Tam nekje v tretjem, četrtem razredu so nam osnovnošolske “tršice” povedale, da so se v prazgodovini ljudje delili na lovce in nabiralce. Lovci so bili moški, ki so se cele dneve podili naokoli in preganjali ter lovili mamute, bizone in jamske medvede, nabiralke pa se smukale med grmičevjem in v gozdovih ter nabirale jagodičevje, poganjke in listje, gobe, koreninice ter druge užitne darove matere narave.
Kakšen lovec bi bil sam, nimam pojma, saj se nikoli nisem pridružil kateri od zelenih bratovščin, razen oni, ki me je za eno leto poslala na jug naše nekdanje domovine, me oblekla v uniformo in mi dala puško ter rekla, da sem zdaj vojak. A tam smo k sreči streljali zgolj v tarče in pri tej raboti nisem najbolj blestel, zato bi verjetno kot prazgodovinski lovec pogrnil na celi črti.
Mislim pa, da tudi nabiralec ne bi bil kaj prida, saj se je večina mojih nabiralnih poskusov končala dokaj klavrno. No, tisto pobiranje divjih kostanjev v osnovni šoli je še šlo, saj so ležali vsepovsod, pa tudi nekoliko imenitno se mi je zdelo, da si bom morda kdaj umival lase s šamponom, v katerem bi lahko bil kakšen atom divjih kostanjev, ki sem jih nabral v drevoredu pri Železničarju.
Z borovnicami je bilo povsem drugače. Po nekaj urah sklanjanja in plazenja po gozdu sem imel teh okusnih črnih kroglic nabranih le za polno dlan, jezik pa vijoličnega odtenka, zato mi je po tem borovničenju postalo kristalno jasno, zakaj imajo na tržnici tako zasoljeno (zaborovničeno) ceno. Upravičeno, saj je, poleg vztrajnosti in solidne telesne priprave, pri nabiranju borovnic potrebna tudi visoka stopnja samodiscipline.
Gobarjenje velja v našem podalpskem raju za neke vrste nacionalni šport in če ne nabirate gob, je skorajda tako, kot če ne bi bili vsaj enkrat na Triglavu. No, na tem julijskem očaku božjega imena sem bil že nekajkrat, tako zares gobaril pa sem samo enkrat z babico.
Moja babica je bila dokaj dinamična ženska, v svojih mladih letih velika žurerka, ki je znala zaplesati tudi na mizi, enkrat so jo orožniki celo nekoliko podrobneje zaslišali, saj so mislili, da gre za lahkoživko, gobarjenje z njo pa je bilo kot vožnja z vlakcem smrti na turbo pogon.
Mislim, da sem jih imel sedem ali osem, ko me je vzela s seboj. Še v trdi temi sva stopila na medkrajevni avtobus, ki naju je zapeljal nekam na Goričko, kjer je imela svoje gobarske “place”. Prvi sončni žarki so se pričeli prebijati skozi krošnje, ko sva vstopila v gozd in takrat se je moja ljuba babica spremenila v lovskega psa. Pobrala je primerno palico – eno je dala tudi meni – s katero je brskala po odpadlem jesenskem listju, in še danes se mi zdi, da se je nekoliko sklonila naprej, da bi bolje vohala. Potem je krenila na lov.
Terierji in jazbečarji bi si jo lahko vzeli za vzgled, tako se je podila med drevesi. Snežke in ledenke, jurčki, dedki in turki so se v četah predajali in padali v njeno košaro, štorovke in medvedje šape so se zaman poskušale skriti med preperelimi štori in debli podrtih dreves, lisičke pa v vsem svojem rumenilu tako ali tako niso imele nobenih možnosti. In nekje zadaj, premražen in zaspan, sem stopal jaz, mulc s palico, ki je brezupno brskal po mokrem in na začetku še s slano prekritem jesenskem listju. Vse skupaj sem uplenil dve lisički in enega drobnega jurčka, ki sem jih z zaledenelimi prsti dal v babičino košaro. Morda jih je opazila, čeprav je bila v lovsko nabiralskem transu. Ne vem.
Do dobrih dveh urah se je ustavila – tudi turbo motorji namreč potrebujejo gorivo. Sedla sva vsak na svoj štor in si privoščila kruh z zaseko ter topel čaj iz termovke, na kateri sem si lahko tudi pogrel premražene prste – tiste na rokah; nad onimi nožnimi sem že napravil križ.
Potem se je nabiralništvo, ki se je že zdavnaj spremenilo v lov, kakršnega so v prazgodovini uprizarjali najbolj spretni lovci – takrat ji zagotovo ne bi bilo ime Elizabeta, ampak bi ji rekli Zlata Lisička ali kaj podobnega – nadaljevalo.
Na mojo veliko srečo pa sem tik preden se je zopet zagnala med drevesa, opazil, da je njena košara že dodobra polna – še sreča, da ni imela s sabo na hrbtu še pute – in res sem po dobri uri zaslišal odrešilni stavek:
“Videk, grema domou?”