Pri raziskovanju problematike – prikritega – brezdomstva LGBTIQ+ mladih v Sloveniji sem ugotovil, da so informacije na to temo zelo skope, več kot opazen je tudi manko domačega strokovnega gradiva, zato sem se obrnil na Vesno Štefanec, vodjo programa SQVOT – programa za zmanjševanje tveganja za brezdomnost in stanovanjsko izključenost LGBTIQ+ mladih, ki deluje v okviru društva Parada ponosa ter je prvi in – za zdaj – edini program, ki celostno naslavlja problematiko brezdomnosti in stanovanjske izključenosti med LGBTIQ+ mladimi pri nas. Vesna Štefanec je tudi soavtorica publikacije Ljubo doma?, prvega slovenskega raziskovalnega poročila o tej temi. Intervju sva opravila aprila 2022 v prostorih društva Parada ponosa v Ljubljani.
S čim se ukvarja program SQVOT?
Program SQVOT je nastal z namenom naslavljanja brezdomnosti in stanovanjske izključenosti mladih LGBTIQ+ oseb. Ukvarjamo se z različnimi področji, ki se dotikajo tega fenomena. Nudimo kratkoročne krizne namestitve, ki so namenjene mladim, ki se znajdejo v hudih urgentnih stanjih. Gre za inovativno prakso, kjer smo se povezali z našimi prostovoljci in prostovoljkami, ki nudijo te nastanitve na svojem domu. To so dvo- do tri-tedenske nastanitve, v času katerih skušamo delati celostno z vključeno osebo. To pomeni, ugotoviti, kje so podporni dejavniki in kje največji dejavniki tveganja, ter jih primerno nasloviti. Pomemben del sta tudi promocija in preventiva na področju duševnega zdravja, saj smo ugotovili, da so težave, ki so s tem povezane, velikokrat vzrok in posledica stanovanjskih stisk in stanovanjske izključenosti. Nudimo psihosocialno svetovanje, čustveno in pravno-administrativno podporo ter spremstvo in zagovorništvo; opravljamo tudi skupnostno delo, na Metelkovi smo v Klubu Monokel odprli “dnevno sobo”, to je prostor, ki mladim omogoča varen pristop k sistemom pomoči, v njenem sklopu poteka še ozaveščanje, saj ugotavljamo, da je stopnja razumevanja primerne in varne nastanitve med LGBTIQ+ mladimi izjemno nizka, kar potrjuje tudi naše poročilo (stopnja je 42 odstotna v skupini 250 vprašanih, op. p.).
Lahko trdimo, da je med LGBTIQ+ mladimi višja stopnja tveganja za brezdomstvo kot med njihovimi heteroseksualnimi vrstniki?
Da. Absolutno. To kažejo tudi tuje raziskave, a pri nas na žalost celostne raziskave še nimamo, da bi lahko opravili primerjavo. Dejstvo pa je, da so mladi LGBTIQ+ v večji nevarnosti za stanovanjsko izključenost že zato, ker se pogosteje spopadajo z zavračanjem primarne družine, in tu je velik dejavnik tveganja za mlade, ki jih starši po razkritju spolne identitete postavijo na cesto ali pa ne zdržijo več prikrivanja in odidejo v manj ustrezne bivanjske situacije. Treba se je zavedati, da tudi mladi, ki živijo doma in prikrivajo svojo identiteto ali zaradi svoje identitete živijo v nasilnem okolju, doživljajo stanovanjsko izključenost in nimajo ustreznega bivališča. Vidnega – cestnega – brezdomstva med LGBTIQ+ mladimi sicer ni veliko, večinoma govorimo o prikritem brezdomstvu, to je o neprimernih in negotovih nastanitvah.
Po meni dostopnih podatkih naj bi bil eden od štirih najstnikov, ki doma razkrije svojo spolno identiteto, prisiljen zapustiti dom. To naj bi bil tudi najpogostejši razlog za stanovanjsko izključenost LGBTIQ+ mladih. Lahko to potrdiš ali ovržeš?
Lahko potrdim, da je to zelo pogost pojav, s katerim se srečujemo v praksi. Ti starši ne izpolnjujejo svojih starševskih dolžnosti, poleg tega, da jih postavijo na cesto, jih prenehajo tudi preživljati, čeprav je to še vedno njihova dolžnost. Glede na tuje raziskave je kar 40 odstotkov brezdomnih mladih identificiranih kot del LGBTIQ+ skupnosti, kar je precejšnja nad-zastopanost, če vemo, da se v splošni populaciji okoli 10 odstotkov oseb identificira znotraj te skupnosti.
Koliko oseb se obrne k vam po pomoč na letni ravni?
Težko govorim o številkah na letni ravni, saj je SQVOT povsem nov program. Lani smo storitve izvajali testno brez sredstev, z letom 2022 pa smo jih začeli nuditi tudi uradno in za program prejemamo sofinanciranje ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. V tem času smo opazili visoko stopnjo nezaupanja mladih v nevladne organizacije, tudi v nas, čeprav smo vsi del LGBTIQ+ skupnosti in smo jim tudi generacijsko blizu. Zato smo začeli izvajati terensko in skupnostno delo. Vemo, da težave so, vemo, da se mladi spoprijemajo s stanovanjsko izključenostjo, vemo, da spijo na kavčih pri prijateljih, vemo, da je med njimi visoka stopnja dnevnega brezdomstva, vendar je SQVOT mlad program in še ni imel dovolj časa za vzpostavitev prepoznavnosti, da bi se mladi samodejno obračali na nas.
Kako potekajo kratkoročne krizne namestitve?
Lani smo splošni javnosti poslali klic na pomoč in že v prvem krogu se je oglasilo okoli 15 oseb, ki so bile pripravljene nuditi svoje stanovanjske kapacitete za namen kratkoročnih kriznih namestitev. Trenutno sodelujemo z desetimi osebami, ki za dobo dveh do treh tednov nudijo sedem nastanitev, saj imamo v programu tudi pare. Sodelovali so tudi pri oblikovanju celotnega mehanizma, od poteka nastanitve, pravnih vprašanj do možnih zapletov. To so tako heteroseksualne kot LGBTIQ+ osebe; čudovita, pisana ekipa. Nastanitve nudijo brezplačno in se za nudene storitve tudi nenehno usposabljajo, tako da obvladajo LGBTIQ+ vsebine, osnove prve čustvene pomoči, krizne scenarije in podobno. V svojo prostovoljsko dejavnost so ogromno vložili, in ta praksa se je izkazala za zelo dobro.
Vemo, da se populacija mladih, o kateri govoriva, spopada z družbeno stigmo in diskriminacijo. Nekateri menijo, da smo kot družba na tem področju napredovali. V kolikšni meri sta stigma in diskriminacija dejansko prisotni v naši družbi?
To je žalostno in še vedno zelo prisotno. Tudi sama se moram večkrat opomniti na to dejstvo. Živim v Ljubljani in tu je vseeno malo boljša klima v tem smislu, drugačna socialna dinamika. Med tem pa je na bolj ruralnih območjih Slovenije še vedno ogromno homofobije, transfobije, nasilja, pogojenega s sovraštvom, sovražnega govora, ki prihaja tudi iz poslanskih klopi, … Dejstvo je, da je stigmatizacije in diskriminacije veliko, a sta bolj prikriti, ker nista več tako družbeno sprejemljivi kot nekoč. Nanju je treba opozarjati. V tem kontekstu rada govorim o manjšinskem stresu, ki smo mu LGBTIQ+ osebe izpostavljene celo življenje. Je nekaj, kar na nas vpliva konstantno, ker se moraš neprestano razkrivati, in vsakič, ko se razkriješ, tvegaš nov sovražen odziv ali zavrnitev. Poleg tega je otežen dostop do družbenih virov; zaposlitev, stanovanj, zdravstvenih storitev … Morda se na prvi pogled ne spopadamo s to problematiko, saj ne ubijajo gejev na ulici, ampak so vse omenjene oblike nasilja izjemno škodljive in zelo prisotne.
Lahko transspolne osebe dodatno izpostavimo v tem smislu?
Zagotovo. Transspolne osebe so podvržene dodatnim dejavnikom tveganja – tako na področju duševnega zdravja kot na področju diskriminacije. Spol je še vedno nekaj tradicionalnega pri nas, preseganje teh mej pahne ljudi v nelagodnost, ki izzove močne odzive. Spopadajo se z različnimi diskriminatornimi postopki, denimo s pravnimi in sistemskimi oblikami nasilja, kjer se jih obravnava kot nekoga, ki ni zdrav. Dostop do različnih storitev je v njihovem primeru še bolj otežen, saj so te večinoma deljene binarno po spolu, če pomislimo na zavetišča, varne hiše …
Koliko mladih po tvojem mnenju prikriva spolno identiteto?
V svojem poročilu navajamo, da je od 250 zajetih LGBTIQ+ oseb 20 odstotkov izjavilo, da jo v trenutnem bivanjskem okolju prikrivajo. Razlogi, ki jih navajajo, so strah za svojo varnost, strah, da bi jih starši zavrnili, strah, da bi morali zapustiti nastanitev … Če gledam našo širšo skupnost, menim, da nas še vedno preveč prikriva svojo identiteto. Zlahka se znajdeš v situaciji, ko se ne počutiš varne_ga, da se razkriješ. Pričakuješ diskriminacijo, nasilje, nelagodnost, kršenje osebne integritete ali drugačno obravnavo. Sama sem že dolgo aktivistka in sem natrenirana, da lahko odgovorim na sovraštvo, sem okej sama s sabo, imam močan podporni sistem, a se še vedno znajdem v situacijah, ko se mi je težko razkriti.
Kako prisotno je fizično nasilje?
Je prisotno, ampak je o številkah težko govoriti, saj je malo uradnih prijav. S policijo ima naša populacija zelo slabe izkušnje. Nekateri policisti so korektni in znajo primerno odreagirati, a je med njimi tudi zelo veliko homofobnih in transfobnih oseb, ki osebo dodatno viktimizirajo. Ugotavljamo, da je veliko fizičnega nasilja tudi v primarnih družinah.
So zaradi odsotnosti primarne družine brezdomni LGBTIQ+ mladi bolj izpostavljeni težavam v duševnem zdravju, drogam, prostituciji, kriminalu?
Vsekakor. Občutek, ko te družina, ki bi ti morala nuditi varnost, zavrne, močno vpliva na samodojemanje. To je manjšinski stres, ki vpliva na to, kako dojemaš svojo vrednost. Mislim, da je to glavni dejavnik tveganja za vse, kar si naštel. To vodi v brezupnost in iskanje nekih izhodov, ki običajno niso konstruktivni, tudi misel, da si boljšega ne zaslužiš, je lahko prisotna. Prositi za pomoč ali iskati podporo je pogojeno s tem, da verjameš, da si ju zaslužiš. To je začarani krog, v katerem so ti mladi vseskozi izpostavljeni sporočilu, da niso vredni, da ne spadajo v družbo, da ne spadajo nikamor.
V svojem poročilu navajate, da kar 58 odstotkov mladih meni, da bi jim pri reševanju trenutne neustrezne bivanjske situacije najbolj pomagala psihosocialna pomoč oziroma terapija, a si jih jo s trenutnimi dohodki lahko privošči le 11 odstotkov. To je presenetljiv podatek. Lahko to pripišemo manjšinskemu stresu, o katerem sva govorila?
Tako je, to je bil zelo pomemben podatek za nas in smo se nanj takoj odzvali ter oblikovali program, ki ga je podprlo tudi omenjeno ministrstvo. Gre za program izboljšanja duševnega zdravja LGBTIQ+ oseb in skupnosti, ki mu ljubkovalno pravimo Duško. Kot skupnost se srečujemo s hudimi duševnimi težavami, vendar ne govorimo o osebnostnih motnjah, ampak predvsem o anksioznosti, depresivnosti in drugih duševnih stiskah, ki jih je treba nasloviti. V strokovnih terapevtskih krogih še vedno ne razumejo vpliva osebnih okoliščin in manjšinskega stresa na duševno zdravje LGBTIQ+ oseb. Obravnavajo jih kot posledico spolne identitete in ne kot problem, ki izhaja iz okolja, v katerem oseba živi.
Kaj so najnujnejši ukrepi na področju brezdomstva, tudi prikritega, LGBTIQ+ mladih?
Na podlagi prakse v kratkoročnih kriznih namestitvah ugotavljamo, da nujno potrebujemo dolgoročnejše rešitve bivanjskih situacij brezdomnih mladih, da se imajo čas postaviti na noge. Mladi, ki jih gostimo, so na prehodu v odraslo življenje in še nimajo sredstev za vstop na nepremičninski trg, za vstop na trg dela pa potrebujejo varno nastanitev. Eno je pogojeno z drugim. Tu je največji manko, ki ga opažamo. Za prestop v odraslo življenje potrebujejo varen prostor, kjer si bodo lahko zgradili življenje, ki ga želijo živeti v odraslem obdobju. Naš cilj je pridobiti stanovanjske enote in jim v tem procesu nuditi celostno podporo.
Bi še sama kaj dodala?
Ozaveščanje javnosti in delo z družinami sta absolutno prioritetni področji, na katerih je treba delati. V tem smislu bomo za pomoč in podporo prosili širšo javnost in partnerske organizacije, saj želimo doseči čim več ljudi. To ozaveščanje je pomembno za naslavljanje vseh staršev in skrbnic_kov, ki ne vedo, kako naj se spopadejo s spolno identiteto svojega otroka ali sobivajo z njim. Tako bi lahko zmanjšali dejavnike tveganja pri LGBTIQ+ osebah. Moramo odpreti oči in gledati soljudi s srcem, saj ogromno ljudi živi v stiskah, ki jih ne vidimo. Paziti moramo tudi na jezik, ki je tisti, ki povzroča ogromno teh težav, o katerih sva govorila. Jezik, ki izključuje, jezik, ki je sovražen, tudi v šali.
Razširjenost pojava brezdomstva LGBTIQ+ mladih in s tem povezanih težav zahteva takojšnjo intervencijo. Medtem ko čakamo, da se politika zgane in uvede programske ukrepe, ki bi omilili škodljive posledice brezdomstva mladih v LGBTIQ+ skupnostih, imamo v nevladnem sektorju že vzpostavljen močan kader mladih s potrebnim strokovnim znanjem. Njihov prispevek je ključnega pomena tako za sooblikovanje politik in programov pomoči kot tudi za doseganje merljivih in trajnostnih rešitev, zato jih je treba sistemsko podpreti in izkoristiti njihova znanja.
Družba, ki izključuje, nima prihodnosti.
* Objava je nastala v sodelovanju z društvom za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice. Zapis je uredniško urejen; v prvotni obliki je bil objavljen v junijski številki časopisa o brezdomstvu in sorodnih socialnih vprašanjih Kralji ulice.