Reed Brody je odvetnik, ki je na podlagi načela univerzalne jurisdikcije za pregon najhujših mednarodnih hudodelstev dosegel obsodbo nekdanjega predsednika Čada, Hissèneja Habréja. O tem je napisal knjigo, Obsoditi diktatorja (To Catch a Dictator: The Pursuit and Trial of Hissène Habré). Poročilo, ki ga je pripravil o zločinih ameriško financiranih milic contras v Nikaragvi, je bilo del dokaznega gradiva v pionirski sodbi Meddržavnega sodišča Nikaragva zoper Ameriko leta 1986. Mednarodno priznani raziskovalec in strokovnjak za človekove pravice ter mednarodno pravo je v pogovoru iz Barcelone, kjer živi, pojasnil pomen mednarodnega prava v času odvijajočega se genocida in kaj narediti glede sodelovanja držav v vojaški trgovini z Izraelom.
Mnogi opozarjajo, da izraelsko in ameriško nespoštovanje mednarodnega prava, še posebej začasnih odločb Meddržavnega sodišča spodkopava mednarodni pravni red. Vam je uspelo uporabiti mednarodno pravo, vključno z načelom univerzalne jurisdikcije pri pregonu mednarodnih hudodelstev, za obsodbo zločincev. Kako ocenjujete sedanji trenutek?
Mislim, da smo na prelomnici. Pravila in institucije, ki jih je v veliki meri oblikoval Zahod, se prvič uporablja za dosego pravice za žrtve Zahoda. Zgodovinski prelom, da se zahteva odgovornost izraelskih voditeljev za njihove zločine, se je že zgodil.
Več kot pol stoletja se je pravna orodja, še posebej mednarodnega kazenskega prava, uporabljalo za kaznovanje izvrševalcev zločinov, ki jih je Zahod premagal, denimo v Tokiju in Nürnbergu, za pregon izobčencev, denimo afriških gospodarjev vojn, ali za nasprotnike Zahoda v primerih Vladimirja Putina in Slobodana Miloševića.
Meddržavno sodišče in Mednarodno kazensko sodišče sta zelo različni instituciji. Meddržavno sodišče se je vzpostavilo s tožbo Nikaragve zoper Ameriko, v kateri sem sodeloval, a trenutno dogajanje postavlja pod vprašaj univerzalnost prava in pravnih institucij, univerzalno zavezo, da se spoštuje na pravu temelječ mednarodni sistem.
Dogajanje v Gazi in Ukrajini je lahko dokaz popolnega vnemara in nespoštovanja mednarodnega pravnega reda. A mednarodni organi se odzivajo. Danes se mora vsak odločiti – na kateri strani je. Na strani prava? Ali na strani močnih? Kako se bo vse skupaj izteklo, ostaja odprto.
Ameriška zavrnitev predloga tožilca Mednarodnega kazenskega sodišča, da se izda naloge za aretacijo izraelskih voditeljev, je bila silovita. Vemo za poročila o izraelskih poskusih podrediti si Mednarodno kazensko sodišče. A videli smo tudi odločen odziv 93 držav podpisnic Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča, da se obrani integriteto sodišča. Eden mojih profesorjev prava, Louis Henkin je dejal: “Skoraj vsi narodi skoraj ves čas spoštujejo skoraj vsa načela mednarodnega prava in svoje dolžnosti.” Načela in dolžnosti, ki jih ne spoštujejo, so pogoto najpomembnejša. Sedanji dogodki nedvomno postavljajo mednarodno pravo in tako imenovani na pravu temelječ mednarodni red na preizkušnjo.
Tudi palestinska pravnica Shahd Hammouri pravi, da je sedanji trenutek ključnega pomena za mednarodno pravo – da se pokaže, ali se lahko spremeni in dejansko služi vsem, ne zgolj velesilam, ki so ga oblikovale. Izrael opisuje sedanje dogajanje kot pravno vojno (lawfare) in enači tiste, ki zahtevajo spoštovanje mednarodnega prava, s teroristi. Po drugi strani nekateri opozarjajo, da sta Izrael in Rusija že izgubila, saj očitno kršita temeljne določbe in načela mednarodnega prava.
Zagotovo so izgubili – izgubili so legitimnost. Niso izgubili v vojaškem smislu, saj se trpljenje ukrajinskega in palestinskega prebivalstva, posebej v Gazi nadaljuje.
Kot pravi Raji Sourani (priznani palestinski odvetnik za človekove pravice, nekdanji politični zapornik in direktor Palestinskega centra za človekove pravice v Gazi, op. p.), poskušam biti strateški optimist. Ohraniti v svojih analizah upanje. Nimamo pravice izgubiti upanje in nehati upati. Če nimamo upanja, potem upanja zares ni. Spomnim se, da sva z Rajijem skupaj sedela v Hagu decembra 2020. Bili smo na javnem srečanju s tedanjo tožilko Mednarodnega kazenskega sodišča Fatou Bensoudo. Ni se še odločila, da bo odprla preiskavo glede situacije v Palestini. Raji je ujel njen pogled in jo prosil, naj sporoči Palestinkam in Palestincem, da še lahko zaupajo v pravo in da nasilje ni edina pot.
V to verjamem. Verjamem v pravo. A ta vera je vseskozi na preizkušnji. Nad palestinskim prebivalstvom v Gazi se izvajajo masakri. In nobena odločitev ali zahteva iz Haga, se zdi, da ne vpliva na ravnanje Izraela. A legitimnost Izraela, legitimnost njegovih ravnanj se je sesula na vseh koncih sveta. Dvojna merila niso nekaj izjemnega – obstajajo na Zahodu, v Rusiji, Južni Afriki … a pravo obstaja prav zato, da vse obravnana po enakih merilih.
Omenili ste Rajija Souranija, ki je sedaj v Italiji in pripravlja vlogo za Meddržavno sodišče poleg primerov, ki jih je Palestinski center za človekove pravice predložil Mednarodnemu kazenskemu sodišču. Sodelujete z njim?
Ne zares. Z Rajijem sva v stiku, nedavno sva govorila, a trenutno ne sodelujeva pri nobenem konkretnem primeru.
V Švici ste dosegli pomembno zmago, ko je bil na podlagi univerzalne jurisdikcije obsojen nekdanji gambijski notranji minister Ousman Sonko. A evropske države so to možnost za dosego pravice skrčile in sedaj se zahteva predhodna politična odobritev pregona. Kakšno vlogo lahko načelo univerzalne jurisdikcije igra ob izraelskem uničevanju Gaze? V zadnjih letih smo videli, da so v Nemčiji na podlagi univerzalne jurisdikcije izvedli sojenja zaradi mednarodnih zločinov v Ukrajini in Siriji.
Še en primer, katerega del sem bil in ki je temeljil na načelu univerzalne jurisdikcije, je bilo sojenje in obsodba nekdajega predsednika Čada v Senegalu. Ostaja edini nekdanji voditelj države, ki je bil obsojen na podlagi univerzalne jurisdikcije.
Na žalost vidimo dvojna merila kot drugod v mednarodnem pravu tudi pri uporabi univerzalne jurisdikcije. Sodeloval sem v dveh obširnih tožbah na podlagi univerzalne jurisdikcije v Belgiji in Španiji. Tedaj sta bili to edini državi, kjer se je pregon lahko začel tudi ob odsotnosti obdolženca, za katerega se je nato naknadno izdalo nalog za aretacijo. Zakonodaji sta bili v obeh državah odlični. In delovali sta za Ruandčane obtožene genocida. A ko se je vložilo obtožnice zoper Ariela Sharona in Georga Busha starejšega, so se zakoni sesuli. Bil sem v Belgiji, ko je tja prišel Donald Rumsfeld in dejal, da če se bodo voditelji Nata bali priti tja zaradi veljavnih nalogov za aretacijo, potem se mora sedež Nata premakniti drugam. Zakon se je kmalu zatem drastično zamejilo. Podobno se je zgodilo v Španiji. Španska zakonodaja o univerzalni jurisdikciji je bila izjemno učinkovita za pregon storilcev iz Argentine, Čila, El Salvadorja … Ko se je vložilo zahtevke za pregon zaradi ravnanj Izraela, Kitajske in ZDA, se je zakon spremenilo in sistem se je porušil.
Isto se je zgodilo v Angliji po zahtevi za aretacijo Tzipi Livni. Vse te zakonodaje o univerzalni jurisdikciji so izgubile svojo moč. Podobno je v Nemčiji, kjer imamo čudovit seznam sojenj in obsodb na podlagi univerzalne jurisdikcije. A predlogi so bili zavrnjeni, ko je šlo za člane Busheve administracije zaradi mučenja muslimanskih zapornikov ali ko se je želelo soditi notranjemu ministru Uzbekistana.
Politične računice so na žalost okužile in zamazale načelo univerzalne jurisdikcije v enaki meri, kot so zastrupile celotni sistem mednarodnega prava in sodstva.
Katere pravne poti se vam potem trenutno zdijo najpomembnejše? Govorimo o kršitvah Konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida, ki je edina jasna glede dolžnosti držav, da ukrepajo zoper genocid – mar niso javni tožilci dolžni ukrepati in odpreti primere? Je smiselno, da posamezniki in civilno-družbene organizacije zahtevajo od nacionalnih tožilstev, da začnejo preiskave?
Odvisno je od posameznih nacionalnih ureditev. V nekaterih državah, denimo v ZDA, ima izvršilna oblast monopol pri kazenskem pregonu. V večini civilnopravnih sistemov lahko začnejo postopke žrtve ali celo nevladne organizacije. Mnoge države so v zakonodajo o univerzalni jurisdikciji vključile omenjeni filter soglasja vlade oziroma izvršilne veje oblasti. Cilj je preprečiti politično neprijetne primere, ki bi lahko vplivali na zunanjo politiko. Države želijo nadzor nad sodno diplomacijo. Zato lahko v Belgiji, Španiji, Franciji in drugih državah sodni postopki stečejo zdaj šele po odobritvi tožilstva.
Večina primerov na podlagi univerzalne jurisdikcije, vključno s pregonom Augusta Pinocheta, je temeljila na možnosti žrtev, da so svoj primer predstavile neposredno sodniku. Čilske žrtve so lahko šle pred sodnika Baltasarja Garzóna v Španiji, ne da bi to pred tem potrdila in dovolila španska vlada ali tožilstvo. Zato se je sodni postopek lahko odvil. Enako velja za tožbe v Senegalu in Belgiji, ki so pripeljale do obsodbe čadskega predsednika Hissèneja Habréja. Ni bilo političnega filtra, ki bi preprečil, da pride neprijetni primer pred neodvisnega sodnika.
Lahko razumem, zakaj vlade nočejo tožb na podlagi univerzalne jurisdikcije. Ministre skrbi, kako se bodo lahko pogajali z državami, če zoper voditelje teh držav teče sodni postopek na sodiščih. Neodvisno sodstvo, se izkaže, da je pojem, ki ga je težko razumeti in sprejeti. Politični refleks, da je potrebno vzpostaviti možnost političnega veta, je logičen. A vodi do tega, da se preganja zgolj storilce v neproblematičnih primerih, medtem ko storilcem za zločine, ki na daleč kričijo po pregonu, ni sojeno ne pred mednarodnimi ne pred nacionalnimi sodišči.
Zapisali ste, da je majhna verjetnost, da bodo nalogi za aretacijo pripeljali Vladimirja Putina ali Benjamina Netanyahuja v Hag. Kako se lahko kljub temu podpre mednarodni sodni sistem, da bi se preseglo politične računice?
Drži, ne predstavljam si ne Putina ne Netanyahuja, da jima bodo kmalu nadeli lisice. A zločini, ki sta jih obtožena, ne zastarajo. Nalogi za aretacijo bodo viseli nad njima, dokler bodo odprti ti primeri pred Mednarodnim kazenskim sodiščem. Zaenkrat so ravnanja in odločitve mednarodnih in nacionalnih sodišč utrdila soglasje, da so ravnanja Izraela zločinska. To morda ni bil namen, a gre za pomemben učinek. Mnoge države, posebej v Evropi, imajo in bodo imele težave, kako uravnotežiti refleksno podporo Izraelu z ukrepi mednarodnih institucij, ki jih priznavajo in podpirajo kot države članice.
Decembra, po srečanju držav podpisnic Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča, je bilo veliko dvomov, ali bo tožilec stopil čez rdečo črto in sprožil bes Amerike, da se zgrne nad sodišče. Zaradi stopnjevanja uničevalnih napadov izraelske vojske, vse širšega mednarodnega soglasja, da Izrael izvršuje hudodelstva, ter zaradi odločitev Meddržavnega sodišča v tožbi Južne Afrike je postalo nevzdržno, da tožilec Mednarodnega kazenskega sodišča ne bi ukrepal.
V tem pogledu institucije mednaronega prava in sodstva druga drugo podpirajo in krepijo. Vidimo, da je pravo spregovorilo. Vprašanje je, kakšni bodo učinki. A na srednji rok bodo nedvomno pomembno zaznamovali to, kako razumemo situacijo na Bližnjem vzhodu.
Omenili ste tožbo Južne Afrike zoper Izrael zaradi kršitev Konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida. Mnoge države so tožbo podprle, nekatere so se ji pridružile – zadnja med njimi Španija, med članicami EU sta to napovedali tudi Irska in Belgija. Od drugih vlad slišimo, da Južna Afrika držav ni uradno zaprosila, naj se pridružijo tožbi, in da lahko to samo še podaljša postopek. Po drugi strani vidimo poskus v ZDA, da bi sprejeli sankcije zoper Južno Afriko, ker se je odločila ravnati, da se zagotovi spoštovanje mednarodnega prava. Kaj so v danih razmerah dolžnosti držav in katera ravnanja lahko okrepijo pravičnost mednarodnega sodnega sistema?
Nobene potrebe ni, da gre zgolj za eno ravnanje. Španija ne bo nastopila kot stranka v tožbi Južne Afrike; to bo položaj Palestine, saj se je tožba neposredno tiče. Ostale države intervenirajo s svojimi interpretacijami Konvencije, kar nujno ne pomeni, da podpirajo trditev, da ravnanja Izraela izpolnjujejo definicijo genocida.
A v sedanjem trenutku šteje vsak par rok in vsak bi moral prispevati vse, kar lahko, da se podpre mednarodno pravo in institucije, ki obstajajo. Vključno s tem, da države omogočijo, da pred nacionalnimi sodišči stečejo postopki na podlagi univerzalne jurisdikcije, da se pomaga pri zbiranju dokazov in dokumentiranju zločinov. Dostop do Ukrajine ni primerljiv z Gazo, a vseeno smo takoj po ruski invaziji videli, da je več deset držav poslalo v Ukrajino svoje strokovnjake, da so pomagali zbrati dokaze o zločinih. Podprlo se je možnost posebnih sodišč, ki bi odločala o ruski agresiji, države so omogočile, da se je začelo kazenske postopke pred nacionalnimi sodišči. Vse te možnosti delovanja obstajajo tudi zdaj. Poleg odločne podpore Mednarodnemu kazenskemu sodišču in Meddržavnemu sodišču.
Navkljub pozivom, naj se uvede embargo na vojaško trgovanje z Izraelom, je ta lani zabeležil rekordni izvoz orožja in vojaške opreme. Kako pomembni so uradni embargi, vključno s prepovedjo prenosa orožja, namenjenega v Izrael, čez ozemlja držav, in kako realno je tveganje, da bodo države, ki še naprej sodelujejo v vojaški trgovini z Izraelom, odgovarjale zaradi podpore in pomoči pri izvrševanju genocida?
Ljudje in države bi morali nehati prodajati orožje in vojaško opremo Izraelu. Na tej točki je jasno, da se jih uporablja za izvrševanje množičnih hudodelstev. Najmanj, kar bi države morale narediti, in tu gre predvsem za ZDA, je, da nehajo brezpogojno podpirati Izrael.
Odločitev Meddržavnega sodišča v tožbi, ki jo je vložila Nikaragva zoper Nemčijo zaradi trgovanja z orožjem z Izraelom, res da ne vključuje začasnih ukrepov, a sodišče je opomnilo vse države, da so dolžne, ko pride do prenosa orožja v države, ki so vpletene v oborožene spopade, ravnati tako, da preprečijo, da bi se vojaško opremo uporabilo za kršenje Ženevskih konvencij ali Konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida. Jasno je – vsaka država, ki sodeluje pri tem, da se Izraelu dobavi orožje ali vojaško opremo, s katerimi se nato izvršuje vojna hudodelstva nad Palestinkami in Palestinci, je soodgovorna za ta vojna hudodelstva.
So tožbe zoper vlade – kot smo videli na Nizozemskem –, da se prepreči prodajo orožja in vojaške opreme v Izrael, dober primer, kako se pravo lahko uporabi?
Da. Tožbo je na podlagi Konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida vložil tudi Center za ustavne pravice v Ameriki.
Ki pa navkljub zgovorni razsodbi sodnika Jeffreyja Whitea ni uspela?
Da. Ameriška sodišča sledijo doktrini, da so odločitve zunanje politike stvar izvršilne veje oblasti. Zato je sodnik z veliko zadržanostjo odločil, da ne mora vsebinsko odločiti o tožbi. Tudi sam sem kar nekajkrat trčil ob to doktrino. A prav je in ljudje bi morali uporabiti vse poti in orodja, ki so na voljo.
Zdaj je trenutek, ko bi vsi morali narediti vse, kar lahko, da se zagotovi spoštovanje in vladavina prava. Ljudje bi morali vlagati tožbe. Če zahtevamo spoštovanje prava, to ni pravno vojskovanje (lawfare, op. p.). Ko so države močne, ne čutijo potrebe niti pritiska, da morajo spoštovati in zagotoviti vladavino prava. Če si največji in najmočnejši na igrišču, ti je bolj všeč vladavina moči kot moč vladavine prava. A tako se ne doseže pravičnosti. Zato Amerika in druge države niso ratificirale Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča. Voditelji teh držav vladavine prava ne vidijo kot garanta svojih interesov.
Ilan Pappe je nedavno v predstavitvi nove knjige o sionističnem lobiranju, Lobbying for Zionism on Both Sides of the Atlantic dejal, da ima upanje – in da to zanj pomeni konec Izraela in svobodno Palestino od reke do morja. Ilan Pappe je zgodovinar, vi ste strokovnjak za človekove pravice in odvetnik. Kaj sta za vas upanje in pravična prihodnost?
Želim si, da bi vsi lahko živeli skupaj. In veselim se sveta, kjer nam ne bo treba kaznovati ljudi zaradi hudodelstev, ker jih preprosto ne bodo izvrševali. Sem demokrat in skozi moje delo za dosego mednarodne pravice sem poskušal izkazati spoštovanje do žrtev, jim pomagati povedati njihove zgodbe in najti nekakšno pravičnost. Moj cilj je prihodnost, ko voditelji takšnih hudodelstev ne bodo več mogli vršiti.