V vzvratnem ogledalu zagledam modro sireno, dobili so nas. Srčni utrip se mi pospeši, nobenega izhoda ni. Primem Sanjo za roko in zavijem na odstavni pas. Pred nami se ustavi en avto, za nami štirje. Faking šit. Iz prvega izstopi moški in gre proti nam. Odprem okno, on pa pomoli značko in se predstavi “kriminalistična policija, dokumente molim”. Dam mu svojo in Sanjino osebno, Ahmad in Sharaf nimata dokumentov, ravno zato ju voziva. Vsi moramo iz avta. Obkroži nas skupina policistov v civilu, kakih 15 jih je, vsi so videti enako. Ahmad in Sharaf morata dati roke na avto in pregledujejo ju, kot da sta kriminalca. Glavni policaj, ta, ki je kazal značko, naju sprašuje, kaj se tu dogaja in kam smo namenjeni. “Štopala sta, nisva mogli vedeti, da nimata dokumentov. Na morje greva,” rečeva. Pregleduje prtljažnik, nekaj besed si izmenja s kolegom. Potem se spet obrne k nama: “Komu vi tu lažete?!” strogo vpraša. Začutim vozel njegovih napetih notranjih organov, agresijo, ki jo uspe zadržati, ker je tako natreniran. Vse dlake se mi postavijo pokonci. Ampak res je, smešno neprepričljivi sva, slabše ne bi moglo biti, saj na avtocesti v smeri od Šida proti Zagrebu ni morja. Njegovo vprašanje se me dotakne. Zakaj pravzaprav laževa? Resnica kompromitira njih, ne naju, problem so oni, ne mi štirje, se mi misli odvrtijo v stotinki sekunde. “Ta dva prijatelja voziva, ker ste nasilni do beguncev. Pretepate jih, ropate, gole pošiljate nazaj čez mejo. Zaradi vas nihče ne more dati vloge za azil,” bruha iz mene, in to ponovim še parkrat. “Aha, humanitarci, da, znamo mi takve, djele hrano migrantom i onda misle, da može radit šta hoću. Idete na policiju i sutra ili prekosutra na sud. Žao mi je, ali takav je postupak. Mi samo radimo svoj posao,” reče strogo. “Tudi midve samo opravljava svoje delo: voziva ljudi, da preprečiva push backe, sva socialni delavki,” mi jezik prehiti misli. Ne vem, ali je v taki situaciji dobro reči, da je to najino delo.
Ločijo nas, Sanja mora v en policijski avto, Ahmad in Sharaf v drugega, jaz pa bom vozila svojega. Iz sovoznikovega sedeža me nadzoruje krimič z zadržano agresijo. Poslušam njegova obžalovanja težkih situacij begunskih družin – kot da se ne zaveda svoje vloge pri mučenju in zaustavljanju ljudi. Njegova ekipa dela korektno, me hoče prepričati. Preplavi me preživetveni instinkt, kako se bomo izvlekli iz tega šita? Zato preklopim na bolj spravljivo, da ne rečem prilizovalsko komunikacijo. V klepetu izvem, da je tip iz Vinkovcev. Moja prva in edina asociacija na to mesto so pankerski bend Majke, in izkaže se, da je eden od članov benda njegov sosed. Ta povezava spremeni odnos med nama. Majke mi, da se je splačalo iti na vse tiste njihove koncerte.
Pripeljeva se na obmejno policijsko postajo, tam že čaka Sanja, ne vem pa, kje sta fanta. Dolgo morava čakati pred nekimi vrati. Eden od policajev naju posvari, kako nevarni so migranti in še dobro, da sva sedaj tukaj »da so naju rešili, lahko bi se slabo končalo,« govori, medtem ko razkoračen stoji čisto blizu naju in si popravlja simbolni penis za pasom. Najraje bi mu povedala kdo naju tu zares ogroža, ampak deluje preveč nepredvidljivo in ostudno in sem raje tiho. Po tem, ko naju več ur različni policaji tako “rešujejo”, popisujejo in modrujejo, gremo nazaj v avte in s krimičem, ki je sosed enega od Majk, se peljemo na drugo policijsko postajo. Kot kaže naju tudi ta rešuje – pred svojimi kolegi, takimi, ki nikoli niso slišali za Majke, razen če jih niso preganjali. Možno je pa tudi, da te Majke sploh nimajo veze, ampak naju predajajo na drugo policijsko postajo enostavno zato, ker imajo sobo za pridržanje že preveč natrpano, kar sploh ni čudno glede na to, da človeku daš sendvič pa te policija že aretira.
Scena na novi policijski postaji je filmska, vaško okolje in midve kot dve čudesi. Ponovimo postopek z izpolnjevanjem papirjev, potem pa steče neke vrste preiskava. Izmeno nastopi novi glavni kriminalist, ki se poglobi v odkrivanje skritega motiva najinega zločina. Njemu humanitarizem, kot je to imenoval prvi kriminalist, ne zadostuje, še nekaj mora biti. Zahteva, da mu odklenem telefon. Strmi vanj, skrola gor in dol, ampak se ne znajde. Ne ve, katere mesidže in na kateri aplikaciji naj gleda, prav nič mu ni jasno. Poleg tega ne razume angleško. Pomagam mu, saj so stvari jasne – z Ahmadom sva si dopisovala, kje ju bova pobrali. Prevedem mu par stavkov. Ob pregledovanju telefona “ugotovi”, da sva s Sanjo zaljubljeni v ta dva fanta, vsaka v enega, seveda. Ponosen je nase, ker je tako zablestel v preiskavi. Najine komentarje o policijskem nasilju presliši. S Sanjo se spogledujeva in zavijava z očmi.
Pozno zvečer naju pustijo sami v pisarni. Dovolijo nama, da iz avta vzameva armaflekse. Namestiva jih pod pisalno mizo, ugasneva luč, se uleževa in objeti komentirava dogodke. Frustrirani sva zaradi tovarišic doma, ki jih naše izginotje zagotovo zelo skrbi. Ne veva, kje sta Ahmad in Sharaf. Bojiva se push-backa in kazni. Kljub temu se reživa, saj je situacija groteskna. Nisem pričakovala, da se bom kdaj poljubljala na tleh pod policijsko pisalno mizo. V zaporu to ne bi bilo tako nenavadno, ampak tukaj…
V sosednji pisarni vedno glasneje razpravljajo, ali sva storili prekršek ali kaznivo dejanje. Sliši se natakanje pijače v kozarčke, nazdravljanje, zadovoljne izdihe od ta kratkih. Vohava cigaretni dim. Počasi se umirjava, morda bova celo malce zaspali. Nenadoma pa se prižge luč in na vratih pisarne stoji policistka z rokami v bokih – očitno si je prišla ogledat današnji ulov. Videti je, kot da bi izstopila iz računalniške bojne igre, brezhibno naličena, s storžastimi prsmi, ozkim pasom, uniforma na njej deluje kot modni kostum. Ne reče ničesar. Ko se naju dodobra nagleda v najinem kotičku, se počasi vrne na službeni žur. Glasovi bobnijo vse do jutra, vedno bolj govorijo drug čez drugega in ponavljajo ali je to prekršek ali kaznivo dejanje.
Zjutraj grem v policistovem spremstvu v trgovino po malico. Čuden občutek, ko zraven tebe ves čas stoji policaj. Še bolj grozno pa je zavedanje, da bi bila v lisicah, če bi bila prosilka za azil in namesto da bi šli v trgovino, bi me vrgli v mrzlo reko.
Ko se vrneva, sem prijeno presenečena. Ahmad in Sharaf sta spala v posebni sobi za pridrževanje in sta zdaj tu in lahko v miru skupaj jemo. Tudi onadva sta bila deležna zanimive obravnave. Najprej sta rekla, da sta mladoletna. Policist, ki je izpolnjeval njun formular, jima je povedal, da ju bodo v tem primeru odpeljali v azilni center v Kutino. Ko sta to slišala, sta rekla, da nista mladoletna, saj ne želita v Kutino, ampak v Zagreb. Policistu je bilo žal, da ne gresta v Kutino, ker jim tam primanjkuje prevajalcev, ampak je vseeno popravil letnico njunega rojstva.
Po malici naju s Sanjo peljejo na ceremonijo k sodniku za prekrške. Sodnik je bil v vojski v Sloveniji, zato ga srečanje z nama vidno razveseli. Dobiva najnižjo denarno kazen za tihotapljenje ljudi. Zdi se zadovoljen v svoji vlogi podaljšane roke policije.
Ko zaključijo postopek, je že večer. Policaji naju prosijo, če lahko Ahmada in Sharafa peljeva v azilni kamp v Zagreb. Zdaj ko sva plačali kazen, ju pa lahko voziva?! Unbelievable!
Kak mesec pozneje je prišel Ahmad k nama s Sanjo v Koper, kjer sva takrat živeli, Sharaf pa je po treh letih dobil azil na Hrvaškem.
* “Ni jedne nema bolje od naše policije” je refren pesmi Naroda pjesma (1980) reškega pank benda Paraf.
* Opisani dogodek se je zgodil junija 2017. V literarizirani obliki ga je avtorica zapisala junija 2022 v okviru LGBTQ+ delavnic, ki jih vodi Suzana Tratnik. 25. aprila 2023 je bilo besedilo predstavljeno na Velikem lezbičnem branju v Monoklu, AKC Metelkova. Letošnje tretje Veliko lezbično branje aka Tudi Petra bo bral_a se bo zgodilo v četrtek, 25. aprila 2024, ob 19. uri v Klubu Monokel v AKC Metelkova mesto.