Smiselnost pričujočega

Zdravniška čakalnica 

(po vojni za neodvisnost Slovenije, avgust 1991)

Sama sedi, tiho, v krču.

Medtem je vanjo

uprtih dvanajst parov oči.

Vsakdo ve tisto, kar ji piše na obrazu –

njene bolečine so zagotovo najhujše.

Dvanajst parov oči ji sočutje

nemo, a vseeno vneto sporoča:

ozdravi, punca, čimprej ozdravi.

Sestra odpre vrata, na vrsti je,

čas je, da sreča svojega zdravnika.

Mučna tišina,

kajti kako sedaj na glas

izgovoriti njeno ime,

njeno nagnusno,

balkansko, bizantinsko, pravzaprav srbsko,

izdajalsko, zares nevredno in bedno ime?

Kljub vsemu poklicana

se zdaj bolnica odzove,

na široko razširi svoje roke,

se dvigne, pade

in potem ponovno vstane.

V njo je še vedno uprtih dvanajst parov oči,

a sedaj v pozabi pravijo:

izgini, crkni, umri.

Migrant

Jaz sem iz etnično mešane družine,

migrant, slovenski državljan z dvojno zavestjo:

sem produktiven član družbe, ki je zlahka psovan;

mi boste vsaj tokrat vnaprej povedali,

kdaj bom ponovno izbrisan?

Medtem bo Statistični urad Republike Slovenije 

še vedno otroke mojih otrok

obravnaval kot priseljence in priseljenke.

A mi ne gremo nikamor, tu bomo ostali.

Vseeno pa bi radi vedeli, kdaj nas bo prenehal

vsako noč ustrahovati dvom, da tukaj ni naš dom.

Smiselnost pričujoče pesmi

Vera v disciplino leporečnega besednega reda

je vera v neminovnost obstoječega družbenega reda.

Pravilna gramatika je tista diktatura,

ki onemogoča izražanje meni lastnega Jaza

in prefinjen besednjak izkazuje,

ne aproirne intelektualne večvrednosti,

temveč le to, da sem klavernjak,

ki se je pripravljen podrediti

vladajočemu sistemu okoli sebe,

pri tem pa potlačiti različne formulacije,

že tukaj in zdaj izražene spremembe.

Že večkrat mi je bilo sicer očitano, 

da ne znam slovensko.

Žalitev me nikakor ni prizadela.

Kajti moje skromno mnenje je,

da pričujoča pesem,

čeprav točno taka in nič drugačna,

kot se tu sedaj izkazuje,

uspešno dokazuje ravno nasprotno.

Nihče mi ne bo prepovedoval

meni mojega lastnega jezika.

Živim, govorim in pišem, kakor pač želim,

ne pa tako kot vi od mene zahtevate.

Res je, vsebujem multitude;

marsikatero protislovje.

Popuščanje, ja, to tudi mene 

žal prepogosto prizadane.

Pa vendar so še vedno na voljo alternative:

ne, ne dam se; nočem se iti drugače.

Volja do celovite osebne svobode

je najvišja oblika dostojanstva, ki je.

Globoko verjamem v tisto, za katero

se mi drugi smejijo češ, da je utopična,

jaz pa vem, da je povsem možna.

To je res vse. To je točno to.

* Pesmi so del sklopa Slovenija, tvoja dežela, ki je del pesniške zbirke Pesmi neznanega anarhista, ki bo izšla v začetku leta 2025.


Misel, ki jo želiš podeliti? Veseli je bomo.
E-mail naslov nam bo omogočil, da odgovorimo.