Okupator ima po mednarodnem pravu med drugim dolžnost zagotoviti varnost in dostojne življenjske pogoje prebivalstva, ki ga okupira. Mednarodna skupnost in mednarodno pravo nimata dvomov o izraelski okupaciji Gaze zaradi dejanskega nadzora, ki ga Izrael izvaja nad teritorijem. Ob zadnjih izjavah, da je Gaza zaradi ravnanj Izraela postala prostor, ki ne more več zagotavljati zdravega in varnega življenja ter preživetja, je čas, da Izrael omogoči, da se 2,3 milijona ljudi evakuira na izraelsko ozemlje – od koder je bila večina ljudi iz Gaze nasilno izgnana leta 1948. 

Izrael ima vse od začetka zadnjih napadov na Gazo za seboj “neomajno”, kot se je izrazila slovenska zunanja ministrica, podporo evropskih držav in Združenih držav Amerike. V zadnjih dneh Izrael novači tudi afriške države, da ga podprejo in sodelujejo pri izvajanju vojnih hudodelstev, etničnega čiščenja in genocida. Med državami, kamor bi Izrael želel “preseliti” palestinsko prebivalstvo iz Gaze, se omenja Demokratično republiko Kongo, Čad in Ruando. Sploh zadnja ne more biti presenečenje glede na prakso, ki jo je želela vzpostaviti Velika Britanija z izvozom v nasprotju z mednarodnim pravom v Afriko svojih nesposobnosti pri oblikovanju humanih migracijskih politik, ki bi izpolnjevale mednarodnopravne dolžnosti. Evropska unija se je podobno pogodila z Marokom, s Tunizijo, Turčijo in z Libijo, Italija še z Albanijo in slej ko prej bo izraelska vlada poskusila tudi tam, če ne bo prej uspela nekomu zviti roke dovolj močno oziroma ponuditi zadostne nagrade v zameno za nedopustno. 

Izrael vseskozi prelaga svoje dolžnosti, obveznosti in naloge na mednarodno skupnost, Združene narode in donatorske države, ki voljno, vsakič znova ponudijo humanitarno in razvojno pomoč, da se ponovno zgradi, kar izraelska vojska pred tem zbombardira v prah.

Kar Izrael počne zadnje tedne je prelomno. Ohranjanje pri življenju ideje dveh držav koristi, kot vse do zdaj, zgolj Izraelu in služi njegovemu nadaljevanju prilaščanja in kolonizacije palestinske zemlje ter izganjanja palestinskih prebivalk in prebivalcev. Vse od devetdesetih se je potiskalo v prihodnost in na konec “mirovnega procesa” vprašanje beguncev, ki v resnici ni vprašanje, ampak pravica palestinskih beguncev in begunk do vrnitve na njihove domove, s katerih so jih izgnale izraelske milice in Izrael v letih 1947-1948 med Nakbo. Dejstvo, da Izrael 75 let ignorira in krši to pravico, temelji na cilju države Izrael, da zagotovi čim večjo, če ne absolutno, etnično-judovsko večino med prebivalstvom, ki živi med Sredozemskim morjem in reko Jordan. A ta cilj, v nasprotju z mednarodnim pravom in s temeljno enakopravnostjo vseh ljudi, ki zahteva vsakodnevno zatiranje palestinskih prebivalk in prebivalcev, ne more obstati niti biti upoštevanja vreden. 

Prišli smo na konec. Odloča se, ali prihodnost sploh bo. S pravico palestinskih beguncev in begunk do vrnitve je zato treba začeti. To je prvo, kar mora Izrael zagotoviti. Mednarodna skupnost lahko z mirovnimi enotami v Izraelu zagotovi varnost vračajočih se palestinskih beguncev in begunk, še posebej ker se v Izraelu nekaznovano širi nestrpnost in razpihovanje sovraštva do palestinskega prebivalstva. 

Rešitev ni v iskanju in gradnji novih domov. Čas je, da se Palestinke in Palestinci vrnejo domov.