Starševstvo pod ukrepi

ilustracija Samira Kentrić

Nova Gorica, 30. 12. 2020                                               

Sem oče dveh otrok, starih sedem in devet let. Zaradi trenutne družinske situacije sem samozaposlen v Avstriji, a v zadnjih dveh mesecih sem polovico časa preživel v Sloveniji in svoja otroka šolal na daljavo. Za to nisem prejemal nobenega denarnega nadomestila. To je bil moj (tudi ekonomski) vložek v izobrazbo otrok, na katerega sem ob zavedanju nesorazmernosti ukrepa – nikjer v Evropi se ne kockajo s prihodnostjo otrok s tako dolgim zaprtjem šol – pristal z grenkobo. In seveda z dolžnostjo, saj sem po izobrazbi in poklicu učitelj.

V prvem lockdownu sem bil ob delu učitelja zadolžen za organizacijo informacijskega šolskega okolja, primernega novo nastali situaciji. Poleg tega sem ves čas šolal svoja dva otroka – ne zato, ker sem si to lahko privoščil. Z neštetimi kavami sem žrtvoval nič koliko ur spanja na račun zdravja. O dodatkih nisem spraševal. Šolniki smo se takrat, kolikor smo vedeli in znali, žrtvovali. V upanju, da bo minilo.

V štirih mesecih, ki sem jih preživel v sosednji državi, mi je postalo kristalno jasno, da prostor bivanja ne definirata zgolj pridnost (domačih) ljudi in prekrasna narava, temveč tudi (in predvsem) politična klima in državljanska kultura. Vsakič ko iz avta stopim na slovenska tla, me začne begati občutek, da sem ljudem na očeh. Ali česa ne vem in sem morda že v prekršku? Ko se potem sprehodim po mestu, vidim nekakšne spake, brezizrazne ljudi brez dostojanstva, ki sevajo nezaupanje, obsojanje in strah. “Moramo se prilagoditi,” pravijo. In medtem ko poslušamo tako politike kot strokovnjake: “Sami ste si krivi, ker ne ubogate,” obujamo nostalgijo iz videospota Slovenija, moja dežela.

Postopno sem dojemal absurdnost situacije, kajti ne gre za to, da bi državljani razumeli pravila in se jih držali, saj jih tudi uradne službe ne razumejo.

Spomladi sem za žičnato ograjo razpolovljenega trga Evrope gledal ljudi–spake na ozemlju Italije. Nisem mogel verjeti, da ljudje ne smejo niti na sprehod, da celo tečejo z masko. Takrat sem si dejal, da se to pri nas ne more zgoditi. A zgodilo se je. Maske na prostem. V najlepši deželi na svetu. Ko mi je enkrat kasneje sedemletna hči s trga zaklicala: “Tati, policija!” me je zaskrbelo. Kaj počnem narobe? Moram vzgajati otroka k dostojanstvu ali k spoštovanju, k pokončnosti ali k poslušnosti? Zla slutnja mi je govorila, da bo, ne glede na ustreznost mojega odziva, država v obeh primerih na zgubi. In s tem mi vsi.

Tudi retorika konzervativnega avstrijskega kanclerja temelji na strahu. Kot branitelj južne meje je poleti izjavil: “Korona prihaja z avtom,” pred prazniki pa: “Korona čaka pod božičnim drevescem.” A zdi se, da Avstrijci še imajo smisel za humor. Slovencem pa se nam prikazuje katastrofa za katastrofo. Avstrijce dojemamo kot fritzovske male nacije, kot južnjaške Nemce, ki bojda govorijo nemško kot prebivalci iz bivših jugoslovanskih republik v Sloveniji slovensko, naši gastarbajterji, ki dnevno migrirajo ali so Slovenijo celo trajno zapustili iz ekonomskih razlogov, pa so skoraj že nacionalni izdajalci. A nekateri protikoronski ukrepi so skupni politikam obeh držav: preprečiti božično-novoletne počitnice outsourcane delovne sile.

In zato me je v ponedeljek, 28. decembra, še toliko bolj streznilo, ko sem navsezgodaj, kot že nič kolikokrat do tedaj, nič hudega sluteč, prečkal državno mejo in pristal v karanteni. Uveljavitev izjeme na podlagi pravic starševstva sem telefonsko nemudoma poskušal nasloviti na vlado republike Slovenije, nacionalni inštitut za javno zdravje in center za socialno delo. Telefonisti so pritrjevali moji ogorčenosti ter mi obljubili, da bodo pobudo posredovali. Postopno sem dojemal absurdnost situacije, kajti ne gre za to, da bi državljani razumeli pravila in se jih držali, saj jih tudi uradne službe ne razumejo.

Na meji me je policija najprej nahrulila, da starševstvo ni nobena izjema (čeprav je spomladi še bila), ob izročitvi potrdila o napotitvi v karanteno pa me je pomirila, da se lahko preverim na masovnem testiranju, da je zastonj in da se mi karantena takoj izniči. Ko sem že izbrskal, kje bi se lahko tisti dan testiral, so mi iz informativne službe za korono sporočili, da moram počakati vsaj pet dni, preden se lahko testiram, da hitri test ni relevanten in da moram “pravi” test plačati. V Avstrijo tudi ne morem “zbežati”, saj bi kršil ukrep o prehajanju občin, sploh pa – doma ne smem zapustiti. Po nadaljnjem poizvedovanju so mi na ministrstvu za notranje zadeve zatrdili (kar je avstrijsko veleposlaništvo v Sloveniji nato zanikalo), da žena, državljanka republike Avstrije, z začasnim prebivališčem v Sloveniji, sploh ne sme nazaj domov, preden ne poteče celotna 10-dnevna karantena. Resno, republika Slovenija naj bi pridržala avstrijskega državljana, da ne more na delo?

Svoboda je bila zame vedno abstrakten pojem. Sedaj jo ob vsakokratnem prečkanju meje fizično občutim.

A kaj država Slovenija sporoča meni kot staršu? Da sem za šolanje na daljavo na svoje stroške ustrezen, počitnice pa so luksuz, ki ga svojim otrokom ne smem privoščiti. Dela imam dovolj, da lahko čepim vse dni za računalnikom. A zdravi smo. Namesto da bi svoj prosti čas koristili v nabiranju kondicije po gozdnih poteh in na sankah, smo zaprti doma. In jezen sem. Stari starši mojih otrok, stari čez 80 let, najranljivejša skupina, v imenu katere se država zapira, zame in za mojo družino hodijo v trgovino. V hribih pa je sneg. “Otroci, še malo potrpite. Še malo bomo doma.” “Tata, kdaj pa bo spet šola?” “Ne vem, bojda bodo številke odločile.” Ne ministrica.

Šentilj, 3. 1. 2021

Prvo nedeljo novega leta smo se pred odhodom ustavili na urgenci, kjer so nama z ženo izročili negativna izvida. Karantenske počitnice z očetom so se za otroka končale v maminem varstvu v Ljubljani, midva pa sva se odpeljala proti Avstriji. Na Šentilju so naju ob prečkanju meje poslali na pregled “kovid” dokumentov. “Imata teste?” “Imava,” je odgovorila žena, “a vam jih nisva dolžna pokazati, saj sva bila v Sloveniji z razlogom – zaradi moževih otrok.” “Imate redne stike?” “Ja.” “Kar naprej.” Svoboda je bila zame vedno abstrakten pojem. Sedaj jo ob vsakokratnem prečkanju meje fizično občutim. Tudi žena je pomirjena, čeprav jo ob neuspelem trkanju inšpektorjev na novogoriška vrata lahko kaznujejo z globo. 

Gradec, 18. 1. 2021

Vikend sem želel preživeti z otroki, pa ga kljub novi protikoronski izjemi nisem. Sedaj je slovensko brezkarantensko starševstvo razširjeno na celega pol dneva. Šole so še kar naprej zaprte. Breme šolanja sta sedaj prevzeli babica in nona. Edino upanje mi daje zaslonski pogled na številne pobude državljanske nepokorščine kot osnovne državljanske pravice in legitimnega sredstva izražanja politične volje, ko ne preostanejo nobene druge demokratične poti. Državljani so, čeprav je izražati jo postalo v Sloveniji nevarno, sklenili, da s svojo starševsko poslušnostjo zaključijo, izklopijo zoom in svojih otrok ne šolajo po uradnem osnovnošolskem programu oziroma v skladu z navodili učiteljev. A četudi gojim, še posebej v teh časih, globoko solidarnost s kolegicami in kolegi učitelji, dajem tu prednost državljanom–strašem, saj menim, da državljanska odgovornost predhodi poklicno.

V soboto je bil na Dunaju protest proti ukrepom. Kratko povzemam iz slovenskega spletnega medija: skrajna desnica protestirala proti desnici, skrajna levica pripravila protidemonstracije. Razumi, kdor more. Ljubljanski protikoronski protest prejšnjo sredo ni bil interpretiran bistveno drugače. Mediji so identificirali skrajne akterje – od varde do zanikovalcev znanosti, srd množice pa popredalčkali z induktivnim sklepanjem. Razcep slovenske družbe je v manj kot enem letu pripeljan do popolnosti.

Nova Gorica, 26. 1. 2021

V soboto sem prečkal mejo z negativnim testom. Brez njega je namreč pravica do stika z otroki še vedno časovno omejena na 12 ur in tako enakovredna pravici do na primer vzdrževalnih del na zasebnem zemljišču.

Danes navsezgodaj zjutraj sem hčer, sijočo od sreče, končno peljal v Ljubljano v šolo, ki se je po mučnih tednih odprla vsaj za prvo triado. Medtem ko so se učitelji včeraj po diktatu vlade masovno testirali, je ljubljeni vodja očitno še moral razkazovati mišice s prestavljanjem odločitve do poznega popoldanskega zaključka folklorne parlamentarne seje. Hči pa je jokala, ker mama ni prišla ponjo, saj so družinski upi odprtja šolskih vrat plahneli iz minute v minute. Kot da je ključni cilj trenutne slovenske politike radikalizacija prebivalstva.

Nekatere zares ne briga, kaj bo, samo da se zanje potrošniški standard ne spremeni, nekateri pa boječe upajo na vrnitev srečnih časov.

Danes se je na avstrijskem prvem nacionalnem radijskem programu predvajala reportaža o hudih stiskah otrok in mladostnikov zaradi depresij, motenj hranjenja in samomorov. Ugotavljajo, da je zaradi zaprtja šol prizadetih že polovica, in poročajo o znatnem porastu stisk v povsem urejenih družinah. Najbolj boleče pa je slišati, da je edina avstrijska bolnišnica, ki je zares primorana izvajati triažo, dunajska psihiatrična bolnišnica za otroke in mladino.

Kaj pa je s preostalo polovico? Šola namreč ni zgolj prostor znanja in socializacije, temveč je pol–javni prostor, kjer mladi dobijo možnost, da s soočenjem z zunanjo avtoriteto postajajo državljani. Še tako kvalitetna družinska vzgoja in izobrazba lahko tovrstna soočenja le simulirata. Zato šola na daljavo, po mojem mnenju, ni boljša od običajne šole niti za enega učenca ali dijaka.

Z obžalovanjem gledam osamljene ljudi, za katere se zdi, da nimajo kaj početi, razen da obsojajo brezbrižnost mladih zaradi domnevnih kršitev ukrepov, in so ljudje, ki živijo udobno ali jim mogoče niti ni treba več v službo, takšni, ki bi šole zaradi lastnega strahu pustili zaprte, vse dokler sami ne prejmejo cepilne odrešitve. V luči splošnega moraliziranja in naslavljanja državljanov z neposlušnimi otroki je tudi starševska skrb zgolj neodgovoren egoizem. Ali se res lahko tako brezsramno sprenevedamo, da žrtvujemo mlade, da žrtvujemo našo skupno prihodnost? Nekaterih zares ne briga, kaj bo, samo da se zanje potrošniški standard ne spremeni, nekateri pa boječe upajo na vrnitev srečnih časov. Ali je lahko napoved neželene prihodnosti slabša?


Misel, ki jo želiš podeliti? Veseli je bomo.
E-mail naslov nam bo omogočil, da odgovorimo.

Priporočamo tudi:

Zapis dijakinj o tem, zakaj so se mladi povezali in organizirali, zakaj imajo dovolj šole na daljavo in o brazgotinah, ki jih povzročajo opustitve odgovornosti oblasti v času epidemije.