Alja Lobnik z aprilom prevzema vodenje zavoda Maska. Poudarja različne izkušnje in pomen tudi nasprotujočih si idej, ki se srečujejo in ustvarjajo priložnosti. Je kritičarka, urednica, teoretičarka, ki jo žene raziskovanje in ustvarjanje kolektivnega, bivanja v odnosih z drugimi: “Kako lahko vzpostavimo odnose, znotraj katerih je mogoče misliti skupaj in krepiti tovariškost?” Generacijsko, pravi, je čas za vprašanje, kaj je tisto, kar zanima in teži njeno generacijo, s čim se morda ne želi več ukvarjati, ker so druge naloge pomembnejše. “Mlajša generacija srednješolcev je jasno oblikovala svoje vprašanje – ekologije in skrbi za planet. Čas je, da pride do malo prepišnosti,” je prepričana avtorica, ki je v magistrskem delu raziskala rabo lirike Franceta Balantiča pri gradnji kulturnega spomina.
Maske imajo v družbi negativen prizvok zavajanja. Hkrati omogočajo biti marsikaj, kar vsi smo. Trenutno so vsepovsod. Kaj vse je Maska?
Čas ni lahek, lahko ga ironiziramo ali jemljemo zelo resno. Beseda maska je v imaginariju družbe skoraj vseprisotna. In predaja vodenja zavoda Maska novim generacijam je tu. Janez Janša je zavod vodil od konca devetdesetih, sedaj pa prihaja čas, da tradicijo prepišemo z novimi idejami, ki bodo morda izvirale iz drugačne perspektive. Maske so zagotovo vpisane v gledališče kot medij: menjavanje identitet, vstopanje v različne vloge. Omogočajo, da z različnih položajev mislimo svet, se vživljamo v različne situacije. Mišljenje sveta širše je vpisano v delo zavoda Maska. S tem se ne ukvarjamo zgolj na ravni produkcije gledališča, pač pa gradimo širše miselne kontekste tudi skozi revijalni in knjižni program, kjer se srečata teorija in praksa. S tem želimo vzpostaviti umetnost, ki lahko deluje sredi družbe, vanjo intervenira in je do nje kritična.
S Pio Brezavšček sta uredili niz revij Maska ob njeni 100 obletnici. Omenili sta, da je delovanje zavoda pomembno vplivalo na vaju. Do kam seže prvo srečanje z zavodom Maska in kako so se te poti prepletale?
Vsi smo kolaži različnih vplivov in kontekstov, a zame je bil zavod Maska zelo pomemben v procesih učenja in formiranja. Izdajali so knjige, ki smo jih brali o zgodovini in teoriji umetnosti. Skozi predstave smo vstopali v konceptualne razmisleke o umetnosti. Zavod Maska je vselej deloval med prakso in teorijo, kar vedno odpre prostor za izzive, preizpraševanja: kaj lahko spremenimo in spodnesemo, kaj so norme in kje so meje.
Kdo ste bili vi?
Bili smo generacija, ki smo delali na Radiu Študent, angažirani, pisali smo, skupaj smo imeli bralni krožek, hodili smo na predstave in o njih debatirali. Z večino še danes sodelujemo, od Pie Brezavšček do Roka Bozovičarja. Zavod Maska je organiziral tudi seminar sodobnih scenskih umetnosti in Pia je v njem sodelovala že v času, ko ga je vodila Bojana Kunst. Jaz sem se mu pridružila, ko ga je vsebinsko vodil Rok Vevar. Spomin, ki me veže na ta čas, je občutek Vau! Kaj vse je pomembno, ko gledaš neko umetniško produkcijo! Enostavno so se razprla obzorja: od filmov do zgodovine plesa in filozofije. Razpravljali smo, premlevali, ni bilo omejitev, nič ni bilo stiščano v nujnosti. Pred nami se je odpiral prostor in to je bilo izjemno. To nas je bistveno zaznamovalo in zasluga gre Roku Vevarju.
Je tudi vaše sodelovanje z mariborskim društvom Nagib na oder del tega odpiranja prostora in vabila publiki k razmišljanju?
Ta zgodba je ločena, a osebno se mi zdi decentralizacija pomembna. Pa tudi vrniti nekaj v prostor, od koder si prišel. V društvu Nagib na oder so bili prav tako zelo odprti za povezovanje prakse in razmislekov o njej. Znotraj gledališča so redki prostori, kjer bi z veseljem in odprtih rok sprejeli teorijo. Petra Hazabent ima to odprtost in senzibilnost. Želja je bila komunicirati z občinstvom. Vzpostavili smo seminar s predavanji, pripravljali smo radijske oddaje, zanimalo nas je, kako lahko teorijo pretočimo v zvočni medij. Obstajal je raziskovalni oder, mi pa smo imeli občutek svobode: da je prostora, kolikor ga potrebujemo, in da je naš.
Je ta občutek še vedno prisoten?
Je. S Pio sva imeli srečo, da sva na zavodu Maska lahko počeli, kar naju zanima, žene in nama je všeč. Ideje so v kolektivu sprejete resno, z dobrodošlico, o njih nato skupaj premišljujemo in jih skozi dialog nadgrajujemo. To je zelo dragoceno. Vse se preplete, na koncu ne vemo več, kaj je od koga in to niti ni pomembno, saj pridemo skupaj do subtilnejših pogledov, ker je proces razmisleka daljši in skupen.
To zveni skregano s sistemsko logiko poveličevanja velikih avtorjev in teženja k hitrosti ter učinkovitosti. Zakaj si prizadevati za take prakse?
Ne trdim, da smo uspešni v boju zoper hiperprodukcijo ali avtorstvo. Na obeh točkah pademo. A vendar vsaj vzpostavljamo trenutke, s katerimi poskušamo kolektivnost zavarovati. Gre za majhne utopije. Ne gre vedno, ne deluje povsod, a včasih uspe. In pomembno je, da k temu stremimo povsod, kjer je to le mogoče. Seveda nas včasih povozi količina dela. Ogromno je samoizčrpavanja, ki je resničnost kulturnega sektorja, a je morda tudi širše družbeno stanje. Zame je lepota v tem, da sodelujem z ljudmi, ki so prijatelji, kolegi. Vse je lažje. Res je, da smo se podobno oblikovali, razumemo isti jezik, imamo skupna zanimanja, a vendar se razlikujemo. Zato je tako zanimivo in zato je v skupnem toliko potenciala.
Avtorstvo je mnogo širše vprašanje, ki sega vsaj v polje zgodovine umetnosti in feminizma. Velika umetniška imena so bila vedno moška. A danes vemo, da miti o velikih umetnikih ne povedo cele zgodbe. Hkrati ni enoličnega odziva. Ženske se ne bi smele odreči svojemu avtorskemu imenu, a kolektivizacija je v sedanji individualizirani družbi tudi sredstvo političnega boja. Gre za upor logiki osamitve in sili individualizma.
Koletivnost pa ponudi verjetno tudi zaščito?
Zagotovo. Žal je aktualna tudi ideja zaščite, da krijemo drug drugemu hrbet. Smo solidarni in skrbimo drug za drugega.
Umetnica in sodelavka Samira Kentrić opozarja, da današnji boji za enakopravnost v večji meri izhajajo iz pozicije žrtve, medtem ko so umetniški projekti, ki so težili k emancipaciji pred desetimi, dvajsetimi leti, izhajali iz veselja do eksperimentiranja, podiranja mej in vzpostavljanja lastnih pravil. Kje so pasti bojev za emancipacijo?
Matrice delovanja, ki so patriarhalne in se ne razlikujejo od sedanjega sistema, je enostavno prevzeti. Resnična pa je tudi razlika med pozicijo žrtve in pozicijo, ko sam določaš pravila igre in si s tem pravzaprav v poziciji moči. Zgodovina feminizma je polna obeh drž in mislim, da ti boji niso izključujoči. Prvi lahko porajajo druge, ki porajajo prve. Da nekaj narediš zoper zatiranje, se moraš zatiranja zavedati. Osebno se mi zdi pomembno, da imamo ozaveščeno, kaj so principi in načini delovanja, ki bi lahko rekli, da so feministični. Kakšno delovanje na obstoječih pozicijah je to?
S tem vprašanjem sem se veliko ukvarjala, ko sem izvedela, da z aprilom prevzemam vodenje zavoda Maska. Odgovoren si za kolektiv na poziciji, kjer je pomembno, kako deluješ in vzpostavljaš odnose, tako navznoter kot navzven. Vedno delamo napake. A nujno se mi zdi, da ves čas ohraniš določeno samorefleksijo in distanco do samega sebe, da preizprašuješ načine postopanja, ki so nam skoraj vpisani v obnašanje. Ki so normalizirani in jih ne prevprašujemo. Feministični principi pa zagotovo zajemajo tudi skrb in solidarnost.
In vztrajno samopreizpraševanje – to bi bili feministični principi in načini dela?
Da, morda lahko to vključimo. Da poskušaš videti situacijo z distance, razumeti, kje se nahajaš, kje so ostali in katera razmerja moči so ob tem prisotna. Težava neodvisne scene na področju kulture je zagotovo tudi množica tekmovalnih odnosov, v katere nas sili kandidranje na razpisih za ista sredstva. To je včasih težko preseči in tu bi morali sceno čim bolj misliti kot skupni prostor, v katerega vsi prispevamo. Vsa nestrinjanja so v resnici tudi del dialoga, ki je nujen.
Vidite prakse, ki bi uspele preseči diktat razpisov v tekmovanje in izrivanje?
Zagotovo prakse obstajajo. Težko pa se je do njih dokopati, če nismo resno ogroženi. Podobno je s političnostjo – zgodi se, ko zadeva tebe. Zelo malo ljudi je tako politiziranih, da zmorejo to ves čas misliti ne glede na to, ali jih nekaj osebno zadeva ali ne. A nahajamo se v radikalnih časih in slej ko prej se bomo morali soočiti z nekaterimi nujnimi vprašanji.
Pri alternativnih praksah je odvisno ali govorimo o posameznih dogodkih, denimo na ravni razpisnih komisij in pogojev, ali pa o večjih, bolj transformativnih procesih. Osebno se mi zdi, da moramo razvijati oboje hkrati. Nedvomno moramo zahtevati, da na razpisih odločajo člani in članice strokovnih komisij, ki imajo kompetence in niso politično izključujoči. Ideja o birokratizirani izbiri projektov ne zdrži. Nikoli ne gre le za objektivno točkovanje. Veliko določijo že sami razpisni pogoji – ali se vnaprej omeji število izbranih projektov ali se določi okvire podeljenih sredstev. Potrebujemo kulturno politiko, ki ima jasne ideje, ki jih uresničuje, in ve, v katerih smereh želi podpreti neodvisni sektor. Tega ni.
Zavod Maska je del neodvisnega kulturnega sektorja. Kaj je pri tem za vas pomembno – iz česa oziroma v kakšnem okolju nastaja neodvisnost? Katja Praznik denimo opozarja na pomen zavedanja o delavski, razredni pogojenosti tudi kulturnih delavk in delavcev.
Ideja in vsebina neodvisnega sektorja se vseskozi spreminjata. Neodvisnost ni nekaj, kar bi bilo določeno, dano od nekdaj in za vedno. V devetdesetih, ko se je neodvisni sektor oblikoval z novo zakonodajo, ki je prepoznala alternativno kulturo in ji omogočila, da se neodvisno institucionalizira, je ideja neodvisnosti temeljila na nasprotovanju – na delovanju, ki je v antagonizmu do ideje umetnosti tradicionalno-institucionalnega sektorja. To je vključevalo vse manjšinske in nestandardne ideje o produkcijah, ki so temeljile na želji po demokratizaciji družbe ter družbenem opolnomočenju vseh.
Z leti so te nevladne, neodvisne kulturne organizacije postale visoko profesionalizirane in danes pomembno dopolnjujejo kulturno sceno ob institucijah, katerih ustanoviteljice so lokalne ali državne oblasti. Nevladne kulturne organizacije še vedno zagotavljajo dodaten prostor premisleka in porajanja idej, kako lahko umetnost nastaja drugače, kako se lahko oblikujejo drugačna izrekanja na področju kulture. Začetnega antagonizma, drže nasprotovanja ni v enaki meri, kot je bil na začetku. Morda tudi situacija ne zahteva več tako ostrih ločnic. Pomembne so ideje in prakse hibridnih, sodelovalnih in dopolnjujočih se odnosov. Zavod Maska poskuša to uresničevati z Novo pošto prek sodelovanja z Mladinskim gledališčem, CoFestival nastaja ob sodelovanju Kina Šiška in Nomad Dance Academy Slovenija. Ti modeli bi lahko v svojemu delovanju dobili sistemsko pripoznavo ter s tem podporo kulturne politike. Kajti v resnici je sektor zelo reguliran, tako z razpisnimi pogoji ministrstva in lokalnih oblasti, še bolj pa s politikami EU. Evropska financiranja terjajo posebno previdnost, saj pride z njimi do razpršitve dela. Dostikrat postane glavnina dela osredotočena na izpolnjevanje zahtev birokratske mašinerije. Zato je potrebno previdno vseskozi preverjati, kje si lahko zagotovimo prostor za lastno vsebino in avtonomijo. Cilj je, da nas razpisi ne prevzamejo, ampak si jih prisvojimo do točke, ko jih še obvladamo. Ta borba je in bo težka. Sredstva bodo vse bolj razpršena in potrebna bo vse večja previdnost, tudi ker se zahteva vodstveni menedžment ne pa vsebinskega vodenja in nadgrajevanja.
Lahko država podpira sektor kulture in mu hkrati zagotavlja svobodo, avtonomijo in neodvisnost?
Zagotovo je to cilj, za katerega si moramo prizadevati. Nenazadnje je to cilj tudi na medijskem področju. Vemo, da obstajajo postopki, varovala in zahteve, ki pomagajo zagotoviti neodvisnost vsaj do določene mere. A ob tem se moramo zavedati, da je neodvisnost ideal, ki ga nikoli zares ne dosežemo. Vedno smo v odnosih z drugimi, ki nas do določene mere omejujejo.
In zato je pomembno predvsem ves čas preizpraševati našo pozicijo in odvisnost?
Da. Zato da vemo, kaj so naše omejitve in si jih priznamo. Neodvisnost je paradoks. Tudi portal neodvisni.art, ki smo ga ustanovili, nosi že v svojem imenu določeno ironijo. Avtonomija je prostor utopije, ki je ne moremo nikoli v celoti uresničiti. Kar lahko počnemo, je, da preizprašujemo lastne omejitve, zakaj se nam zdi nekaj nemogoče.
Osebno denimo nimam zadržkov do tega, da bi kolegi s scene sedeli v komisijah. Kulturna scena v Sloveniji je premajhna, da bi lahko iskali zunanje, neodvisne strokovnjake. To, da so ljudje naklonjeni nečemu, da spremljajo, kaj se dogaja na področju kulture, ki jo nato ocenjujejo, je dobro. Brez teh uvidov in mnenj ne vedo, kaj ocenjujejo. Kar manjka, je iskanje soglasnih odločitev, ki zahtevajo razmisleke in argumentacijo. Prav to – jasne obrazložitve ter strokovne argumente že vseskozi najbolj pogrešamo v odločitvah kulturnega ministrstva. Ne more iti zgolj za izrekanje za ali proti – to je premalo. Moramo priti do razmislekov, zakaj nekaj ne in zakaj je nekaj pravo ter potencialno. Vsaj na tej ravni mišljenja moramo vztrajati.
Kako velik problem je razredna pogojenost izbire biti umetnik? Oseba iz delavskega okolja si danes težko izbere negotovost delavca ali delavke v kulturi.
Grlo vstopanja v kulturo, pa tudi v medije, je izjemno ozko. Delavke in delavci v kulturi morajo dolgo obstajati v izjemno negotovem in ranljivem položaju, zelo težko preživijo. Ali delajo še nekaj drugega ali imajo določeno zaledje, družinsko ali drugačno socialno mrežo. Razredna pogojenost je prisotna. To je največja past. Umetnost in gledališče sta po svojem izvoru buržujski praksi, zato so ideje politično radikalnega gledališča vselej stvar manjšinjskih praks, ki zmorejo preizpraševati najbolj utečene načine razmišljanja o gledališču. Tu je še precej prostora za raziskovanje. Tudi prek prevpraševanja, kdo sploh vstopa in kdo zmore vstopiti v kulturno sceno, kdo je pripuščen zraven.
Se je v zadnjih desetletjih razredna pogojenost brisala ali se vstopno grlo oža?
Težko dam grobo oceno. Sama prihajam z radia Študent, ki ima lastno zgodovino in veliko heterogenost razredne pripadnosti, a ne predstavlja profesionalnega polja delovanja. V svojem okolju že nekaj časa opažam, da je prostor omejen na tiste, ki zmoremo vztrajati – ali imamo zaledje ali delamo še nekaj vzporedno ali imamo drugo varnostno mrežo. To je problem, ki se ga spomnim tudi iz časa, ko sem delala na Radioteleviziji Slovenije. Honorarji neodvisnih, samostojnih ustvarjalcev so tako nizki, da se z njimi ne da preživeti tudi po več letih dela, četudi se dela ogromno.
Sistem izkorišča delo delavk in delavcev, ki nekaj radi delajo in verjamejo, da s tem prispevajo v javni prostor?
Mar ni ves, tudi levi prostor poln tovrstnih paradoksov? Delamo nekaj, za kar naj bi bili poklicani in zato to z navdušenjem ter poceni delamo. V to je vpisano izkoriščanje in samoizkoriščanje in v to se naseljuje neoliberalizem. Težko se izognemo tovrstnim pastem. A vendar, zakaj je pomembno, da ne odnehamo. Umetnost niti nujno ne nagovarja množične javnosti. A tudi na javni radioteleviziji morajo obstajati raznolike vsebine, čeprav vseh ne spremljajo vsi. Tako je tudi pri umetnosti. Obstajati morajo manjšinske prakse, ki jih morda vsi ne razumejo, a pomembno je, da so. Ni potrebe, da je vsem vse všeč.
Sedanja politika, se bojim, deluje v smeri “ne razumem, zato je to potrebno ukiniti”. Teži k uniformiranju življenjskih izkušenj, ne dopušča se heterogenosti in stvari, ki padejo čez ali segajo onkraj. A to je bistvo družbe, ki želi zdravo dihati. Dopuščanje razlik, posebnosti, raznolikosti, nerazumevanj. Mar ni dolgočasno, če živimo v družbi, kjer je vse poenoteno? Jaz si tega ne želim.
Omenili ste portal neodvisni.art. Želi ta poskrbeti ravno za večjo dostopnost raznolikih vsebin ali gre tudi za odziv na uradne zahteve, ki jih v dani situaciji ni bilo mogoče izpolnjevati?
Je vse skupaj – je odziv na potrebe znotraj scene. Želja je bila odpreti prostor, kjer bi se scena lahko prepoznala, se zavedla raznolikosti in bogastva praks. Hkrati nas je zanimala trajnost premišljanja o umetniških praksah, saj vidimo, da dela v uradnih kulturnih institucijah morda še dobijo določeno pozornost v medijih in so recenzirana, neodvisna kulturna produkcija pa je prepuščena naključjem – ni jasnih uredniških razmislekov, kako jo zaobjeti. Veliko smo se ukvarjali s tem, ali je problem, če zamejimo vsebine izključno na neodvisne produkcije, a smo vedeli, da vsega ne bomo zmogli pokriti. Zato smo začeli, kjer najbolj boli.
Kaj pomeni neodvisna produkcija – performans študentov sredi ceste ali …
Tudi to. Ravno to smo sklenili, da moramo početi – se vsakič znova vprašati, kako nekaj definiramo. Problem je že, če so produkcije na urnikih. V resnici sproti premikamo meje. Nimamo vseh odgovorov, ki bi bili večni. Ena definicija je, da so producenti iz nevladnega sektorja, a lahko vstopajo tudi v koprodukcije. V resnici je prevpraševanje ves čas prisotno – to je dobro, saj se ob tem zavemo, kako različni so lahko premisleki in ustvarjanja. Ne gre za poenoteno sceno, a vendar imamo skupni prostor, povezuje nas skupni politični boj.
Naklonjenost nedoločnosti, ki predstavlja hkrati negotovost, ni nekaj običajnega. Kako se tega veseliti – kako sprejeti popolno negotovost naših življenj in ustvarjanj na način, da v tem ni iluzij, a je hkrati osvobajajoče?
Naša družba se veliko ukvarja z racionalizacijo in s tem, da vse do konca pojasnimo. Odčarali smo naš svet. In zato tudi ni več prostora, kjer bi obstajalo zgolj ugibanje ali domneva. Oblikujejo se filozofske misli, ki te prostore ponovno odpirajo, a v resnici je najtežje biti v vmesnosti, brez jasnih odgovorov. Vseeno pa se mi zdi, da je v tem tudi največ možnosti in priložnosti, največ potencialnosti. Negotovost vključuje temeljno odprtost. Dopušča se, da vsega do konca ne določimo, nadziramo ali razvrstimo. Lahko ne vemo – lahko smo šele v procesu postajanja, ni nam treba že biti. Gre za neprestano preoblikovanje, spreminjanje prek različnih izkušenj, znanj, ki nas vsakič predrugačijo.
Morda se lahko nekaj naučimo tudi iz LGBT+ gibanj, ki čutijo potrebo, da dodajajo črke oziroma puščajo svoj opis v okviru identitetnih politik odprt, hkrati pa ohranjajo temelj, na podlagi katerega zahtevajo svoje pravice. Vemo, da ima to hrbtno plat: kar je osvetjeno, je bolj regulirano in vse, kar je prežarčeno, sistematizirano, kategorizirano, vpisano v režim, ne more v celoti ubežati temu režimu. Tako odgovor ni preprost – včasih je pomembno zagotoviti polje, kjer se lahko krepi skupnost in pride do solidarnosti. Osebno mi je všeč ideja približevanj – tudi s tistimi, s katerimi se morda ne strinjamo o vsem. Da prihajamo v bližine, se nato oddaljimo, si morda vseeno vzamemo za svoje neke ideje. To mi je izziv.
Je ta razmislek prisoten na področju gledališča, umetnosti?
Ustvarjalni procesi so po definiciji negotovi. Ogromno je dejavnikov, ki vplivajo na to, kaj bo nastalo. Veliko je odvisno od kolektiva, do določene mere so potrebna naključja, da nekaj nastane na določen način. To je dobro. Če vse sledi določenemu modelu in je pogojeno s tem, kar se že vnaprej določi, da se želi doseči, se lahko s tem popolnoma zablokira ustvarjalni proces. Postane dolgočasno. Prostor negotovosti je treba ohranjati in dopuščati. Le tako se lahko ustvarjanje in umetnost zgodita. Meni je ob tem pomembna tudi hibridizacija. Umetnost ne potrebuje definicij. Prehajanja so dobrodošla. Teoretiki moramo poznati in razumeti prakso. Bojana Kunst, ki je oblikovala Maskin seminar, se je držala prav tega – teorijo so spremljale praktične delavnice.
To omogoči tudi boljše vživljanje v položaj drugega?
Tudi. In naklonjenost političnosti ter razmišljanju, kje je mesto umetnosti širše v družbi, kar nujno odpira tudi širše, skupne razmisleke.
Je še prostor za navdušenje in naivno veselje ob produkcijah, predstavah? Ali je vedno prisoten tudi pomislek, zavedanje o omejitvah, šibkostih…
Zame je navdušenje zelo pomembno. Umetnost mora sprožiti afekt, čustven, miselni ali kakšen tretji. Če se te na noben način ne dotakne, ne vem, ali ima smisel. Mora te zagrabiti. Drugače smo preblizu temu, da le opravimo delo. Seveda je pomembno zavedati se omejitev, biti kritičen. A povsod so žepi avtonomije in svobode. Lahko imamo distanco, sploh če je čutnost pretirana. A vseeno je bistveno, da umetnost odmeva, resonira v javnosti.
Zdi se, da obstaja razorak med osebnimi kritičnimi stališči ustvarjalk in ustvarjalcev ter nato jasno kritičnostjo njihovih del – te, se zdi, je manj. Zdi se, da se razume, da določena kritičnost ne bo pripuščena v uveljavljene umetniške institucije, ki dajejo prepoznavnost in ponujajo preživetje. Na koliko preračunljivosti so pristali umetniki in umetnice v sedanjem sistemu?
Kompromisov je precej. Tudi računic. Malokrat si upa umetnik res iti brez zavor, na vse ali nič, ne ozirajoč se na vzpostavljene meje. Ljudje se vedno zavedamo kontekstov, v katerih delujemo. Nekateri pravijo, da smo v primerjavi s preteklimi vljudna generacija, da si premalo dovolimo, da gojimo premalo ljubezni do nepokoriščine in prestopanja mej. To naj bi se poznalo tudi v kritiki, nekateri opažajo manj nabrušen jezik, manj hudomušnosti.
Je ta vljudnost premišljena odločitev?
Ne bi rekla. Mislim, da je preprosto ideologija danes drugačna, izhajamo iz drugačnih okoliščin. Spremenilo se je družbeno vzdušje in drugače delujemo, drugače vstopamo v svet. Ne bi rekla, da gre za odraz premisleka, prej gre za odraz večjega strahu za preživetje. To vidimo tudi pri mlajših generacijah gledaliških ustvarjalcev, režiserjev …
A med njimi je tudi nagrajeni Žiga Divjak, ki s premislekom in pogumom odpira jasno družbeno-politične teme.
Žiga Divjak je glede tem, ki jih prinaša na oder, redkost, drzen je in zelo političen. V naši generaciji ni dosti takih ustvarjalcev. Zanimivo je, da se je spremenila tudi pot vstopa na sceno. Institucije precej hitro vpnejo ustvarjalce v svoje okvire. Določene razlike lahko opazimo tudi pri izbiri tem – občutek je, da so mlajše generacije morda bolj konzervativne. Vračajo se k dramskemu gledališču, za že izborjene stvari se ponovno bijejo boji.
Z Novo pošto, ki je plod sodelovanja Mladinskega gledališča in zavoda Maska, je bila vseeno zapolnjena dolgo časa obstoječa praznina angažiranosti.
Da, Mladinsko gledališče je prepoznavno ravno po svoji političnosti. Znotraj institucionalnega okvira deluje neinstitucionalno. Vedno je bilo tako. Nova pošta je nastala na preseku skupnih interesov in prepričanja, da umetnost ni nekaj ločenega od družbe, ampak pripada javnosti in družbi, ki jo soustvarja. Gre za prakse, ki so blizu zgodovini osemdesetih v tem, da intervenirajo v javni prostor. Zahtevajo, da je umetnost prostor, kjer prihaja do relevantnega političnega izrekanja, da ni le prostor meščanskih praks.
S to tradicijo bo zavod Maska nadaljeval?
Zagotovo. A ne bo preprosto iskati novih poti naprej ob Maskini zgodovini, ki je zelo pomembno vplivala in sooblikovala ne le slovensko, ampak tudi regionalno sceno. To želimo pripoznavati in nadgrajevati, hkrati pa dodati obraz nove generacije. Deloma je to morda ujeto v revijah Maske ob 100. obletnici, ki sva jih uredili s Pio. Obračanje k skupnemu, nekdanjemu jugoslovanskemu prostoru, tako da ne pristanemo na popolno lokaliziranost, ampak vsaj malo razširimo kontekstualni okvir. Zanimanje budijo umetniške prakse, ki niso omejene na vzpostavljene discipline. Prehajanja. Potrebujemo to možnost in prostor, da zadihamo. Nedvomno pa želimo ohraniti tudi dokumentaristično in politično gledališče – tega moramo premišljati, preizkušati možne pristope vključevanja in vzpostavljati odnos do resnice na odru.
Nam lahko gledališče v času, ko se zdijo politika in tudi družbeni protesti vse bolj kot performansi, pomaga k boljši politični pismenosti?
Nujno moramo prepletati te razmisleke in razumevanja. Še vedno je pomembno, da umetnost intervenira v življenje družbe. Umetnost se mora zavedati lastne moči in svojega položaja v družbi. Andrew Hewitt govori o družbeni koreografiji, kjer zmore na nek način govorico o umetnosti vpeljati v aktualne družbeno-politične procese. Razpravlja se o tem, da smo nekoč marširali, se premikali, pred slabim desetletjem pa smo se ustavili in zasedli prostor. Način regulacije masivnega, kolektivnega telesa družbe je nedvomno pogojen tudi z idejami, ki obstajajo v odnosu do umetnosti, prostora in telesa. Ni naključje, da je bodyart izšel iz političnega trenutka. Umetnost je na eni strani bila del establišmenta, a po drugi je bila tudi del družbenih gibanj – tista, ki je začrtala tudi nove možnosti političnosti, kolektivnega … Umetnost je vedno sopotnik družbenih gibanj. Kako lahko umetnost poseže v situacijo? Osebno se mi zdi, da smo na točki, ko potrebujemo kolektivizacijo javnosti in družbe. Prepoznati moramo, da ne gre za umetniški performans. Umetnost je tista, ki izhaja iz družbe, iz ljudi, iz odnosov med vsemi nami. Umetnost mora iziti iz ljudi, zato tudi ne more biti ne usmerjena, ne omejevana, ne nadzorovana.
Lahko individualizacija, ki smo ji priča, vodi na nek način v boljšo in bolj demokratično družbo suverenih članov?
Kolektivno telo je zagotovo zelo regulirano telo. Vse ideologije poznajo različne metode oblastnega nadzora. A če pogledamo z druge strani – ideja feminizma temelji na intersubjektivnosti.
Ki pomeni…
Da je vsaka oseba subjekt, ki je v odnosu do vseh ostalih. Ne obstajamo v vakuumu, ampak skozi relacije. Ti odnosi nas opredelijo in zato je pomembno, kakšni so, kakšne kvalitete, vrste in tipe odnosov gradimo. O tem govori deloma Donna Haraway, ki pravi, delajmo tovarištvo, ne otrok (make kinship not babies, op. p.). Poskuša pojasniti, da družina ni edina skrbstvena entiteta družbe. Te ideje lahko vidimo tudi v umetnosti. Maja Delak je denimo naredila performans, ki je v celoti temeljil na improvizaciji in subtilnosti vstopanja v odnose, relacije. Bil je nedeklarativno političen, a vendar zelo političen in lep. Zadel je v bistvo subtilnih odnosov, prek katerih se vzpostavlja kolektivnost, ki nikogar ne povozi.
S Pio Brezavšček sta poudarili, da vama je urednikovanje revije Maska omogočilo skupno razmišljanje. Kako se zagotovi, da ti kolektivni odnosi ostanejo horizontalni, enakopravni in ne zapadejo hierarhiji?
Z neprestanim preverjanjem in preizpraševanjem. Noben odnos ni dokončen in nespremenljivo začrtan. V različnih situacijah nastajajo različne dinamike, ko je nekdo bolj samozavesten, spet drugič bolj negotov. Gre za izmenjevanje, menjavanje. Temelj je medsebojno spoštovanje. To zrahlja vse ostre robove morebitnih hierarhij. Če nekoga spoštuješ in ceniš njegov doprinos, ga vidiš kot enakopravnega, kot prijateja in sogovornika – to podira in spreminja tudi morebitne hipne hierarhije. Nihče nikogar ne ogroža in odnosi ne ogrozijo temeljnega odnosa enakovrednosti. Za to gre.
Je prav to tisto, kar želi politika sovraštva in strahu izničiti – spoštovanje sočloveka, da si vzameš zanj čas in ga ne zasmehuješ vnaprej?
Si vzameš čas, da. Uniformiranost in nezmožnost razumevanja razlik je v jedru trenutne politike, ki zmore samo rušiti vse, česar ne razume. To je najbolj strašljivo. Spoštovanje, pozornost, dialog, vse to terja čas. Procesi odločanja so lahko dolgi in v tem hitrem času so sedaj vladajoči ideologiji povsem nepotrebni. A zato je še toliko pomembneje, da na tem vztrajamo ter da hkrati odpiramo horizonte. Da vztrajamo na širini, ki jo potrebujemo, da ohranjamo čezmejne stike, se izzivamo v nerazumevanjih in se potopimo v druge okvirje. Ni dobro, če nam je vse preveč domače in se počutimo preveč samozadostni. Hitro se pojavijo slepe pege, ki nato neopaženo rastejo. Zato so prevetritve dobre, možnosti izmenjave različnih idej. Izzivi, prevpraševanja, domislice onkraj običajnega. Kaj pa to, ta ideja? To nas spomni, kaj je tisto, kar nas žene in navdihuje.