Shahd Hammouri je predavateljica mednarodnega prava na britanski univerzi v Kentu. Pojasnjuje, zakaj bi države ob dogajanju v Gazi morale ukrepati, da preprečijo genocid, in torej vložiti tožbo na Meddržavno sodišče, ter zakaj se ji zdi pomembno vztrajati pri mednarodnem pravu, a zahtevati njegovo širšo razlago in pravičnejšo rabo.

Hudodelstva, ki jih izvršuje Izrael v Gazi, se nadaljujejo kljub opozorilom, da smo priča genocidu; prav tako se stopnjujejo izraelske kršitve mednarodnega prava v ostali okupirani Palestini. Vam to, da ste pravna strokovnjakinja, ponuja razumevanje in moč ali stopnjuje občutek nemoči? 

Mnogi smo se odločili za študij mednarodnega prava ravno zaradi globokega občutka krivičnosti. S študijem vojnega prava sem začela na univerzi v Jordaniji in na tekmovanju, ki sem se ga udeležila, sem opazovala, kako se mednarodno humanitarno pravo uporablja. Jasno mi je postalo, da gre za pravo, ki ni napisano za nas, saj je opisovalo drugačno resničnost. Naše izkušnje so bile marginalizirane. Pravo so razlagali vojaški strokovnjaki iz Združenih držav Amerike in Izraela, nam pa so vzeli glas. 

Tega se od začetka zavedam. Nadaljevala sem s študijem mednarodnega gospodarskega prava in se nato vrnila h humanitarnemu pravu. Vemo, da je to pravno področje nepopolno. Pristopamo s kritično držo, ker vemo, da zgodovino prava in njegov nastanek določa kolonializem. Razumemo, da se pravo politično upogiba. A z njim se ukvarjamo, ker ga moramo poznati – Izrael uporablja govorico mednarodnega prava za upravičevanje svojih ravnanj. Poleg tega pa ima mednarodno pravo vseeno določeno mednarodno legitimnost zaradi jasnih idealov pravičnosti. Ustanovna listina Združenih narodov se začne s ciljem obvarovati prihodnje rodove pred strahotami vojne in temelji na enakopravnosti vseh. 

Naš pogled na mednarodno pravo je specifičen in trenutno smo obupno razočarani. Vidimo izjeme od pravil, ki bi morala veljati za vse. Celo nepopolno pravo ne velja, ko pride do ravnanj Izraela. A vseeno upam, da bo prišlo do preobrata. Izrael danes ne more več uporabljati argumentov prava, ki ga krši tako brez zadržkov. Izjemno frustrirajoče je. To lahko razberemo z obrazov uradnikov in strokovnjakov ZN, z obrazov ljudi, ki so izgubili družinske člane. Frustracijo še stopnjuje to, da se moramo vedno pojasnjevati in opisovati trpljenje. 

Zato, da, je frustrirajoče, a doseči želimo napredek v razlagi prava. Morda je lahko Palestina sidrišče in točka novega premisleka o mednarodnem pravu s ciljem zagotovitve večje pravičnosti. To zahteva veliko upanja in volje. In le upamo lahko, da ju imamo dovolj, kajti cilj ostalih je, da se vdamo. 

Omenili ste, da pravne razlage oblikujejo vojaški strokovnjaki. Je pravo zgolj še eno od področij javnega, ki so si ga prisvojili zasebni interesi, in so pravniki cinično pozabili na pravne ideale? 

Mednarodno pravo je v svoji biti nedoločno ravno zaradi vloge, ki jo je imela politika pri njegovem oblikovanju. Vedno lahko spremljamo, kako se pravičnost umakne na stran, da se sledi politični logiki. Mnogi pravniki delujejo kot del politike in pravičnosti nimajo za svoje vodilo. Zagovarjam, da ne gre toliko za vprašanje politike, kot za temeljno in prvenstveno pravičnost, ki se ji politiki izogibajo.

Trenutno pravniki instrumentalizirajo mednarodno pravo, da jim služi kot politično orodje. S tem je pravna govorica postala šibka, pravne razlage pa so pozitivistične, črkobralske in ne vključujejo celostnega pogleda. Za to gre pri nadrobnih anallizah vsakega izraelskega napada, izstrelitve vsakega metka, tehtajoč, ali je šlo za legitimno ravnanje. S tem se zamegli bistvene okoliščine in pozabi na druga pravila mednarodnega prava, denimo na pravico do samoodločbe. 

Dodatni problem je utišanje glasov držav, ki so bile kolonizirane, kot je sedaj Palestina. V desetletjih po letih 1960 in 1970, ko so si države pod kolonialno nadvlado priborile samostojnost, so stopile na oder in zatevale, da se njihove izkušnje upošteva in vključi v mednarodno pravo. A njihovi pozivi so bili sistematično zatrti. Posledično mednarodno humanitarno pravo ne uspe pojasniti, kako kolonizacija in nadvlada delujeta. Odnosi in stanje med Palestino in Izraelom niso vojna. Ena stran ima nadvlado nad drugo – gre za eno najbolje opremljenih vojsk ob podpori najbolje opremljene in usposobljene vojske na svetu, ki že 75 let zatira prebivalstvo, ki jim stoji na poti. 

Omenila bi še, kar imenujejo vojno-zagovorništvo (war-lawyering). Pravniki sodelujejo vse bolj tesno z vojaškimi strokovnjaki in Izrael vključuje pravnike v sprejemanje odločitev o napadih in njihovo načrtovanje. Tako ima pravne argumente in govorico vnaprej pripravljeno, da upraviči svoja ravnanja – tudi s poudarjanjem podrobnosti in z instrumentalizacijo mednarodnopravnih izrazov. A v tem “pravnem vojskovanju” so šli tako daleč, da je mednarodno humanitarno pravo postalo absurdno; s tem pa se postavlja pod vprašaj celotni pravni sistem. 

Govorite o nas – kdo so mi? Ali vključuje ne le Palestinke in Palestince, ampak tudi druge zatirane skupnosti? V zadnjem času smo videli vse več izrazov solidarnosti delavskih in antirasističnih gibanj. 

Rojena sem bila v Jordaniji, kjer sem odrasla. Moja babica je bila Palestinka, a je umrla, preden bi lahko prisluhnila njenim zgodbam. A nasilno izseljenstvo sega do mojega pradedka, ki je umrl med vojno leta 1948. Moja babica je pobegnila, noseča z mojo mamo, med vojno leta 1967. A o mednarodnem pravu in pravičnosti ne govorim samo zato – mi smo vsi, ki se čutimo povezane s Palestino in palestinskim bojem kot bojem za pravičnost. 

Kritična teorija, ki jo predavam, nas opisuje kot vse, ki se čutimo povezane s Palestino, ki čutimo in razumemo, kaj pomeni zatiranje palestinskega prebivalstva. Ne gre zgolj za zatirane, ampak za vse, ki razumejo, kaj pomenita dominacija in zatiranje. Moji kolegi in kolegice prihajajo z zelo različnimi izkušnjami in govorijo o nas kot o skupnem občutenju palestinske bolečine ter da Palestina predstavlja večji problem mednarodnega pravnega reda. To se navezuje tudi na delo gibanja Pristopi tretjega sveta do mednarodnega prava (Third World approaches to international law). Prav oni so ponudili največ podpore in skoraj intuitivno razumejo palestinski boj. 

Katere institucije in orodja lahko znotraj obstoječega sistema služijo za spremembe mednarodnega prava v smeri večje pravičnosti? Slišimo pozive tožilcu Mednarodnega kazenskega sodišča, naj ukrepa za zagotovitev individualne odgovornosti in pozive državam, naj zaprosijo Meddržavno sodišče, da odloči o odgovornostih Izraela. 

Sprememba, ki jo potrebujemo in jo hočemo, je radikalna in neizogibna. Prizadevanja na mednarodni ravni potekajo na dveh ravneh: na institucionalni ravni in na ravni pravnega okvirja. Če pogledamo institucije, vidimo, da ima Mednarodno kazensko sodišče (MKS) težave s transparentnostjo in neodvisnostjo. To smo poudarili tudi v javnem pismu o delovanju tožilca Karima Khana v primeru Palestine. Priča smo njegovemu obotavljanju in ravnanjem, kot da je politik. Na družabnem omrežju je denimo objavil fotografijo iz Vzhodnega Jeruzalema, z ozemlja, ki ga je protipravno aneksiral Izrael, kar predstavlja hudodelstvo agresije, ter zapisal, da gre za Izrael. Do sedaj se je MKS ukvarjalo skoraj izključno s kazensko odgovornostjo posameznikov iz ne-zahodnih držav. V primeru ravnanj Britanije v Afganistanu je dejalo, da preiskava o tem ne bi služila pravičnosti. To se zdi zelo politizirano stališče, ki podpira status quo. Gre za pravičnost zmagovalcev, za orodje, da pravičnost doseže zgolj tiste, ki so izgubili v zgodovini. Zato bi šlo za zgodovinski prelom v smeri mednarodne pravičnosti, če bi MKS ukrepalo v primeru Palestine.

Institucije se morajo vrniti k načelom, na podlagi katerih so bile ustanovljene. Opozarjati moramo na pristranskost in krivice. Če institucija ne zahteva spoštovanja mednarodnega prava od vseh vpletenih, moramo postaviti pod vprašaj njeno legitimnost. Ekipi za primer Palestine pred MKS manjka strokovnih znanj in sredstev. Na to moramo opozarjati in zahtevati nepristranskost. 

Če pogledamo ZN, imamo problem, da je edini z močjo Varnostni svet, kjer pravice do veta nadaljujejo s kolonialnimi odnosi. To, čemur smo priča, bi nas moralo še dodatno vzpodbuditi v zahtevah po spremembi sistema vetov in po okrepitvi Generalne skupščine. Nobena država ne more biti pomembnejša ali bolj odločilna. Prav v Generalni skupščini smo bili do zdaj priča najbolj naprednim razlagam mednarodnega prava, denimo v primerih apartheida v Južnoafriški republiki in glede Alžirije. A ekonomsko močnejše države vseskozi spodkopavajo te naprednejše razlage. 

In spremembe pravnega okvirja?

V večji meri moramo upoštevati razlage mednarodnega prava iz šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Tedaj so države globalnega juga imele več prostora in glasu. Obstaja deklaracija o prijateljskih odnosih med državami (Declaration on Principles of International Law concerning Friendly Relations and Co-operation among States) iz leta 1970 in desetletje pred tem je bila sprejeta deklaracija o osvoboditvi izpod kolonializma (Declaration on the Granting of Independence to Colonial Countries and Peoples), ki zahteva konec tuje nadvlade, podrejanja in izkoriščanja. Te deklaracije imajo veljavo običajnega mednarodnega prava in moramo jih vzeti iz predalov ter ponovno uporabiti. Obuditi moramo govorico, ki govori o suverenosti rabe naravnih virov, o gospodarski samoodločbi ljudi in ki priznava voljo ljudi. To so pomembna vodila, ki se jih ni primerno vključilo v mednarodno pravo, čeprav jih potrebujemo. 

Drugače bomo še naprej imeli probleme ne le z opisovanjem sistema nadvlade nad palestinskim prebivalstvom, ampak tudi z razumevanjem, kako nadvlada deluje in kako se kaže. Nadvlada oziroma dominacija krši pravice ljudi do samoodločbe in o tem se moramo pogovarjati bolj odkrito in v večji meri upoštevati države in ljudi globalnega juga.

Morda to niso najbolj praktični koraki, a osvetljujejo bistvo problema. Če do teh sprememb ne pride, bodo ZN izgubili vso legitimnost v očeh globalnega juga in predvsem v očeh Palestink in Palestincev. V Jordaniji, kjer sem trenutno, me vsi sprašujejo, zakaj se sploh še ukvarjam s pravom. Še vedno si ga želimo oživiti in uporabiti ta trenutek za resne spremembe. Če se mednarodnopravni sistem ne bo odzval, bo izgubil relevantnost. 

Dodatni izziv je, da se bomo morda morali odmakniti od mednarodne politike, ki jo oblikujejo le države. Politiki s preveliko lahkoto in z veseljem pozabijo na temeljne pravice ljudi in podpirajo politike, ki so v svojem bistvu rasistične in diskriminatorne. Prelomnica, na kateri smo, je zelo pomembna. 

Omenili ste pomen jezika. Francesca Albanese, posebna poročevalka ZN v svojem zadnjem poročilu o stanju človekovih pravic na okupiranih palestinskih ozemljih uvaja koncept zapornega režima, ki ga Izrael uveljavlja nad vsemi Palestinkami in Palestinci kot rezultat apartheida in naseljenskega kolonializma. Nekateri opozarjajo, da bi morali več uporabljati izraz Nakba, saj je to palestinski izraz za etnično čiščenje. Ima mednarodno pravo primerne izraze in pojme, da lahko opišemo palestinsko realnost? 

Imamo dovolj pravnih pojmov in izrazov. Vprašanje pa je, kaj se pripoznava za zgodovinska dejstva in dogodke. 

Nekateri kritiki poudarjajo zelo zamejene predstave določenih zločinov in hudodelstev. Genocid je tako vezan na drugo svetovno vojno in holokavst. Apartheid na Južnoafriško republiko. A te omejene predstave zagovarjajo tisti, ki zlorabljajo mednarodno pravo za dosego političnih koristi. Ker na drugi strani mnogi opozarjajo, da so primerjave z zgodovinskimi dogodki nujne, če se želimo česa naučiti. Kaj bi bil drugače sploh smisel tega, da smo vzpostavili pojme in koncepte, če ne moremo prepoznati, ko se neko podobno hudodelstvo dogaja zdaj, ponovno? V trenutnih kritikah uporabe obstoječih pravnih izrazov je želja po izjemnem položaju za Izrael. Naomi Klein je to dobro poudarila v nedavnem intervjuju, da je napak misliti, da je holokavst kot genocid nad Judi možen zgolj nad Judi – taka misel pozablja na vzporednice, ki jih je holokavst imel in ki jih genocid ima z zločini v času suženjstva in kolonializma. 

Sodelovala sem pri primeru Palestine pred Meddržavnim sodiščem, kjer bo javno zaslišanje in predstavitev stališč februarja. Uporabili smo koncept in okvir hudodelstva apartheida. Mnogim se je zdelo, da je apartheid nekaj, kar se je zgodilo in končalo v Južnoafriški republiki in da se je lahko zgodilo zgolj tam. Gre za zelo omejujočo prepričanje, ki dejansko ubije ta pravni koncept in vse pravne akte, ki to hudodelstvo kriminalizirajo. Ironija je, da so ti koncepti pravno precej odprti in lahko zaobjamejo s svojo definicijo marsikaj. A podobno omejujoče razmisleke vidimo sedaj tudi glede definicije genocida. 

Zato se mi zdi, da ne gre za oblikovanje novih izrazov – problem so pravniki, ki obstoječe pojme berejo in razlagajo dobesedno in omejujoče ter jih tesno vežejo na zgodovinske primere. 

Da bi opisala trenutno situacijo, bi uporabila izraz genocid. Podobna ravnanja in dogodke smo videli med genocidom v Mjanmaru/Burmi, Ruandi, v Srebrenici. Raziskovalci genocida se strinjajo, da gre za primerljivo situacijo. Uporabila bi tudi pojem apartheid, zaradi pravnega režima in rasizma, ki ju zaobjema. Izrazi in besede so pomembna orodja, tudi da Palestinke in Palestinci zaobjamejo in razumejo, da je to, čemur so podvrženi, rasizirano zatiranje. 

Ko govorimo o Nakbi, še vedno naletimo na dve oviri: na zanikanje Nakbe in na zanikanje, da so Palestinke in Palestinci ljudstvo, ki zgodovinsko živi v Palestini. Zato je izraz Nakba pomemben – ne kot pravni pojem, ampak kot beseda, ki zaobjema, pripozna in širi zavedanje o zgodovinskih dogodkih etničnega čiščenja in množične prisilne razselitve ljudi. Zanikanje Nakbe pomeni zanikanje pravice palestinskega prebivalstva do obstoja in do lastne zgodovine – na tem danes temelji izraelsko izobraževanje. Pomen tega sem nedavno poudarila v predavanju za judovsko organizacijo v Britaniji in to pripoznanje Nakbe je danes ključno tudi za razumevanje, kaj pomeni druga Nakba. 

A izraz, ki se mi zdi najpomembnejši, je kolonizacija. Ima veliko skupnih točk z režimom apartheida, gre za tujo nadvlado in podrejanje ene skupine ljudi, ki ga izvaja druga skupina ljudi ter pri tem prvi skupini zanika in odreka njihove temeljne pravice. Prisilna razselitev, segregacija, ločevanje – vse to so orodja kolonizacije. Če želimo danes razumeti situacijo v Palestini, moramo razumeti zgodovino človeštva, ko pride do teh hudodelstev, ki so jih izvršili eni ljudje zoper druge. In razumeti moramo Nakbo ter zgodovino Palestink in Palestincev – pogoj leta 1949, da Izrael postane polnopravna članica ZN, je bil tudi ta, da Izrael pripozna pravice Palestink in Palestincev, vključno s pravico do vrnitve palestinskih begunk in beguncev. To predpostavlja tudi priznanje Nakbe, saj je pravica do vrnitve oblika poprave krivic in zločinov, ki so se izvršili med Nakbo. In palestinska pravica do vrnitve je umeščena globoko v mednarodno pravo ter v celoti vzpostavljena. V svojem bistvu je povezana tudi s pravico do samoodločbe. Vse to bo poudarjeno tudi pred Meddržavnim sodiščem februarja. 

Lahko kaj več poveste o svoji vlogi v primeru, ko bo Meddržavno sodišče odločalo o kršitvah mednarodnega prava Izraela znotraj režima okupacije, ki jo izvaja. In kako pomembno bi bilo, da se navkljub temu postopku vloži ločeno tožbo na podlagi Konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida pred Meddržavnim sodiščem – nekaj, kar vse glasneje zahteva tudi civilna družba v Sloveniji? 

Bila sem pravna svetovalka za eno od procesnih strank, ki so se pridružile postopku pred Meddržavnim sodiščem o zakonitosti izraelske okupacije Palestine. V mednarodnem pravu vprašanje ne-zakonitosti okupacije ni preprosto. Zatrjujemo, da okupacija Palestine krši neodtujljivo pravico Palestink in Palestincev do samoodločbe, prepovedi aneksacije in apartheida. Osebno si ne znam predstavljati, kako bi Meddržavno sodišče lahko ugotovilo, da je izraelsko ravnanje zakonito ob vseh predloženih dokazih, ki so jih prispevali tudi organi ZN. Obseg kršitev, ki se jih izvaja pod okupacijskim režimom, je nepredstavljiv. 

Leta 2004 je Meddržavno sodišče že odločilo, da so zid in izraelske naselbine na okupiranem Zahodnem bregu nezakonite in da so države dolžne ukrepati, da se ta nezakonitost konča, da je ne smejo pripoznavati ali v njej sodelovati. Tudi tokrat bo Meddržavno sodišče izdalo odločitev v obliki mnenja, ki za Izrael ni obvezujoče. A vseeno bo to korak naprej glede razumevanja situacije v Palestini v mednarodnem prostoru. 

Tožba na podlagi Konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida pa nudi možnost, da Meddržavno sodišče izda začasne ukrepe, če ugotovi, da dokazi potrjujejo nevarnost izvršitve genocida. O tožbi se razpravlja že dva meseca. Slišali smo izraelske politike, ki so jasno izrazili genocidni naklep, a tožba zagotovo ne bi bila lahka. Palestinske civilnodružbene organizacije pozivajo države, naj vložijo tožbo, in zaenkrat vemo, da Malezija o tem ramišlja. Tu, v Jordaniji, bom o tem imela seminar. Izjemno podpiram in vzpodbujam vsako razpravo v Sloveniji v smeri tožbe pred Meddržavnim sodiščem. Tak korak bi pokazal določeno solidarnost in povezanost držav, predvsem pa bi nakazal premik stran od pristajanja na to, da je Izrael izvzet iz mednarodnega prava. Tak korak bi pokazal doslednost: kot smo uporabili mednarodno pravo zoper Rusijo, zahtevamo spoštovanje mednarodnega prava tudi od Izraela – ker ni nihče bolj enakopraven od drugih. Če bi se Slovenija odločila pridružiti se tožbi pred Meddržavnim sodiščem, bi to nosilo moč etosa človečnosti in pravičnosti, ki je globalen. Tudi odvračilni učinek tožbe bi bil večji, od tem da smo priča najtemnejšim trenutkom naših življenj. Trenutno nas je vse groza prazničnega obdobja, saj vemo, da si bo mednarodna skupnost vzela odmor – vidimo pa tudi, da je sporočilo Izraela mednarodni skupnosti, da jim ni mar: uničujejo civiliste in civilno infrastrukturo in s tem bodo nadaljevali. Njihova ravnanja jih sama po sebi obtožujejo. In če bi država, kot je Slovenija, pripoznala, da so Palestinke in Palestinci ljudje, če bi pripoznala njihovo človečnost, ter pomembnost mednarodnega prava, bi bil to zgodovinski trenutek. Šlo bi za pripoznanje, da je pravičnost pomembnejša od politike in zavezništev. To je nujna prošnja v stiski palestinske civilne družbe vsem državam. Če smo se karkoli naučili skozi vse grozote in trpljenja, bi to moralo biti, da moramo dati več glasu zatiranim skupnostim, pripoznati njihovo voljo in se odzvati na njihove prošnje. 

Leta 2021 ste napisali članek, v katerem prevprašujete argument, da gre za obrambo, in opozarjate na nadvlado, ki jo izvaja Izrael. Članek bi lahko opisoval razmere septembra letos. A dogodki po oktobru so pokazali tudi palestinsko moč, vztrajnost, neupogljivost. Opozarjate, da so Palestinke in Palestinci lahko zgolj ali nemočne žrtve, potrebne humanitarne pomoči, ali teroristke. Ali oboroženi odpor zaplete pravne argumente ali je smiselno, da ostaja pogled osredotočen na okupacijo kot bistveni okvir in izvor vsega? 

Mednarodno pravo nedvoumno zagotavlja ljudem pravico do odpora zoper kolonializem. Gre za logično določilo, še posebej če je nadvlada takšna, kot jo izvaja Izrael – še posebej v Gazi, ki je pod nezakonitim izraelskim obleganjem, dejanski zapor na prostem od leta 2007, ob tem da prihaja do izraelskih bombardiranj in uničevanj vsakih nekaj let. In te izraelske napade ter ravnanja je mednarodna skupnost jasno obsodila – denimo v Goldstonovem poročilu leta 2009. Izrael se vedno odzove s krvavo silo na vsako palestinsko nasprotovanje. In v mednarodnem pravu obstaja pomembna razlika med pravom o začetku vojne in pravom, ki omejujejo sovražnosti med vojno. 

To, kdaj je zakonito začeti vojno določa jus ad bellum. Ne glede na to ima palestinsko prebivalstvo pravico do odpora. In vojno pravo zahteva, da vsi vpleteni v celoti spoštujejo mednarodno humanitarno pravo. Pomembna razlika je tudi v taktiki: govorimo o Hamasu, ki je najbližje gverilskim skupinam, in na drugi strani o izraelski nacionalni vojski. Mednarodno pravo in naš pogled sta v temeljih pristranska in manj stroga do državnih akterjev. Ironično je, da se je Hamas v Gazi okrepil tudi zaradi izraelskih politik in financiranja. A vseeno smo priča nesimetričnim spopadom med eno najbolje opremljenih vojsk in odporniško vojaško skupino. Kot mednarodna pravnica se ne osredotočam na podrobnosti dogodkov na terenu, ampak je moje izhodišče to, da Izrael nima pravice v okviru mednarodnega prava, da bi zatrjeval samoobrambo na področju, ki ga okupira. To je jasno zapisalo Meddržavno sodišče v že omenjeni odločitvi iz leta 2004 in to sledi določbam v Ustanovni listini ZN. Izrael kot okupacijska sila ima dolžnost zaščititi in zagotavljati varnost prebivalstva v Gazi. Če je napaden, ima kot okupator pravico zgolj, da odvrne napad in nič več. 

Poleg tega so se tudi zahteve Hamasa spremenile in sedaj zahteva predvsem končanje vseh nezakonitosti in kršitev mednarodnega prava. A Izrael vselej umešča napade v okvir, ki je izvzet iz konteksta. Pozornost odvrača od srži problema in od vseh nezakonitosti – nikoli ne začne s tem, da bi priznal in zagotovil Palestinkam in Palestincem njihove pravice in jih obravnaval kot ljudi. To vodi v nadaljne prelivanje krvi, ne da bi se pripoznalo zgodovino odporov in nauke, denimo iz Alžirije ali Vietnama. 

Na koncu obstaja namreč zgolj ena rešitev, ki lahko zaščiti tako Izraelke in Izraelce kot Palestinke in Palestince – zagotoviti pravičnost in priznati enake pravice vsem, končati z zanikanjem Nakbe in zagotoviti povračila ter možnost vrnitve palestinskih begunk in beguncev. Štiri petine prebivalstva Gaze so potomci pregnanih v Nakbi in imajo pravico do vrnitve. Neizogibni nauk zgodovine je, da se morata tuja nadvlada in podrejanje slej ko prej končati in da so vsi ljudje enakopravni. Izrael temu ne more uteči. In to je edina pot do varnosti za vse. Če pogledamo skozi okvire prava in ne skozi okvire političnih računic, je naloga preprosta in jasna. 

Pisali ste o odškodninah in omenili ste pravico do vrnitve palestinskih begunk in beguncev. Kaj konkretno je potrebno, da se bi zadostilo pravičnosti?

Prvi korak mora biti končanje okupacije Zahodnega brega, Vzhodnega Jeruzalema in Gaze. Konec izraelske nadvlade. Takoj naslednji korak mora nasloviti odgovornost in reparacije, ki pripadajo vsem palestinkim beguncem in begunkam povsod po svetu – torej uresničitev pravice do vrnitve in finančne odškodnine. To so pravni koraki, ki so zelo pomembni, saj jih “rešitev” dveh držav, kot jo poznamo, ne pripoznava in ne zagotavlja. Ta “rešitev” tudi ne bi nikoli zagotovila gospodarske suverenosti palestinske države zaradi nepravične razdelitve kmetjiskih površin leta 1948. Pripoznati in sprejeti moramo, da so dogodki leta 1948 omogočili in normalizirali izraelski projekt naseljenskega kolonializma, ki prisilno izseljuje in si podreja prebivalstvo, ki zgodovinsko živi med reko Jordan in Sredozemskim morjem.

Pravica do vrnitve ni radikalna. Zahteva dvoje: razveljavitev izraelskega zakona o vrnitvi, ki omogoča vsaki judovski osebi kjerkoli na svetu, da pride in izseli palestinskega prebivalca ali prebivalko, da dobi dom. To je krivično. In kot drugo, Palestinkam in Palestincem mora biti omogočeno, da lahko svobodno potujejo in se naselijo, kjer želijo, predvsem pa tam, od koder so bili njihovi predniki pregnani, ali, če to ni mogoče, da zahtevajo odškodnino. Mnogi Izraelci in Izraelke zagotovo ne bodo veseli enakopravnosti vseh, a enostavno bodo morali sprejeti, da so Palestinke in Palestinci ter vsi ostali prebivalci in prebivalke ljudje z enako človeško vrednostjo kot oni. Mi, Palaestinci in Palestinke, imamo pravico do tega.

Moj praded je zgradil čudovit dom takoj zunaj Jeruzalema leta 1947. A njegovi otroci, moja babica niso nikoli zares imeli priložnosti živeti tam. Pred šestnajstimi leti je sestra moje babice uspela obiskati to hišo in v njej je našla rusko družino. Še vedno imamo dokumente o pravni podlagi našega lastništva tega doma in moja družina govori o tej hiši od nekdaj. Pravo pozna sistem in okvire za odškodnine in povračila. Palestinke in Palestinci imamo pravice do zemljišč, ki so nam bila odvzeta, in mnogi še danes nosijo ključe vrnitve. Palestinska pesem pravi, “gremo nazaj”. In to, da gremo nazaj, da se bomo vrnili, ni treba, da pomeni novo nasilje do kogarkoli. A vključuje drugačno porazdelitev, povrnitev in poravnavo. Da, Izraelci in Izraelke bodo morali priznati zgodovinske krivice, ki jih je ena skupina ljudi izvajala z nadvlado nad drugimi ljudmi. Zatiralec se bo moral odpovedati nekaterim privilegijem, ki mu ne pripadajo in jih ima zgolj zaradi zatiranja drugih, tako da bodo tudi ti dobili nazaj svoje pravice in da bodo krivice popravljene. To ni nerealistično – to je mednarodno pravo. Meddržavno sodišče je v svoji odločitvi leta 2004 omenilo odškodnine oziroma reparacije. In uresničitev pravice do vrnitve zabriše meje med dvema državama kot “rešitvijo”, saj mora obstajati demokratična zastopanost in enakopravnost za vse. Zavračanje teh načel razkriva zgolj rasistični ustroj. V resnici je enostavno: prihodnost zahteva uresničene pravice in pravičnost za vse.

---