obrobljenih očal se je lesketal brezbrižno posmehljiv in hladen pogled.

(svetac – svetnik; kazati – reči; zaboraviti – pozabiti; kurva – kurba; rat – vojna; izbaciti – vreči, potegniti; sprat – nadstropje; svuči – sleči; silovati – posiliti; op. ur.)

---

Priporočamo tudi: