Zdravniška čakalnica
(po vojni za neodvisnost Slovenije, avgust 1991)
Sama sedi, tiho, v krču.
Medtem je vanjo
uprtih dvanajst parov oči.
Vsakdo ve tisto, kar ji piše na obrazu –
njene bolečine so zagotovo najhujše.
Dvanajst parov oči ji sočutje
nemo, a vseeno vneto sporoča:
ozdravi, punca, čimprej ozdravi.
Sestra odpre vrata, na vrsti je,
čas je, da sreča svojega zdravnika.
Mučna tišina,
kajti kako sedaj na glas
izgovoriti njeno ime,
njeno nagnusno,
balkansko, bizantinsko, pravzaprav srbsko,
izdajalsko, zares nevredno in bedno ime?
Kljub vsemu poklicana
se zdaj bolnica odzove,
na široko razširi svoje roke,
se dvigne, pade
in potem ponovno vstane.
V njo je še vedno uprtih dvanajst parov oči,
a sedaj v pozabi pravijo:
izgini, crkni, umri.
Migrant
Jaz sem iz etnično mešane družine,
migrant, slovenski državljan z dvojno zavestjo:
sem produktiven član družbe, ki je zlahka psovan;
mi boste vsaj tokrat vnaprej povedali,
kdaj bom ponovno izbrisan?
Medtem bo Statistični urad Republike Slovenije
še vedno otroke mojih otrok
obravnaval kot priseljence in priseljenke.
A mi ne gremo nikamor, tu bomo ostali.
Vseeno pa bi radi vedeli, kdaj nas bo prenehal
vsako noč ustrahovati dvom, da tukaj ni naš dom.
Smiselnost pričujoče pesmi
Vera v disciplino leporečnega besednega reda
je vera v neminovnost obstoječega družbenega reda.
Pravilna gramatika je tista diktatura,
ki onemogoča izražanje meni lastnega Jaza
in prefinjen besednjak izkazuje,
ne aproirne intelektualne večvrednosti,
temveč le to, da sem klavernjak,
ki se je pripravljen podrediti
vladajočemu sistemu okoli sebe,
pri tem pa potlačiti različne formulacije,
že tukaj in zdaj izražene spremembe.
Že večkrat mi je bilo sicer očitano,
da ne znam slovensko.
Žalitev me nikakor ni prizadela.
Kajti moje skromno mnenje je,
da pričujoča pesem,
čeprav točno taka in nič drugačna,
kot se tu sedaj izkazuje,
uspešno dokazuje ravno nasprotno.
Nihče mi ne bo prepovedoval
meni mojega lastnega jezika.
Živim, govorim in pišem, kakor pač želim,
ne pa tako kot vi od mene zahtevate.
Res je, vsebujem multitude;
marsikatero protislovje.
Popuščanje, ja, to tudi mene
žal prepogosto prizadane.
Pa vendar so še vedno na voljo alternative:
ne, ne dam se; nočem se iti drugače.
Volja do celovite osebne svobode
je najvišja oblika dostojanstva, ki je.
Globoko verjamem v tisto, za katero
se mi drugi smejijo češ, da je utopična,
jaz pa vem, da je povsem možna.
To je res vse. To je točno to.
* Pesmi so del sklopa Slovenija, tvoja dežela, ki je del pesniške zbirke Pesmi neznanega anarhista, ki bo izšla v začetku leta 2025.