Krastavci in recikliranje na bolje

ilustracija: Samira Kentrić

Bile so obvezen “okras” vsakega zdravega dvoriščnega mulca, pa tudi marsikatere mule. Kraste, bojne rane na kolenih in komolcih, ki so nas spremljale od sredine pomladi, pa vse do jeseni. Le redko se je zgodilo, da so odpadle same, običajno smo jih “odstranili” z novim padcem ali pa smo si jih spraskali ter jih potem lomili med palcem in kazalcem, na komolcu ali kolenu pa se je zasvetila sveža, še povsem rozasta mlada koža, ki je samo čakala, da z njo podrsamo po asfaltu. Priložnosti za pridobiti kraste je bilo na blokovskih dvoriščih in okoliških ulicah seveda nešteto. Za vsakim vogalom je bilo kaj primernega, ob kar se je je dalo podrgniti komolec ali koleno, včasih tudi čelo ali hrbet.

Morda najbolj primerne za bližnje srečanje z grobim asfaltom, na katerem je bilo seveda tudi nešteto majhnih kamenčkov, katerih edina naloga je bila, da se zažro globoko v svežo rano, so bile kotalke. Seveda ne mislim na tako imenovane “rol-šuhe”, šminkerske, s širokimi kolesi in z meni nikoli jasno zavoro spredaj, ki jih je komu prinesel “stric iz Nemčije” in smo jih na naših dvoriščih prezirali iz petnih žil. Naše kotalke so bile tiste dobre stare iz rdečega usnja, z belimi vezalkami spredaj in z zaponko okoli gležnjev, v oziroma na katere smo stopili skupaj z obuvalom – ponavadi s teniskami Borovo ali z adidaskami –, z obupno majhnimi koleščki, ki niso šli nikamor, so pa se zataknili in v trenutku ustavili na še tako majhnem kamenčku. Kljub hitrosti povprečnega polža, s katero smo se nerodno premikali po grobem asfaltu, smo potem poleteli, kot so to velevali fizikalni zakoni gibanja. Včasih smo pristali na dlaneh in komolcih, večkrat na kolenih, redko tudi na čelu. Seveda nismo imeli niti najmanjšega pojma o kakšnih ščitnikih za zapestja, komolce in kolena, pa tudi če bi se jih dalo kje kupiti, sem prepričan, da bi jih prezirali še bolj, kot smo prezirali “rol-šuhe”. Daljnovidnost snovalcev, ki je bila v popolnem nasprotju z današnjo potrošniško miselnostjo, pa se je kazala v majhni podrobnosti na spodnji strani naših kotalk. Te so namreč z nami rasle, saj so imele na spodnji strani matico in ko se je naša noga povečala za številko ali več, so očetje vzeli ključ številka 5, matico odvili in kotalke raztegnili na dolžino, primerno naši novi številki čevljev. Seveda se kotalk ni dalo raztegovati v nedogled, nekje v tretjem, četrtem razredu so bile tudi do konca raztegnjene premajhne za naše nenehno rastoče noge, a se mi zdi, da se to ni zgodilo slučajno prav pri tej starosti, saj se nam je takrat kotalkanje začelo zdeti že nekoliko “preotročje”.

In takrat je prišla na vrsto še druga fantastična lastnost kotalk. Razstavljene na pol in brez zgornjih usnjenih trakov jih je bilo mogoče predelati v rolko – starejšo in precej neprivlačno sestro današnjih skate boardov. Vozilo domače izdelave je sestavljala približno 40 cm dolga in 8 cm široka deska s koničasto odrezanim sprednjim delom, na katero smo na spodnjo stran spredaj in zadaj pritrdili razstavljeno kotalko. Tako je bilo mogoče iz enega para narediti kar dve rolki – ponovna uporaba oziroma upcycle, o čemer lahko povprečno okoljsko ozaveščen občan danes le sanja. Seveda je odveč pripomniti, da so bile te rolke še za stopnjo ali dve manj stabilne od svojega osnovnega sestavnega dela, kotalk. Zato so imeli rolkarji še nekoliko več in bolj globokih dvoriščnih bojnih ran – krast.


Misel, ki jo želiš podeliti? Veseli je bomo.
E-mail naslov nam bo omogočil, da odgovorimo.