Preusmeritev pozornosti

Fotografija C. Suthorn, wikimedia

V zgodovini documente še ni bilo prireditve, ki bi bila dele­žna toliko slabega kot njena letošnja izdaja, ne glede na njeno izjemno sporočilo in umetniško kakovost. Upravni organi organizatorja so jo namreč bedno pustili na cedilu. Za preverbo politične primernosti del so sestavili komisijo in o njih razpravljali celo v parlamentu. Predsednik nem­ške vlade, zvezna ministrica za kulturo in nemški Osrednji judovski svet so documento nespametno obsodili zlorabe umetniške svobode. Vplivni nemški mediji pa so dejstva o predstavljeni umetnosti vztrajno spreobračali v neresnice. Zdelo se je, kot da je Nemčija documenti XV napovedala vojno, bolj brutalno od tiste po letu 1945, ko so se ZDA in njeni politični sateliti spravili nad realistično figurativno umetnost.

Napadi na documento so se začeli že nekaj mesecev pred otvoritvijo in so trajali do njenega zadnjega dne. Niso zade­vali umetnosti, za razliko od tistih v preteklosti, ki so bili veliko manj obsežni, bolj obvladljivi in del umetnostnega sistema. Tokrat so se nanašali na neumetniške vsebine – na politični, zgodovinski in etični odnos do judovstva. Documento so obtožili, da razstavlja dela, ki netijo antisemitizem; skratka, razvila naj bi se antisemitska zarota.

Že na tem mestu je treba reči, da so bile obtožbe neute­meljene. Ustvarjalci in ustvarjalke so pojasnili, da dela, ki so jim pripisali antisemitizem – vsega skupaj jih je bilo kakšnih pet -, nimajo nič z njim. Med drugimi je to prepričljivo ute­meljil Eyal Weizman v članku “V Kasslu” v reviji London Review of Books. Kljub temu pa se je zdelo, da na vsak način nekateri hočejo videti v teh delih prazgo­dovinske ženske figurice, ki so jih našli po grobovih in na domačih smetiščih. Zanje danes pravzaprav ne vemo, kaj so predstavljale, ali boginje rodnosti ali barbike. V vsako razlago namreč vpletemo naše, sedanje gledanje na žensko. In prav to – vpletanje lastnega hotenja – se je zgodilo pri obtožbah o antisemitizmu.

Če hočemo razumeti iracionalnost, ki je okoli documente konstruirala moralno paniko, moramo začeti s temeljnim antropološkim in kulturološkim vprašanjem: kakšno vlogo ima umetnost v družbi. Njeno kompleksno pojavnost lahko razdelimo v dva pomena. Prvi govori o umetnosti kot objektu tržnih in profitnih poslov ter razrednih razlikovanj. Tako recimo deluje svet mednarodne visoke umetnosti, ki so ga gradile tudi documente do letošnje izdaje. Drugi pa zadeva umetnost kot izraz osnovnega človekovega zadovolj­stva, ki ga prinaša ustvarjanje. Je orodje, s katerim gradimo kulturo vse od homo sapiensa 40.000 let pred našim štetjem, ko so začela nastajati bolj prefinjena orodja za lov in delo ter glinene, slonovinaste ali koščene figure, poslikave sten, kra­šenje telesa in domišljena oblačila. Od človekove politične zavesti pa je odvisno, ali bo ustvarjanje – kot eno od človeko­vih orodij – gradilo pravično in enakopravno družbo ali ne.

Documenta XV je bila platforma užitka v ustvarjanju umetnosti kot graditeljice pravične družbe. Takšno je poli­tično stališče in delovanje ruangrupe (indonezijskega kolektiva, ustanovljenega v Jakarti leta 2000, ki je kuriral letošnjo documento, op. ur.). S tem je zarezala v zgodovino prireditve. Odprla je vrata drugačni družbeni vlogi umetnosti ter drugačnim umetnicam in umetnikom kot dosedanje documente. Tako lahko v iskanju podobnosti, ki so jih nekateri našli med delom Josepha Beuysa, razstav­ljenim na documentah pred petdesetimi leti, in umetnostjo, ki so jo letos zbrali ruangrupa in povabljeni umetniški kolektivi, vidimo le poziv za pomiritev moralne panike v smislu, da naj vendar Nemčija spregleda in se obnaša razu­mno, saj ni nobene razlike med tistim, kar je že videla in sprejela, in tem, kar je bilo predstavljeno danes. Vendar so razlike med prej in sedaj očitne. Beuys je namreč vpeljal živ­ljenje v umetnostni sistem, v katerem je primarno deloval, medtem ko ima ruangrupa umetnost za sestavni del življe­nja, za vitalno energijo družbenega konteksta, ki je njeno osnovno okolje delovanja.

Tako vlogo umetnosti pogosto zmotno prepoznavajo v “primitivnih” skupnostih, ki naj bi bile oddaljene od realnega sveta. Da ni tako, priča pojasnilo ruangrupe na tiskovni konferenci glede prodaje del. Zastavili so jo tran­sparentno – ne kot v preteklosti, ko se je odvijala v ozadju – in o deli­tvi prihodka so sprejemali skupne odločitve. To pa sta dve bistveni stvari. Ne govorita samo o tem, da umetnost documente XV ni izvzeta iz ekonomije realnega sveta in uvaja drugačno ekonomijo, temveč tudi, da dve različni vlogi umetnosti nista neprehodno ločeni. Od politične zavesti izvajalcev in izvajalk pa je odvisno, v kolikšni meri bosta razredno in družbeno pravični.

Letošnja documenta je torej bila teritorij uresničitve utopije. Kot taka pa je bila trn v peti vladajočim in domi­nantnim družbenim strukturam povsod po svetu, ki nepre­stano in vztrajno zatirajo utopijo ter jo opredeljujejo kot nekaj nemogočega in neizvedljivega. Če pa je že kje prostor za utopijo, je to na globalnemu jugu, ki mu pripisujejo pri­mitivizem, neprimeren za globalni sever. V tem smislu so mediji neumorno poročali, da documenta XV prikazuje značilnosti umetnosti globalnega juga, ki naj ne bi imele nič opraviti z globalnim severom. To pa je gola izmišljotina in zatiskanje oči pred dejstvi. Umetnost letošnje documente, ki je sicer zbrala večino ustvarjalcev in ustvarjalk, delujočih na globalnem jugu, najdemo povsod po svetu, vključno z Nemčijo in Ljubljano.

Povsod, tako v Džakarti kot Kasslu, pa je takšna umetnost v manjšini in nima obširne javne prezence. Zato je bilo treba sporočilo documente XV utišati. Utišali so ga s preusmeritvijo in ji pripisali podpiranje antisemi­tizma. Podobno so documento 14, ki je po globalni finančni krizi leta 2008 odprla za Nemce – in za Evropsko unijo – neprijetno vprašanje odnosa med Nemčijo in Grčijo oziroma preliva­nja dobičkov z juga na sever Evrope, obtoževali prekoračitve proračuna, kar je bila izmišljotina, saj so bile njene finance ves čas v okviru načrtovanega obsega.

Antisemitizem, ki je obsojanja vredno početje, je v Nemčiji uporabna tema za aktiviranje prebivalstva. Njena uporabnost tudi drugje ni zanemarljiva. Recimo, britanski mediji so pokopali upe laburista Jeremyja Corbyna, ki je nameraval reformirati Združeno kraljestvo s socialističnimi načrti, tako, da so mu pripisali antisemitizem. V Nemčiji, ki jo bremenijo nacistični zločini nad judi, je antisemitizem še toliko bolj občutljiva zadeva. Na povečano občutljivost je v polpretekli nemški zgodovini vplivalo tudi protinemško (antideutsche) in protikapitalistično levičarsko teoretično in družbeno stališče. To se je okrepilo na začetku devetdese­tih let 20. stoletja, ko sta se kapitalistična Zvezna republika Nemčija in socialistična Nemška demokratična republika združili in prevzeli red zahodne države. Protikapitalisti v zahodni Nemčiji so z izgubo socialistične Nemčije ostali brez zaveznika in upanja v socialno spremembo družbenega reda v lastni državi. Napovedali so, da bo združena Nem­čija spodbudila porast nemškega nacionalizma in novega fašizma, kar se je tudi zgodilo.

Eno od pomembnih načel protinemškega stališča je tudi brezkompromisni antifašizem. V tem kontekstu je zaradi holokavsta nesprejemljiva kakršna koli kritika Izraela kot države in domovine preganjanih judov. Danes, ko so Združeni narodi obsodili Izrael, da vodi do lastnih državljanov, Palestincev, politiko apartheida, je ostalo protinemško stališče enako. Na tem je temeljila tudi odločitev Nemčije, da je pred nekaj leti prepovedala delovanje mednarodnega gibanja BDS (Boycott, Divestment, Sanctions), ki se bori za ukinitev mednarodne podpore izraelskemu zatiranju Pale­stincev in si prizadeva prisiliti Izrael, da začne spoštovati mednarodno pravo.

Letošnja documenta sicer ni bila prva, na kateri se je pojavilo vprašanje judov. Nemški Osrednji judovski svet se je oglasil že ob documenti 14: nasprotoval je izvedbi perfor­mansa Franca Berardija Bifa Auschwitz na plaži (Auschwitz on the Beach), parafrazi opere Einstein on the Beach Philipa Glassa in Roberta Wilsona iz leta 1975. Menil je, da uporaba besede Auschwitz ni primerna, ker naj bi žalila judovska čustva in se norčevala iz njihove zgodovine. Documenta je performans odpovedala in ga nadomestila z Bifovim bra­njem in razpravo z naslovom Sram nas bodi (Shame on Us). Bifo je, sicer dokaj nervozno, razložil oba naslova. Naplav­ljeni begunci iz Azije in Afrike na obalah Evrope so novi Auschwitz, zato naj nas bo sram.

Gonje proti documenti niso začeli zagovorniki proti­ nemškega stališča, vendar je slednje v Nemčiji ustvarilo pri­merno ozračje, da se je ta lahko razplamtela do nerazumnih razsežnosti. Gonja je odvzela prostor vsemu tistemu, kar je bil osnovni namen snovalcev documente: govoriti o možno­stih za pravičnejšo ureditev sveta, o tem, katere so poti do nje, kaj je treba storiti in kako se povezati, na kaj je treba biti pozoren in podobno. Vse to ni prišlo na vrsto. Treba je bilo razlagati o podtaknjenem antisemitizmu. In ker ruan­grupa tega ni počela z nadzvočno hitrostjo, kakršno mediji pričakujejo od tistih, ki jih napadajo, je medijska gonja prevladala v javnem prostoru. Ruangrupa ni “zaostajala”, ker ne bi vedeli, kako in kaj, temveč so sporočila obliko­vali v skupinskem procesu – med drugim so imeli virtualne sestanke, ki so se jih lahko udeležili vsi ustvarjalci. Za to pa je potreben čas. Enako se je odzivalo gibanje Occupy v New Yorku in drugje. Njihovo stališče je bilo, da je za spre­membo družbe treba spremeniti tudi procese sprejemanja odločitev. Usklajeno stališče je pomembnejše od časa, ki ga za usklajevanje porabimo.

Tako je bilo vsakemu obiskovalcu letošnje prireditve v Kasslu jasno, da so vplivne in oblastniške družbene struk­ture z obtožbo antisemitizma zatrle tisto, kar bi lahko v pri­hodnosti spodneslo njihovo družbeno moč. A poleg tega, da ljudje niso neumni, so še nekatere druge stvari, ki vlivajo upanje. Med njimi je povabilo univerze v Hamburgu, da sprejme med svoje predavatelje dva člana ruangrupe. Seme, ki so ga zasejali v Kasslu, bo vzklilo drugje.

Lilijana Stepančič je umetnostna zgodovinarka, avtorica in kritičarka.

* Besedilo je nastalo in bilo objavljeno v letošnji jesenski izdaji revije Likovne besede, številka 121, ki jo urednikuje Narvika Bovcon.


Misel, ki jo želiš podeliti? Veseli je bomo.
E-mail naslov nam bo omogočil, da odgovorimo.