Pred vrati postave

Fotografija: wikimedia

Obvezno je treba napisati, da je to resnična zgodba, ker bi marsikdo pomislil, da je tekst znanstvena fantastika. Toda resnično se ta zgodba dogaja, saj ko to pišem, še ni končana. Gre pa takole …

Letos januarja sem se odločil po desetih letih ponovno narediti vozniški izpit. Vedel sem, da mi bo kot povratniku težko, toda ravno na “teži” se krepimo. Nisem pa pomislil, da bo inkvizicijsko. Čeprav, eno je teža postopka in drugo je inkvizicija postopka.

Torej sem poklical zdravstveni dom (ZD) in se pozanimal. Najprej moram na upravno enoto (UE) po izpisek za odvzeto vozniško dovoljenje. V redu. Pokličem na UE, da se prijavim. Prvi prosti termin imajo v Ljubljani čez en mesec. V redu. Čakam. Ko končno pridem do prvega eksekutorja na UE, mi ta reče, da so mi izpit vzeli dvakrat in ne trikrat, kot trdim jaz. Vem, da sem izpit delal in plačal trikrat. Toda, on je upravni mož in ve več. V redu. Plačam prvih 4,50 evra. In grem domov. Čez dobrih deset dni dobim pošto z UE in začnem klicati v ZD. V prvem nimajo licence za povratnike. V drugem isto. In tako naprej. Po dobrem tednu dni najdem končno ZD, kjer so me pripravljeni pregledati, vendar je rok čakanja mesec dni. V redu. Mesec dni čakanja na UE. Dobra dva tedna čakanja na pošto in iskanje ZD. V redu. Zdaj spet mesec dni čakanja na pregled. V redu. Končno pridem na vrsto in na zdravstveni pregled (kri, urin, oči, psiholog, splošni zdravnik), vse skupaj je trajalo štiri ure in račun 232,52 evra.

V redu. Gremo dalje. Čakam teden dni, da dobim izvid. Tam lepo piše, da sem telesno in duševno zmožen za voznika motornih vozil. Datum izdaje je 10. marec 2022, v redu. Gremo dalje. Pokličem na šolo vožnje za tečaj CPP. V redu. Prijavim se. Spet mesec dni čakanja na tečaj. Tega opravim med 4. in 11. aprilom. V redu. Gremo dalje. Tečaj me stane 110 evrov.

“Zdaj bo šlo vse dosti hitreje,” mi rečejo na tečaju. “Prijavite se na glavni izpit CPP. Vendar ne v Ljubljani, ker boste predolgo čakali.”

V redu. Prijavim se na Vrhniki, kjer čakam teden dni manj kot v Ljubljani. V redu. Čakati moram en mesec. Če pomislim zdaj, ko to pišem: če mi na tečaju ne bi rekli, da bo šlo hitreje, bi bilo bolje. Šele na Vrhniki se je začel začarani krog z mojo psiho. Dobesedno igra z mojo psihično močjo.

Vrhnika. Datum, ura in svetovalka, vse štima. Pridem točno. Svetovalka pa ima napis na vratih, da sprejema nenaročene. Tudi v redu. Počakam vrsto, tako da vstopim v pisarno dve uri kasneje, kot sem naročen. Pogleda moje papirje in pravi, da niso v redu. Zdravniško spričevalo ni v redu. Seveda mi ni nič jasno in potem mi vehementno odvrne, naj grem svojega zdravnika vprašat, kaj je narobe. Grem z Vrhnike v Ljubljano, direktno k zdravniku. Medicinska sestra gleda spričevalo in se čudi. Pošlje me nazaj na Vrhniko, kamor grem naslednji dan. K isti svetovalki, ki pa je tokrat sprejemala le naročene, in ko vstopim v pisarno, me prav cinično vpraša, če sem naročen. Gorelo je v meni.

“Naročen sem bil že včeraj.”

Poslala me je v drugo pisarno, kjer so sprejemali nenaročene. Aleluja! Ko po uri in pol končno pridem na vrsto, mi svetovalka lepo (osladno) pove, da ne bo nič s CPP izpitom, ker moram narediti prej psihosocialni tečaj. Debelo gledam in mi ni nič jasno. V zdravniškem spričevalu piše, da je tečaj predlagan in ne obvezen. Toda na UE si to razlagajo drugače in imajo svoj slovar slovenskega jezika. Tudi če se razpočim, ne bom uredil nič. Odhitim nazaj v Ljubljano k zdravniku in medicinska sestra, kot da je spregledala, mi odvrne, da, seveda, saj to je jasno, da moram narediti tečaj.

Meglilo se mi je pred očmi. Na trenutke sem celo pomislil, da bi šel v trgovino, kupil vino in se ga nažgal kot krava. En mesec sem vrgel v nič (že spet) zaradi cirkusa in svojega neznanja slovenščine, ker nisem razumel, da predlog pomeni pogoj. Začel sem se spraševati, če sploh živim v Sloveniji ali na nekem drugem planetu. Sploh razumem ljudi ali pa je birokracija en drug, zame neznan planet, za poneumljanje ljudi? Grem in se prijavim na psihosocialni tečaj. Plačam 480 evrov. Tam mi rečejo, da me bodo v roku treh delovnih dni obvestili o začetku tečaja. Spet sem spoznal, da ne obvladam slovenščine, kajti trije delovni dnevi za birokrate pomenijo tri tedne. Šele po tem času so mi dali datum, ki pa se je hitro spremenil. Predavateljica je obolela za ljubljenim covidom in prestavila tečaj za teden dni. Spet ta magični mesec! V birokraciji je vse na mesec dni čakanja. Mesec dni se praskaj po riti, da se potem ukvarjajo nekaj minut do ene ure s teboj. To ni normalno ali pa nisem normalen jaz. Čez en mesec se je torej zame začel alko-narkomanski tečaj. Zame, ki se že 25 let ne drogiram in štiri leta ne pijem. Zame, ki na drogo ali alkohol pomislim samo še v štosih. Zame, ki … nisem Zemljan. En mesec za obujanje spominov, kako lepo je bilo biti zadet in kako krasno je bilo biti pijan. Zame, ki sem dal skozi sedem let odvajanja v komuni in mesec dni zdravljenja v alko ustanovi. Zame, ki vodim po Ljubljani pohode z ozaveščanjem o nevarnosti odvisnosti. Je naš birokratski zakon normalen? Morda pa jaz nisem in nimam kaj iskati ne tem zavoženem planetu. Na koncu sem ugotovil, da bom edini državljan Slovenije s tremi potrdili o ozdravljeni odvisnosti. Pa bo to dovolj? Glede na razum birokratov, dvomim.

Ko to pišem, je 8. julij 2022. Psihosocialni tečaj sem končal 1. julija 2022 in rekli so, da bom “diplomo” dobil čim hitreje. Seveda, kaj ta beseda pomeni za birokrate na agenciji za promet, ve le bog, če še on ni pozabil. “Diplome” namreč še vedno nisem dobil. Potem pa se je treba spet prijaviti na UE in, kot je že v navadi, čakati en mesec, da se lahko sploh prijavim za izpit CPP, in potem še mesec dni do izpita in potem še … Psihosocialna diploma pa ima rok trajanja le šest mesecev. Bom moral še enkrat na tečaj? Bom moral, zahvaljujoč vsemogočni birokraciji, še enkrat plačati 480 evrov? Bom moral plačati in opraviti spet vse od začetka, ker bo vsem stvarem, ki sem jih že opravil, potekel rok trajanja? Ne vem! Vem pa, da ne živim na planetu Zemlja, v državi, ki se imenuje Slovenija. Obe omenjeni stvari naj bi bili humani in namenjeni ljudem. Toda navaden človek je le breme birokraciji, in zato je treba iz njega izvleči čim več denarja in mu čim bolj scuzati psiho. Bravo!

Prosim, zaustavite to birokracijo, rad bi izstopil. Najraje bi šel na nek drug planet, in če so tam Nezemljani, vem, da se bom z njimi lažje sporazumel kot pa z nekimi zakoni, ki jih niti tisti, ki delajo z njimi, ne razumejo.

Objava je nastala v sodelovanju z društvom za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice. Zapis je bil objavljen v avgustovski številki časopisa o brezdomstvu in sorodnih socialnih vprašanjih Kralji ulice.


Misel, ki jo želiš podeliti? Veseli je bomo.
E-mail naslov nam bo omogočil, da odgovorimo.