Pred malo manj kot letom dni sva se z mojo boljšo polovico končno preselila iz baze oziroma ceste v sobo malo izven centra Ljubljane. To je bila sobica s souporabo sanitarij in kuhinje, najemnina je bila 100 evrov po osebi. Ugodno. Kakor za koga. Nekaj mesecev sem bil primoran živeti sam, ker je bila draga odsotna, najemnina se je takoj dvignila na 150 evrov. Ker ni bilo pralnega stroja, sem nabavil rabljenega. Operem eno pranje in glej ga zlomka, na zimo odklopijo lastniku vodo.

Dva najemnika sta takoj odšla, pametno, saj sta zaposlena v gradbeništvu in se je treba vsak dan tudi umivati. Pa si človek misli, eh, saj se bo ta problem rešil, ko dobi lastnik najemnino petih podnajemnikov. Pa ni bilo tako. Voda je prihajala v dveh desetlitrskih sodih, in še ta je bila primerna le za WC. In tako se je obrnil mesec brez vode, ni tuša, oprati tudi ne morem ničesar. Če mrkne še elektrika, bo res tema.

Ne želim živeti v večnem strahu za bivališče.

Sedaj si morava zopet iskati novo bivališče. Mislim, da si za 150 evrov človek zasluži vsaj vodo iz pipe. Ko že misliš, da si našel nek prostor, v katerem boš ob rednem plačilu najemnine brezskrben … Težko je, trudim se, ponujam časopis, a vsak večer me skrbi, če bom lahko nekje v miru prespal noč. Ne želim živeti v večnem strahu za bivališče.

*Zgodba je prvotno objavljena v aprilski številki revije Kralji ulice, časopisa o brezdomstvu in sorodnih socialnih vprašanjih. Objava je nastala v sodelovanju z društvom za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice.

Priporočamo tudi:

Zgodba o ovinkih in čereh v življenju človeka, ki zastavlja vprašanja tudi o minimumu, ki bi ga kot družba morali zagotoviti sleherniku. Spremljujoči dokumentarni film Diagnoza: Življenje je nastal v okviru društva Kralji ulice.