Karolina Babič je filozofinja, ki se posveča alternativnim družbenim in ekonomskim praksam, tako v raziskovanju in poučevanju kot na terenu. Je članica Združenja CAAP, podporne nevladne organizacije za krepitev zadružništva ter socialnih in solidarnostnih ekonomij. Na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem poučuje etiko in filozofijo edukacije, na Doba Fakulteti pa socialno ekonomijo. Občasno objavlja kolumne. Pri delu lovi ravnotežje med teorijo in prakso ter med danim in možnim. Aktivna je tudi v kolektivih, ki se zavedajo nujnosti in potenciala skupnih prizadevanj za odpravo vseh oblik izkoriščanja in zatiranja.
Ste del iniciative za ponovna premislek ter iskanje konkretnih in dodatnih rešitev glede študija palestinskih študentk in študentov v Sloveniji.
Sem “nova” v univerzitetnem svetu, v svetu akademskega dela. Večino svojega življenja sem delala v nevladnih organizacijah, pred dobrim letom pa sem začela poučevati na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem.
Zdaj je seveda moja izkušnja iz nevladnih organizacij, ko sem veliko delala tudi svobodnjaško, ta, da se sensibilizacija za stvari, ki se dogajajo globalno ali pa pri nas, zgodi precej hitreje; vsaj neka minimalna politizacija. Ne glede na to, kaj delamo — osebno nisem nikoli prej delala na področju migracij ali česa podobnega —, smo se v nevladnem sektorju vedno skupaj odzivali, če je kdo začel kakšno akcijo, in smo se ji priključevali.
Ko sem prišla delat na Univerzo na Primorskem, se me je zelo dotaknila zgodba dveh študentov iz Gaze, bratov Anasa in Mazena, ki sta se vpisala na našo univerzo, pa nikakor ne moreta priti v Slovenijo, ker nimata dovolj finančnih sredstev in ker ne moreta pridobiti dovoljenja za bivanje v Sloveniji. To je bil sprožilec, da sem se začela povezovati z drugimi in smo se začeli pogovarjati o tem, ali lahko sploh kaj naredimo, da bi imeli študenti boljše možnosti.
Nekaj, kar sem mogoče opazila že na začetku svojega dela na univerzi — poučujem predmete s področja filozofije edukacije in etike — je, da se zdi, da je univerza politično zelo nevtralizirana. Med zaposlenimi in študenti nisem imela občutka, da je vprašanje izraelske agresije in genocida nad Gazo sploh prisotno ali dovolj reflektirano. Nekaj, kar sem osebno začutila, da lahko naredim, je bilo, da začnemo s študenti in študentkami o tem govoriti. In pokazalo se je, da so, ko se tema odpre, pripravljeni na pogovor.
Druga stvar pa je, da poskušamo začeti nagovarjati vodstva fakultet in univerz ter iskati sistemske rešitve. Tako sem prišla do tega, da smo se začeli povezovati z drugimi, ki so v svojih okoljih podobno ugotovili, da je v slovenskem akademskem prostoru preprosto premalo sistemske podpore za vključitev študentk in študentov iz Palestine.
Glede na to da ste predavateljica filozofije edukacije in etike, me zanima, kako razumete vlogo slovenskih univerz pri podpori palestinskim študentom in študentkam? Kakšna naj bi bila ta vloga?
Morda bi izhajala iz tega, da moramo razumeti, na kakšen način se lahko ljudje vključujemo v različne boje. Mislim, da moramo prepoznati, da ne gre samo za humanitarnost. Humanitarnost in empatija sta pomembna vidika. A pomembno je razumeti, da to, kar se dogaja v Palestini, govori o tem, kaj se dogaja s svetom. Naš angažma je pri tem oblika skupnega boja za človečnost kot tako.
In tu vidim vlogo univerz tudi v tem, da skozi to vprašanje spoznamo, da smo na univerzah preveč oziroma v napačnem pomenu prevzeli idejo politične nevtralnosti. Ta je prvotno pomenila nevtikanje političnih strank v akademsko polje. Razširila se je na političnost kot tako. Zaradi tega izogibanja političnosti se je zgodilo, da se univerze v Sloveniji pogosto umikajo od svojih primarnih odgovornosti: odgovornost profesoric, učiteljev, študentk in širše skupnosti je, da smo politično aktivni.
Univerze bi morale zavzeti držo, da je političnost univerze pomembna, a ne v smislu strankarske politike.
Drugi vidik je bolj humanitaren: slovenske univerze si lahko privoščijo nekaj prispevati k solidarnosti. Zagotoviti vpisna mesta, omogočiti oprostitve šolnin, vzpostaviti kak sklad. Vemo, da univerze nimajo presežkov denarja, a vendar mislim, da zmorejo podpreti nekaj študentk in študentov iz Palestine tudi finančno.
Lahko še natančneje orišete oblike pomoči univerz in kaj bi morala država sistemsko zagotoviti. Odpira se vprašanje posebnih študijskih programov v angleškem jeziku in štipendijskih shem, pa tudi mentorske podpore ter administrativnih poti dostopa. Kako vidite ta okvir?
Dvoje se mi zdi pomembno. Eno je, da sem prek študentov na naši univerzi, ki so povezani v Socialistrski bralni krožek, spoznala dva študenta iz Palestine, ki sta vpisana na EMUNI. Skozi pogovore z njima sem se srečala tudi s to osebno platjo, poleg že omenjenih dveh študentov iz Gaze, ki sta se vpisala na našo univerzo, a ne moreta priti v Slovenijo.
Kot drugo, vsaj nekoliko poznam, kako Univerza na Primorskem podpira oziroma omogoča vpis tujim študentom, ki jih ni malo: med 25 in 30 odstotkov vseh vpisanih letno.
Pri tem je nekaj stvari zelo relevantnih. Ker imamo toliko tujih študentov, obstajajo tudi določeni mehanizmi podpore: brezplačni tečaji jezika, možnost ponovnega vpisa v prvi letnik oziroma tako imenovano »plus eno leto« v programu. To pomeni, da imajo študenti, ki študirajo v slovenskem jeziku, možnost ponavljanja letnika in obenem brezplačnih jezikovnih tečajev.
Razlika, ki najbolj izpostavi problem, je morda med tujimi študenti nasploh in tujimi študenti iz vojnih območij. Tuji študenti, ki se vpisujejo na naše univerze, nimajo posebne podpore glede na osebne izkušnje in okoliščine. Še vedno konkurirajo pri vpisu po točkah in se soočajo z enakimi administrativnimi ovirami in zahtevami kot vsi drugi študenti.
To velja ne samo za našo univerzo, ampak širše. Tudi pri štipendijah Ad Futura, ki razpisuje štipendije za tuje študente iz tretjih držav, študenti in študentke iz Palestine kandidirajo skupaj z drugimi. Letos so recimo kandidirali skupaj s študenti iz Turčije, in jasno je, da imajo ti pogosto boljše možnosti. Tako da manjka prepoznanje, da študenti in študentke iz vojnih območij potrebujejo posebno podporo oziroma vsaj delno izjemo od običajnih postopkov.
Nekatere stvari bi lahko pokazali kot dobre prakse in jih sistematično uvedli, neodvisno od državne politike ali vlade. Na Univerzi na Primorskem je recimo oprostitev plačila šolnine diskrecijska pravica dekana. To se mi zdi zelo dobro, saj pomeni, da lahko dekan, če je dovolj senzibilen, odloči, da študenta ali študentko oprosti plačila šolnine, če prihaja iz vojnega območja ali zaradi drugih posebnih okoliščin. To pomeni, da ni sistemskih ovir za brezplačen študij študentk in študentov iz posebej občutljivih okolij.
Kar pa zadeva sistemske spremembe — spremembe zakonov na ravni parlamenta ali pravilnikov na ravni ministrstva —, je to seveda odvisno od politične opcije. Politična opcija, ki je prišla na oblast, bo po mojem mnenju takim spremembam zelo nenaklonjena. Zato se mi zdi pomembno, da v naši delovni skupini iščemo predvsem rešitve, ki so izvedljive na ravni univerz, fakultet ali zasebnih iniciativ, v povezavi z nevladnimi organizacijami in civilno družbo.
Razmišljam predvsem taktično, z vidika terena: kaj je mogoče doseči, ne da bi izgubljali energijo z zaletavanjem v sistemske spremembe v trenutku, ko vemo, da je tu vlada, ki tem vprašanjem ni naklonjena. Zdi se mi bolje začeti tiste bitke, za katere vemo, da jih lahko dobimo.
Kar se še spomnim kot pomembno novost letošnjega leta, pa je relevantno za študente iz držav, ki potrebujejo vizum, tako imenovane države z višjim migracijskim tveganjem. Od letos naprej so za njih uvedeni obvezni intervjuji pred sprejemom, kar je zapisano tudi v letošnjem razpisu za vpis. Gre za direktivo, ki je zapisana v Zakonu o visokem šolstvu.
Ti intervjuji so zahtevani kot pogoj za vpis za vse študentke in študente iz tretjih držav oziroma držav, ki potrebujejo vizum. Tukaj vidim vsaj dve težavi. Prva je ta, da intervju stane, na naši univerzi denimo 200 evrov, kar dodatno finančno obremenjuje ljudi, ki že tako prihajajo iz težkih razmer.
Druga težava pa je, da ni jasno določenih pravil, kaj komisije na teh intervjujih sploh preverjajo. Celoten postopek je precej problematično zastavljen. Komisija se pogovarja s kandidatom ali kandidatko in poskuša ugotoviti, ali gre za »resnega študenta« ali za nekoga, ki želi vpis izkoristiti kot način za prihod v Evropo.
Gre tu za evropske zahteve, ki zaradi dodatnih obremenitev, tudi finančnih, namerno otežujejo položaj tistih, ki prihajajo iz življenjsko ogrožajočih okoliščin in praktično nimajo možnosti, da bi vse te postopke ustrezno izpeljali? Se jih s tem že vnaprej onemogoča, da bi sploh kandidirali za študij, a se to utemeljuje z argumentom varnosti? Kako deluje ta birokratski oziroma administrativni aparat?
Letos je pogoj intervjuja v skupnih določilih za vpis uveden prvič. Zanimivo je, da na tem seznamu ni Palestine. To bi ministrstvo moralo pojasniti. Gre za seznam tretjih držav, za katere morajo imeti tisti, ki prihajajo v Slovenijo, urejene vizume. Palestinci potrebujejo vizum za vstop v Slovenijo, a Palestine ni na seznamu, četudi jo Slovenija priznava kot državo.
Zdi se, da so izkušnje univerz iz preteklih let, skupaj z zaznavami povečanega povpraševanja po vpisu, verjetno v povezavi z migracijami, pripeljale do tega, da je administracija na zakonski ravni uvedla intervjuje kot nekakšno presejalno sito.
Slišala sem, da so bili študenti zavrnjeni, če niso znali natančno povedati, kje je Slovenija ali česarkoli o Sloveniji. Na tej podlagi so sklepali, da ne gre za »pravega« študenta. Prihaja do selekcije, ki jo izvajajo komisije na ravni univerz ali fakultet. Odločajo, ali gre za resnega študenta ali ne.
Kar bi se lahko izboljšalo na ravni univerz, je to, da bi se slovenske univerze v primeru Palestine močneje povezale s palestinskimi univerzami in tudi z nevladnimi organizacijami. Na ta način bi študenti na drugi strani dobili več informacij o svojih možnostih, o tem, kaj pomeni študirati v Sloveniji, in tudi o tem, kaj pomeni tak intervju, zakaj je uveden in kaj se z njim preverja. Tako bi jih lahko bolje pripravili in ustrezno podprli.
Kar se tiče trenutnega odzivanja na naši strani: pogosto ne vemo, zakaj se pojavi posamezen študent ali študentka. Na hitro poskušamo ugotoviti, ali sploh lahko karkoli administrativno, formalno, pravno ali finančno uredimo. To so zelo sporadične situacije, zato smo v režimu hitrega odzivanja, ne pa sistemskega delovanja.
Sistemskih rešitev ni. Italija je že dvakrat ali trikrat uspela izvesti večje evakuacije preko povezav univerz, ministrstva za zunanje zadeve in organiziranih koridorjev za študente iz Gaze. To se mi zdi zelo dober primer.
Bilo bi dobro, da bi se tudi naše univerze, kot smo na Univerzi na Primorskem že dali pobudo, povezale z italijanskimi univerzami in se poskusile vključiti v tak organiziran evakuacijski koridor, da bi študente preprosto pripeljali po tej poti. Gre za sodelovanje med univerzami in ministrstvom za zunanje zadeve, kar je dejansko sistemska rešitev.
Glede na povedano, kaj bi bilo treba narediti strukturno v času genocida?
Ideje so na dveh ravneh. Eno je, kaj pričakovati od vlade.
Do vlade, ki ima tako ideološko drugačen pogled, ne vem, če lahko sploh oblikujemo realna pričakovanja. To pa ne pomeni, da na ravni univerz kot neodvisnih organizacij in fakultet ne moremo pričakovati odzivov.
Kar razvija naša delovna skupina, sta dve vrsti predlogov. Prvi so ti, ki se nanašajo na raven krovnih organizacij. Univerze so povezane v rektorsko konferenco, raziskovalni inštituti v združenje raziskovalnih inštitutov, samostojni visokošolski zavodi pa v svoje združenje.
To so krovne organizacije, ki se lahko povežejo in skupaj oblikujejo štipendijski sklad, pomagajo razreševati administrativne zagate in preučijo, kje se v postopkih lahko izboljša položaj palestinskih študentk in študentov. Seveda se te organizacije težko usklajujejo že pri vsakodnevnih vprašanjih, zato ne gre pričakovati, da bodo to naredile brez težav, a nekaj lahko naredijo.
Lahko tudi skupaj pozovejo Ad Futuro kot štipendijski sklad in ministrstvo za visoko šolstvo, da se sklad razširi, finančno okrepi in da se vzpostavi poseben razpis za palestinske študentk in študente — ločeno od drugih tretjih držav, ker v obstoječem sistemu težko konkurirajo znotraj skupnih kategorij.
Druga raven so posamezne univerze, fakultete in raziskovalni inštituti. Ti lahko, tudi brez krovnega usklajevanja, oblikujejo manjše, pogodbeno zasnovane projekte. Recimo, ena institucija vpiše študentko, druga zagotovi štipendijo. To so lahko manjši programi, ki se izvajajo v sodelovanju dveh ali treh partnerjev.
Vse to so polsistemske rešitve — niso na ravni vlade ali ministrskih pravilnikov, ampak lahko imajo konkretne učinke in dolgoročno lahko celo vodijo do sistemskih sprememb. Ko se na ravni univerz in fakultet razvijejo dobre prakse, jih je ob spremembi politične klime mogoče prenesti tudi na državno raven.
Tako poskušam razmišljati: kaj je v tem trenutku izvedljivo in učinkovito.Bottom of Form
Koordinirate delo skupine, ki se je začela ukvarjati z vprašanji, kako izboljšati strukturne pogoje za vpis palestinskih študentk in študentov na univerze v Sloveniji. Ali lahko na kratko orišete, kaj smo do zdaj naredili? Pričujoči Dosje je del te aktivacije.
Najprej smo začeli z zbiranjem podpisov na univerzah in v akademskem prostoru za večjo podporo palestinskim študentom in raziskovalkam.
Žal pri tem ni bilo množičnega odziva, zato smo se povezali različni akterji, ki želimo izboljšati pogoje za akademsko sodelovanje s Palestino, in začeli pripravljati dokument oziroma program — v smislu predloga konkretnih ukrepov, ki jih je mogoče izvesti. Ta vključuje raziskovalne, izobraževalne, visokošolske institucije, univerze in zavode ter fakultete, in vsebuje nabor konkretnih predlogov, ki so jasno zapisani in premišljeni.
V času priprave tega predloga smo se pogovarjali tudi z vodstvi univerz in inštitutov, da bi oblikovali nabor ukrepov, ki so izvedljivi. Ta predlog zdaj zaključujemo in bo kmalu pripravljen v končni različici, ki jo bomo posredovali rektorski konferenci, združenju raziskovalnih zavodov in združenju samostojnih visokošolskih zavodov z namenom, da začnejo te predloge uvajati v prakso.
Vemo, da sam pisni predlog verjetno ne bo dovolj. V nadaljevanju bomo predlagali, da se na ravni krovnih organizacij ta tema uvrsti na dnevne rede, ter da člani delovne skupine predlog predstavimo osebno. To pomeni, da bo potrebno nadaljnje zagovorniško delo.
V prvi fazi smo torej oblikovali nabor konkretnih, izvedljivih aktivnosti, ki naslavljajo finančne, administrativne, vpisne in življenjske ovire za študentke in študente, pri čemer smo upoštevali tudi vsebinske in osebne zgodbe, ki so s tem povezane.
V naslednji fazi bo ključno, da te oblikovane predloge zagovarjamo in poskušamo vplivati na vodstva univerz, da jih sprejmejo in uresničijo — bodisi na ravni krovnih organizacij bodisi v bilateralnih dogovorih med institucijami.
Ali imamo kakšen datum za začetek uresničevanja teh strukturnih sprememb?
Da, cilj tega programa je, da v juniju 2026 posredujemo predlog programa, nato pa do konca letošnjega leta spremljamo proces in ga zagovorniško podpiramo ter poskušamo čim več prenesti v prakso v času, ko se pripravljajo razpisi za naslednje študijsko leto. Pomemben rok je februar 2027, če želimo, da so naši predlogi upoštevani pri vpisu v študijsko leto 2027/2028.
Vprašanje “Kaj je naša odgovornost?” v kontekstu te ponovne aktivacije ni zgolj moralno vprašanje, temveč vprašanje kolektivnega delovanja. Odgovornost ni abstraktna kategorija; pokaže se v tem, ali univerze, akademije, umetniške institucije, raziskovalni centri in civilna družba še zmorejo misliti, govoriti in delovati na načine, ki lahko prispevajo k zaustavitvi genocida. Kaj je torej naša odgovornost?
Poučujem na Pedagoški fakulteti, kjer se tako raziskovalke in učitelji kot študenti in profesorice ukvarjamo z vprašanjem, kaj v družbi pomeni šolanje in izobraževanje. Premalo pa se sprašujemo, kaj je z izobraževanjem v okoljih, kjer so izobraževalne strukture v veliki meri uničene. Pri nas se o edukaciji sprašujemo v kontekstu mikro-okolij, spregledamo pa vprašanje, kaj pomeni skolasticid – namerno uničevanje izobraževalnih struktur – kot se dogaja v Gazi. To nas dodatno sili v razmislek in v vključevanje študentk in mladih, da se bolj ozaveščajo o tem, kaj se dogaja po svetu, saj je to pomembno za razumevanje širših družbenih procesov.
V naši delovni skupini za krepitev akademskega sodelovanja s Palestino pa moramo iskati konkretne in pol-sistemske rešitve, ki so čim bolj v naših rokah. Kot članice civilne družbe in kot člani akademskih okolij nismo brez moči, a treba je videti, kaj je v danem okviru mogoče. Ne gre za odpovedovanje volji ali delovanju na širši sistemski ravni, temveč za hkratno zavedanje omejitev in možnosti, ki jih imamo na voljo.