Nisem pretiran ljubitelj sladoleda. Dve do tri kepice na leto si privoščim, kaj dosti več pa ne, kljub temu da si lahko človek dandanašnji zaželi okuse, ki presegajo meje (moje) domišljije – bojda je mogoče okusiti celo modro nebo. Kljub temu imam, zanimivo, na sladoled kar nekaj spominov.

Nekaj jih je seveda vezanih na legendarno Planico in njeno genialno embalažo, ki se je praviloma zalepila na sladoled, postala del njega in zato je sicer odlična Planica večkrat imela okus po lepenki. Pa na Lučko in Kornet, na žogico, ki smo jo potem brcali na dvorišču, na sladoled iz avtomata pri Plavi 9, umetelno zavit v kornet, z okusom čokolade, vanilije ali mešano, ki ga je za tretjino vedno steklo po roki. Zares navdušen nad sladoledom pa sem bil prvič v Puli. Tam je bil v bližini Zlatih vrat sladoledar, ki je metal kepice sladoleda v zrak in jih spretno lovil v kornet – dobesedno čisto prave poletne kepice. Seveda je bila pred njegovim lokalom daleč najdaljša vrsta, “govoril” pa je vsaj pet jezikov, čeprav je meni tistih šest, sedem stavkov, ki jih je znal, v vseh jezikih zvenelo zelo podobno.

Nisem povsem prepričan, a verjetno sem prvič sladoled jedel na Studencih. Ob železniškem prehodu, “pri štreki”, je bil poleg modrega pločevinastega kioska s časopisi in cigareti, še en popolnoma enak, v katerem so prodajali sladoled. V dveh kovinskih posodah, ki sta bili vstavljeni v mizo, prevlečeno z zelenim ultrapasom, in pokriti s pokrovkama s črnim okroglim držajem, je imel sladoledar v belem plašču in z belo okroglo čepico, dve vrsti sladoleda. Vanilijo in čokolado. Včasih pa namesto vanilije (pre)kislo limono. Iz vrča z vodo je vzel majhno zajemalko za sladoled, z njo nekajkrat “zaškljocal” – zvok je nekoliko spominjal na zvok frizerskih škarij, nato pa je zajel sladoled izbranega okusa. Še preden ga je dal v kornet, je z zajemalko potegnil po robu posode, tako, da smo mulci in mule, lačni sladoleda, v tisti ubogi kornet dobili le pol kepice. Podobno “tehniko” je na Trgu revolucije v podobnem kiosku in v podobni opravi uporabljal tudi Ferit Fejza.

Danes nosijo ime Lastovka tri mariborske sladoledarnice, v modernem vokabularju bi lahko rekli, da gre za čisto pravo, sicer majhno, sladoledno franšizo družine Demiri. A tista prva, ki je verjetno prinesla s sabo v mesto tudi nekaj sladoledne pomladi, je bila na vogalu Smetanove in Strossmayerjeve. Skoraj na istem mestu najdemo legendarno Lastovko še zmeraj, le nekaj metrov naprej po Smetanovi se je preselila in pred njo je zmeraj vrsta. Zdaj je v novem, velikem kiosku, (pra)začetek prve Lastovke pa je bil v popularnem rdečem K67. Ti so včasih stali povsod, danes pa jih žal najdemo le še z lupo, običajno prazne, zanemarjene, pozabljene.

Dokaj blizu, na Miklošičevi ulici, je bila nekoč tudi nižja stopnja osnovne šole Prežihovega Voranca, ki sem jo obiskoval, in ker sem bil takrat mnogo večji ljubitelj sladoleda, kot sem danes, smo mule in mulci šli večkrat po pouku na poti iz šole proti domu še do Lastovke. Stopili smo na stopničko, saj drugače nismo videli čez pult, vsuli nanj prgišče kovancev, ki smo ga napraskali skupaj in prosili, če lahko dobimo za en dinar sladoleda – običajna porcija je takrat stala dva. Seveda smo ga dobili, pa ne za en dinar, tudi ne za dva, tista kep(ic)a bi verjetno stala vsaj tri ali še več.