Anna Brambilla in Caterina Bove sta dosegli prelomno zmago na sodišču v Rimu. Neodvisni odvetnici, ki sta članici italijanskega združenja za pravne študije o migracijah (ASGI), sta zastopali 27-letnega državljana Pakistana, ki ga je italijanska policija na podlagi bilateralnega sporazuma med državama po hitrem postopku vrnila slovenski policiji, ta pa nato hrvaški, ki ga je pregnala v BiH. Sodba, ki že učinkuje, je takšno uresničevanje bilateralnega sporazuma razglasila za nezakonito in od italijanske vlade zahteva, da takoj omogoči Mahmoodu vstop v državo in vložitev prošnje za mednarodno zaščito. 

Odvetnici in tožnik sedaj čakajo, da mu italijanska ambasada v Sarajevu izda humanitarno vizo, ki mu bo omogočila prihod v Italijo. V telefonskem pogovoru je odvetnica iz Trsta pojasnila pomen vztrajanja v pravnih bojih – le nekaj ur kasneje je Odbor za človekove pravice pri organizaciji Združenih narodov sporočil, da so tudi oni zaključili presojo v primeru tragedije leta 2013, v kateri je v Sredozemskem morju utonilo več kot 200 ljudi, med njimi 60 otrok. Odbor ZN za človekove pravice je odločil, da je Italija tedaj kršila mednarodnopravne obveznosti, ko se ni odzvala na klice na pomoč v mednarodnih vodah, četudi je šlo za območje iskanja in reševanja v malteški pristojnosti. Italijansko ozemlje in ladje so bile kraju nesreče najbližje. “Če bi italijanske oblasti takoj usmerile svojo ladjo in čolne obalne straže v smeri klicev na pomoč, bi reševalci prišli do potapljajoče se ladje vsaj dve uri, preden se je potopila,” je dejala članica odbora Hélène Tigroudja ob najnovejši odločitvi, ki širi mednarodnopravne dolžnosti držav, da zaščitijo človekove pravice in rešijo življenja. 

Sodba rimskega sodišča posega v situacijo, ko se dogajajo sistematična prisilna verižna vračanja prosilcev za azil z mej EU v BiH prek Hrvaške iz Slovenije kot tudi iz Italije in Avstrije. Kaj pomeni taka sodna odločitev? Italijansko sodišče je že lani spomladi prepovedalo vrnitev prosilca za azil v Slovenijo zaradi nevarnosti, da bi bil nato protipravno prisilno potisnjen na Hrvaško in v BiH. 

Omenjena sodba iz aprila lani je bila drugačna, saj je sodišče odločalo znotraj dublinskega postopka, ki je del azilnega postopka. Sodišče v Genovi je tedaj odločilo, da morajo italijanske oblasti prevzeti dolžnost in same odločiti v azilnem postopku, saj bi vrnitev v Slovenijo predstavljala grožnjo temeljnim človekovim pravicam prosilca. Italijanska sodišča so že pred tem to odgovornost naložila italijanskim oblastem, tudi v primerih vračanj v druge evropske države. Aprilska sodba je bila pomembna, saj je sodišče upoštevalo poročila organizacij, kot je Amnesty International, in mednarodnih organov, kot je Visoki komisariat ZN za begunce. Danes je dokazov o kršitvah človekovih pravic še več. In sodba rimskega sodišča je drugačna, saj je za nezakonita razglasila hitra vračanja na podlagi bilateralnega sporazuma med Italijo in Slovenijo. 

Hitra vračanja še bolj posežejo v pravice ljudi, ki želijo zaprositi za mednarodno zaščito?

V primerih hitrih vračanj na podlagi bilateralnih sporazumov ljudem ni dovoljeno oziroma omogočeno, da bi sploh zaprosili za mednarodno zaščito in tako vstopili v azilne postopke. Hitra vračanja pomenijo, da ljudem ni omogočen dostop do kakršnihkoli vsebinskih postopkov niti jim niso izročeni dokumenti, ki bi jim omogočili, da uveljavijo svojo pravico do pritožbe, ki bi jo ob takšnih oblastnih ravnanjih morali imeti.  

Gre za prelomno sodbo, ki je že pravnomočna?

Da, gre za pomembno sodbo, ki je prva sodna odločitev o teh ravnanjih oblasti. Vlada ima še vedno na voljo pritožbo, izredno pravno sredstvo, in napovedali so, da se bodo pritožili. Za to imajo 15 dni časa in čakamo, ali bodo to res storili. Trenutno imamo zagotovilo, da so hitra vračanja v Slovenijo začasno prekinjena.

Sodišče je pri presoji uporabe bilateralnega sporazuma določilo tri pogoje – med drugim, da se hitra vračanja ne smejo zgoditi, če gre za prosilce za azil, in da morajo biti postopki dokumentirani.

Da, sodišče je v sodbi in razlagi, ki presega le specifični primer tožnika, razsodilo in izpostavilo tri zahteve, ki so ključne. Kot prvo, policija mora ljudem dovoliti in omogočiti, da vstopijo v azilne postopke, torej da izrazijo namero za podajo prošnje za mednarodno zaščito in da lahko nato pred pristojnimi upravnimi organi dejansko uradno zaprosijo za mednarodno zaščito. Sedaj jim to ni omogočeno. 

Druga zahteva sodišča je, da se te osebe pisno obvesti o postopku in njihovih pravicah v tem postopku. Sedaj se dogaja, da se ljudi vrne slovenski policiji, ne da bi se jim izročilo kakršenkoli dokument o postopku, ki so mu bili podvrženi. S tem je kršena njihova pravica do obrambe in pravne zaščite. 

Tretja zahteva, ki je tudi zelo pomemben del sodbe, je razsodba o tem, da oblasti vedo ali bi morale vedeti za situacijo na balkanski poti in še posebej na mejah Hrvaške ter jo upoštevati. Sodišče je presodilo, da sta nasilje in mučenje hrvaških policistov, ki so mu migranti izpostavjeni, takšna, da italijanski organi teh razmer in ravnanj ne morejo ignorirati, ko ljudi vračajo nazaj. Sodišče je zapisalo, da bi oblasti morale vedeti, in da vlada nedvomno ve, da je hitro vračanje v Slovenijo le prvi korak v verigi množičnih vračanj, ki ljudi potiskajo iz držav EU v BiH ali Srbijo. Že to prvo hitro vračanje, ki temelji na bilateralnem sporazumu med Italijo in Slovenijo, tako postane del refoulementa. Prepoved prisilnih vračanj, načelo non-refoulement, ki prepoveduje, da je kdorkoli izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju, je del mednarodnega prava. Zato, je zapisalo sodišče, je italijanska država soodgovorna, če ljudi oblastni organi vrnejo nekam, kjer bi ti lahko utrpeli mučenje ali nečloveško ravnanje. Ravnanje Italije zato predstavlja kršitev prepovedi, ki je del mednarodnega prava. 

Kako ste dokazali, da ljudem niso bili dani dokumenti? Slovenska policija mnogo oseb, ki so vrnjene iz Italije, odpelje v postojnski center za odstranjevanje tujcev, nato pa na mejo s Hrvaško, kjer jih preda hrvaški policiji skupaj z dokumenti. 

Da, to vemo. Pogostokrat se tudi zgodi, da so ljudje prisiljeni, da izročijo te dokumente slovenski policiji ali pa dokumente italijanski policisti izročijo neposredno slovenskim policistom. Dejstvo, ki je pomembno, je, da ljudje teh dokumentov nimajo.

Italijansko policijo smo tekom sojenja zaprosili za pojasnila o postopkih, a so zatrdili, da gre za politične dogovore, ki jim jih ni treba razkriti. Na podlagi zbranih pričevanj lahko trdimo, da ljudem niso dani dokumenti o postopku hitrega vračanja – policija izpolni formularje, a jih preda neposredno slovenski policiji. Ti dokumenti ne zadostujejo, saj ljudem ne omogočijo, da bi bili dejansko obveščeni o postopku in o svojih pravicah, še manj pa da bi svoje pravice lahko uveljavili. 

Te kršitve se širijo tudi na avstrijsko mejo in se množično dogajajo na slovensko-hrvaški meji. Slovenska policija trdi, da osebe ne izrazijo namere za podajo prošnje za mednarodno zaščito. Slovensko upravno sodišče je že dvakrat, tudi v ponovljenem postopku, razsodilo podobno kot sodišče v Rimu, da slovenska policija ne izvaja bilateralnega sporazuma s Hrvaško skladno s pravom EU in mednarodnim pravom. Hkrati v Sloveniji take sodbe še niso spremenile praks na terenu, saj oblasti trdijo, da gre za posamezne primere. Kako je situacija v Italiji drugačna?

Trenutno je sodba rimskega sodišča pritegnila veliko pozornosti. Vlada ni zadovoljna. Vemo, da so hitra vračanja začasno prekinili, niso pa jih dokončno ustavili. Če se bo vlada pritožila in bo sodba potrjena, jo bodo morali spoštovati. Obstaja jasna kazenska odgovornost, ki jo sodba le še potrjuje. Ravnati proti zakonu in ne spoštovati pravo je kaznivo. 

V primeru da vlada ne bi spoštovala te sodbe, čeprav je sodišče jasno zapisalo, da ne gre zgolj za razsodbo v konkretnem primeru, ampak za sodno odločitev o uveljavljenem ravnanju policije in rabi oblastnih pravnih aktov, bi lahko vložili nove tožbe. Že v tem trenutku pa je sodba zelo jasna. Raba bilateralnega sporazuma krši pravico do mednarodne zaščite. Vlada in policija morajo spoštovati to sodbo, pravo, azilne postopke in pravico do mednarodne zaščite. 

V Italiji je vlada pred kratkim spremenila področno zakonodajo, ki ponovno omogoča podelitev mednarodne zaščite iz humanitarnih razlogov, česar v Sloveniji ni. Trenutno tudi želi slovenska vlada zaostriti zakon in otežiti dostop do azila in možnost ureditve bivanja. V kakšnem pravnem okvirju trenutno delujete?

Zakonodaja, ki ureja dostop do mednarodne zaščite, mora spoštovati evropsko pravo. To je jasno, da mora biti ljudem omogočeno, da zaprosijo za mednarodno zaščito, njihovo prošnjo mora individualno obravnavati pristojni upravni organ in odločitev mora biti sprejeta v čim krajšem času. 

Zadnje spremembe v italijanski zakonodaji niso posegle v sam postopek, ponovno pa je omogočeno, da država ponudi obliko mednarodne zaščite, ki je poimenovana posebna zaščita in je podobna humanitarni zaščiti, ki je obstajala pred leti in obstaja poleg statusa begunca in subsidiarne zaščite. V času, ko je bil notranji minister Matteo Salvini, je bil zakon spremenjen z varnostnimi odloki, ki so status humanitarne zaščite ukinili. Lahko bi rekli, da se je situacijo popravilo v prejšnje stanje – možnost podelitve tudi te oblike mednarodne zaščite ponovno obstaja. 

Slovenska vlada se zdi, da poskuša protipravna ravnanja z vpisom v zakon narediti navidezno zakonita. Kako se boriti proti taki zlorabi prava? 

Nacionalne oblasti ne morejo spremeniti evropskega prava niti mednarodnega prava. Prav tako ne morejo določb in zahtev, ki so zapisane in vzpostavljene na mednarodni ravni, ignorirati. Lahko poskušajo spremeniti nacionalno zakonodajo, a sodišča lahko vseeno razsodijo, da ti zakoni kršijo evropsko in mednarodno pravo. 

Ste kot odvetnica zadovoljni z učinkovitostjo pravnih varoval? Žrtvam kršitev je pogostokrat težko uveljavljati sodno varstvo in pravno zaščito. 

V Italiji in Evropi širše so problem meje. Evropa, Evropska unija je osredotočena na krepitev nadzora na mejah, tako zunanjih kot tudi na notranjih, med državami. Stanje in ravnanja policije na vzhodni italijanski meji s Slovenijo niso zelo drugačna od kršitev na tako imenovanih “hotspotih”, vstopnih točkah na južni meji. Tam se ljudi preusmerja v postopke za osebe, ki so nedovoljeno prestopile mejo. Poimenujejo jih ilegalni migranti in ne zagotovijo jim obravnave, ki jo predvideva azilni postopek, če prihajajo iz držav, ki veljajo za “varne” ali če ocenijo, da so ekonomski migranti. Pa čeprav nekateri to niso. Ljudje resnično potrebujejo zaščito – na mejah so razmere kritične in zelo slabe. ASGI tudi opozarja, da vlada v internih navodilih zasleduje cilj omejitve dostopa do mednarodne zaščite.  

Lahko pri spremembi te situacije in teh politik pomagajo zgolj pravne poti?

Poskušamo. V okviru mreže ASGI poskušamo na sodiščih pravno preveriti vsa ta ravnanja. Pred kratkim so odvetniški kolegi dosegli zmago v primeru prisilne vrnitve, ki se je zgodila leta 2009. Lani je sodišče razsodilo, da so italijanske oblasti nezakonito prisilno vrnile eritrejsko družino v Libijo. Enajst let kasneje, a vendar. Sodba je pomembna tudi zato, ker prav tako zahteva, da italijanske oblasti tej družini, ki je sedaj v Izraelu, podelijo humanitarno vizo, da bodo lahko prišli v Italijo in uradno zaprosili za mednarodno zaščito. Ni lahko. A ti pravni boji in te sodne zmage lahko izboljšajo stanje. Upam, da bodo spremenile tudi ravnanja oblasti na terenu. Ne vem. A poskušali bomo še naprej. 

Bi si želeli več povezovanj in podobnih sodnih bojev v drugih članicah EU?

Zagotovo, a vem, da bo kmalu prvo zaslišanje pred avstrijskim sodiščem v podobnem primeru presoje hitrega vračanja v Slovenijo in nato prek Hrvaške v BiH. Zagotovo imamo opravka s problemom na ravni EU, tudi zaradi predlaganega Pakta o migracijah in mednarodni zaščiti. Potrebno bi bilo povečati število srečanj in pozivov evropskim odločevalcem in parlamentu EU, da bi spremenili evropsko pravo na tem področju v skladu s sodbami sodišč in ob upoštevanju človekovih pravic in mednarodnega prava. Predlagani Pakt ne prinaša sprememb glede situacije na mejah. Zato bodo zelo verjetno meje še naprej ostale prostori in način za omejevanje pravice do mednarodne zaščite. Če na meji policija ne spoštuje pravice do mednarodne zaščite in ljudje ne morejo zaprositi za azil, potem težko trdimo, da Evropa spoštuje to pravico. Še posebej ker trenutno ni zakonitih načinov, da bi ljudje, ki bežijo, lahko prišli v Evropo in zaprosili za azil. Edina možnost, ki jo imajo, je ta, da pridejo na ozemlje EU na nedovoljen način in nato tu zaprosijo za mednarodno zaščito – pri tem lahko le upajo, da bodo zares dosegli cilj in da na poti ne bodo podvrženi preveliki količini nasilja in mučenja. Izjemno kruto je. 

Zakaj je tudi v času pandemije pomembno vztrajati pri zahtevi, da se spoštuje pravice migrantov in prosilcev za azil?

Covid in pandemija sta globalna kriza, a ljudje in njihove družine so kljub temu prisiljeni bežati od doma, da ne bi bili ubiti ali nezakonito zaprti in mučeni, vidimo, da se katastrofe, ki ljudem onemogočajo normalno preživetje, dogajajo. Zdravstvena kriza ne more spremeniti tega, da so življenja nekaterih ogrožena tudi na druge načine. Pandemija ne more spremeniti mednarodnega prava in tudi ne naše skupne obveze, da ponudimo zaščito ljudem, ki so preganjani in bežijo pred nevarnostmi. Naših odgovornosti ne moremo skriti pod Covid. 

Migranti so trenutno glavna tarča, ko pride do kršitev pravic, ki jih nezakonito izvršujejo oblasti. A tarča lahko postane kdorkoli. Prepričana sem, da migranti niso problem ne za italijansko družbo ne za evropsko prebivalstvo. Zelo očitno je, da so v zgodovinskih obdobjih različne skupine ljudi postale politične tarče za preusmeritev pozornosti ali da se je našlo krivca za socialno-družbene probleme. Sedaj so tarča migranti. A jutri lahko to postanemo mi ali pa revni ljudje ali katera druga družbena skupina. Ko dobijo oblasti občutek, da lahko ravnajo v nasprotju z zakoni, se lahko to ponovi vsakokrat in komurkoli. Zato je pomembno, da ohranimo moč in odločnost ter jasno povemo, da se to ne more in ne sme dogajati. Nikomur. 

---

Priporočamo tudi: