Partner slovenskega podjetja iz skupine Petrol želi od slovenske države prek arbitražnih postopkov dobiti milijone. Podjetju Ascent Resources niso všeč odločbe državnih organov s področja varstva okolja niti lanska sodba upravnega sodišča. Izsiljevanje in zastraševanje vlad, da ne bi uresničile ambicioznih politik razogličenja, so vse pogostejša praksa, opozarjajo okoljevarstveniki in nevladne organizacije v Evropi. To omogoča izrojen sistem arbitraž, ki ustvarja ločen pravni sistem v korist investitorjev.
“Glede groženj Ascenta nismo v skrbeh, saj je kar nekaj bistvenih dokazov, da je delal v škodo nas in okolja,” pravijo v Civilni iniciativi Ustavimo fracking v Sloveniji, ki se je oblikovala pred leti v Lendavi. Nato naštevajo. Njihovo delovanje je neposreden odziv na poskuse krepitve črpanja zemeljskega plina v Murski depresiji s frackingom oziroma hidravličnim lomljenjem. Vseeno pa v Civilni inciativi Ustavimo fracking v Sloveniji priznajo, da v zadnjih letih državne oblasti, namesto da bi prisluhnile ljudem in poskrbele za dobrobit lokalnega okolja, raje sestankujejo z lobisti in investitorji.
Agencija za okolje je odločila marca 2019, da je za nadaljnji fracking oziroma ‘stimulacijo vrtin’ potrebna presoja vplivov na okolje in pridobitev okoljevarstvenega soglasja. To odločitev je lani maja potrdilo tudi upravno sodišče. Ascent Resources, partner slovenskega podjetja Geoenergo, ki je del skupine Petrol, je ob tem že leta 2019 prvič omenil, da bi lahko zahteval davkoplačevalski denar kot odškodnino, ker njihova pričakovanja v Sloveniji niso bila izpolnjena, načrti pa ne uresničeni, kot so si želeli.
To so lani materializirali z uradnimi obvestili o morebitni arbitražni tožbi na podlagi bilateralnega sporazuma med Britanijo in Slovenijo ter na podlagi mednarodne Pogodbe o energetski listini. Odziv na uradno obvestilo, za katero so v Ascent Resources najprej najeli odvetniško pisarno Enyo Law, po poročanju slovenskih medijev pa tudi slovensko odvetniško pisarno Mira Senice, pripravlja državno odvetništvo. Odločitev Slovenije naj bi bila investitorju sporočena v naslednjem tednu, do 19. marca.
V predhodnem obvestilu, ki je bilo naslovljeno na predsednika vlade, okoljskega in zunanjega ministra, poslano pa tudi predsedniku države, gospodarskemu ministru in direktorju agencije za okolje, je britanska odvetniška firma pojasnila, da Ascent Resources, s sedežem na Malti, sodeluje v projektu skupne investicije že od marca 2001. V slovenski sodni register je bila njihova slovenska podružnica vpisana sicer šele decembra 2001, vstop matičnega podjetja pa je zabeležen v aprilu 2001. Kdo je bil prvotni slovenski partner ni jasno, saj je bilo podjetje Geoenergo ustanovljeno junija 2002, sprva je bila ustanovitelj tedaj državna Nafta Lendava, novembra istega leta pa se ji je v enakem ustanoviteljskem deležu pridružil Petrol, v katerem je država zgolj ena od delničarjev, je možno razbrati iz javno dostopnih listin. Lastniški nadzor nad Geoenergom in koncesijsko pravico, ki je bila podeljena pred več kot pol stoletja Nafti Lendava za črpanje fosilnih goriv na območju Murske depresije, je po letu 2013 prek zavarovanja svojih terjatev v celoti prevzel Petrol. Istega leta je Ascent Resources odstopil od svojih investicij na Madžarskem na polju fosilnih goriv Peneszlek.
Britanski investitorji trdijo, da so do sedaj v skupni projekt v Petišovcih investirali preko 50 milijonov evrov – v projektu imajo tričetrtinski delež, a so po dogovoru z Geoenergom upravičeni do kar 90 odstotov vseh prihodkov od prodaje fosilnih goriv. Leta 2017 so zemeljski plin iz Slovenije začeli izvažati hrvaški Ini, kar so leta 2019 prekinili, a v februarju letos z dobavo zemeljskega plina na Hrvaško spet pričeli zaradi sprememb v pritisku v vrtinah. V poslovnem izkazu za leto 2019 je podjetje Ascent Resources prikazalo za skoraj pol milijona odloženih davkov, v letnem poročilu investitorjem istega leta pa je britansko matično podjetje zatrdilo, da so dosedanja črpanja fosilnih goriv, od leta 1988 dalje, iz zemlje potegnila le 2 odstotka ocenjenih zalog zemeljskega plina v Petišovcih. Že eno leto prej so kritično ocenili delovanje slovenskih državnih organov za varstvo okolja: “Po našem mnenju so neučinkovitosti in negotovosti v postopku pridobivanja okoljevarstvenih dovoljenj občutna ovira gospodarski rasti v Sloveniji.” Tistega leta je bila po podatkih statističnega urada gospodarska rast v Sloveniji 4,4 odstotna, v vrhu EU.
Zastopniki tujega investitorja se redno menjajo, trenutno je zastopnik vseh treh z Ascentom povezanih podjetij v Sloveniji Dennan Andrew Denis, četudi je v registru dejanskih lastnikov še vedno vpisan njegov predhodnik. Najbolj zanimiv trenutni član direktorske ekipe britanskega Ascent Resources je Malcolm Graham-Wood, ki v predstavitvi o sebi izpostavlja svojo dolgo svetovalno kariero v energetski industriji. Gre sicer za blogerja, ki redno objavlja predstavitvene intervjuje z direktorji energetskih podjetij o njihovih investicijskih projektih – novembra 2017 je govoril s predstavnikom Ascent Resources o “velikem obsegu proizvodnje plina v Sloveniji”.
“Vidimo vse več ‘podjetij’, za katere ni jasno, ali imajo kaj zaposlenih in kje imajo sploh pisarne, a vseeno zlorabljajo arbitražne postopke, da obogatijo na račun davkoplačevalcev.”
Pia Eberhardt, Corporate Europe Observatory
Napoved britanskega Ascent Resources, da bi lahko sprožil arbitražno tožbo zoper Slovenijo prihaja v času, ko na ravni EU potekajo pogajanja in razprave o možnosti reforme ali skupinskega izstopa iz Pogodbe o energetski listini, ki jo želi kot pravno podlago uporabiti britanski investitorski partner slovenskega Geoenerga. Gre za mednarodni sporazum, ki vključuje možnost arbitražnih tožb, kar je bil pomemben del nasporotovanja investicijskim sporazumom pred leti; zoper TTIP, med EU in ZDA, ter zoper Ceta, med EU in Kanado.
“Arbitražni sistemi delujejo kot vzporedni svetovi: gre za zunanje pravne sisteme, ki delujejo ločeno od obstoječih sistemov pravosodja in so dostopni le tako imenovanim tujim investitorjem. Ti uporabljajo arbitraže, ko jim odločitve nacionalnih organov niso po godu, saj vedo, da je arbitražni sistem, kot obstaja, pristranski, netransparenten in njim pisan na kožo,” pojasnjuje Pia Eberhardt iz organizacije Corporate Europe Observatory.
Četudi vse več skladov in bank opušča vlaganja v fosilna podjetja, okoljevarstveniki po vsem svetu opozarjajo na grožnjo arbitraž, ki spodkopavajo same temelje demokracije. Prek njih poskušajo namreč mednarodna podjetja zastrašiti politične oblasti stran od ukrepanja za večjo zaščito narave, varstvo okolja in omilitev podnebne krize. “Vidimo vse več ‘podjetij’, za katere ni jasno, ali imajo kaj zaposlenih in kje imajo sploh pisarne, a vseeno zlorabljajo arbitražne postopke, da obogatijo na račun davkoplačevalcev,” pravi Pia Eberhardt. “Sistem je dejansko postal bankomat za arbitražno-odvetniško in fosilno industrijo,” doda.
Pogodba o energetski listini je v veljavi od aprila 1998, a šele v zadnjem desetletju je postala podlaga za več kot 100 arbitražnih sporov zoper države podpisnice. Prva arbitražna tožba sega v leto 2001 proti Madžarski, vse skupaj jih je zabeleženih 136. Italija je, potem ko je bila tožena pred arbitražami, leta 2016 od te mednarodne pogodbe odstopila, a pogodba določa 20 letno obdobje, ko lahko pogodba še naprej služi kot podlaga za potencialne tožbe investitorjev pred arbitražnimi odvetniki.
Pogodba o energetski listini in druge pogodbe, ki omogočajo investicijske arbitražne spore, v resnici nasprotujejo in spodkopavajo idejo vladavine prava, so prepričani v Corporate Europe Observatory. Skupaj z drugimi nevladnimi organizacijami, v Sloveniji je del koalicije ustanova Umanotera, pozivajo EU in države članice, da ukinejo možnost “sedanjega vzporednega sistema za bogate investitorje, saj se z njim spodkopava vladavino prava po vsem svetu”.
Pia Eberhardt je v pogovoru pojasnila, da sistem arbitraž že v začetku ni bil zastavljen na podlagi želj in koristi za ljudi. “Sporazumi odražajo želje velikih korporacij, kot sta denimo Shell in BP. Ti predstavniki kapitalskih interesov so si v zadnjih desetletjih sistem arbitraž popolnoma prisvojili, dodatno pa je postal sprevržen, ko so si ga prilastili tudi mednarodni odvetniki, ki delujejo kot arbitri,” pravi raziskovalka. “Odvetniki, ki z arbitražami bogato zaslužijo, so načela in možnosti, ki zvenijo nedolžno, zlorabili do te mere, da poskušajo sedaj tuji investitorji preprečiti, da bi države sprejele in uresničevale zakonodajo s strožjimi okoljskimi pravili in boljšimi zaščitami za zdravje ljudi. To se v demokracijah ne bi smelo dogajati.”
Med članicami EU naj bi se najbolj zavzemali za odstop od Pogodbe o energetski listini Francija in Španija, Avstrija in Luksemburg pa naj bi po poročanju evropskih medijev zagovarjali njeno reformo. Slovensko ministrstvo za okolje in prostor pravi, da gre za področje, ki ni v njihovi pristojnosti, na ministrstvu za infrastruturo pa odgovarjajo, da se zavedajo dilem, “med drugim tudi razkoraka med modernimi cilji EU in osnovnimi nameni Pogodbe o energetski listini, ki je bila zaščita investicij v projektih tranzita – takrat seveda pretežno fosilnih – energentov preko politično manj stabilnih območij za oskrbo EU”. Dodajajo, da je “proces modernizacije pogodbe potreben in ključen za njen nadaljnji obstoj”.
Sodišče EU je v primeru sodbe Achema marca 2018 odločilo, da investicijske arbitražne tožbe med članicami EU na podlagi bilateralnih sporazumov med državami niso skladne z načelom avtonomnosti prava EU. Belgija je posledično lani decembra sodišče EU zaprosila za jasno stališče, ali so zato tudi določila o arbitražnem reševanju sporov, ki jih vključuje Pogodba o energetski listini, neskladna s pravom EU v primerih, ko bi spor potekal med podjetjem, s sedežem v članici EU, in drugo članico EU.
Slovenija je bila doslej primorana zaradi arbitražne odločitve na podlagi Pogodbe o energetski listini plačati 20 milijonov evrov plus obresti hrvaškemu elektro-gospodarstvu zaradi nedobavljene električne energije iz nuklearne elektrarne Krško. Plačati je morala tudi postopkovne stroške v višini 10 milijonov dolarjev. Junija 2014 pa je vložila arbitražno tožbo zoper BiH. Arbitražo je sprožilo podjetje Elektrogospodarstvo Slovenije – razvoj in inžinering, ki je v stoodstotni državni lasti. Po neuspelih poskusih vložitve tožbe pred nacionalnimi sodišči v delu BiH, ki je Republika srpska, kjer so se sodišča razglasila za nepristojna, zahteva prek arbitraže povrnitev investicij še iz časa Jugoslavije v termoelektrarno Ugljevik. Regijski mediji so ob napovedi arbitražne tožbe opozarjali, da se je Slovenija uspela dogovoriti z oblastmi v BiH glede preteklih vlaganj v termoelektrarno v Tuzli, medtem ko je v primeru Ugljevik zahtevek, ki ga Slovenija uveljavlja, narasel s 35 milijonov evrov na 750 milijonov evrov. Tričlanski panel arbitrov je lani maja sprejel odločitev o pristojnosti, ki ni javna.
“Slovenija bi morala izstopiti iz Pogodbe o energetski listini po zgledu Italije,” je prepričan Andrej Gnezda iz fundacije Umanotera. Doda, da državni organi tudi ne bi smeli pristati na pogajanja ali se ukloniti pred poskusi ustrahovanj z arbitražnimi tožbami investitorjev v sektorju fosilnih goriv. Pia Eberhardt spomni na primer Bolivije. Tuj investitor je zagrozil z arbitražno tožbo, ki se je dotikala pravice do vode. Bolivijska vlada je investitorje jasno in odločno zavrnila. “Vse, kar se je dogajalo, so sporočali javnosti in ohranili transparentnost postopkov, vlada je sodelovala s civilno družbo in na koncu je podjetje zaradi pritiskov z vseh strani in jasnega sporočila, odstopilo od tožbe,” opiše situacijo na drugi strani Atlantika. Doda, da to ostaja pametna in smiselna strategija: “Gre za to, da oblasti ubranijo prostor demokracije za demokratično odločanje.”
Vseeno pa posvari pred naivnostjo. “Grožnje morajo vlade vzeti resno, saj je sistem arbitraž izjemno nepredvidljiv. A to ne pomeni, naj se jim uklonijo. Osebno nimam dvomov, da bi se morala slovenska vlada zoperstaviti in pokazati absurdnost zahtev britanskega investitorja, idealno skupaj s slovensko javnostjo in civilno družbo,” pravi Pia Eberhardt. “Slovenska vlada ne bi smela in ni prav, da bi karkoli plačala. Nič ni bilo narejeno napak. Pristojna državna agencija je partnerje v projektu samo obvestila, da morajo pred novimi postopki frackinga opraviti presojo vplivov na okolje,” pojasni, da je primer hkrati absurden in tipičen.
“Zemeljski plin ni dolgoročna perspektiva. Morda lahko služi naslednjih dvajset let, a nato bomo zaradi tega plačevali le še kazni.”
Civilna iniciativa Ustavimo fracking v Sloveniji
Letos je tudi zadnje leto preden bo glede projekta v Petišovcih, da bi se sploh nadaljeval, moralo priti do obnovitve koncesijske pogodbe za črpanje fosilnih goriv, ki se izteče leta 2022. V predstavitvi projekta slovenski Geoenergo in Ascent Resources trdita, da je nadaljnje razvijanje naftno-plinskega polja “dober zgled za nove potencialne investitorje”.
A občina Lendava z županom Janezom Magyarjem je prek občinskega sveta že oktobra lani pozvala k moratoriju na fracking. Odgovor ministrstva za okolje, ki ga vodi Andrej Vizjak, med drugim delničar podjetja Petrol, ni ponudil drugega kot citiranje zakonskih členov in pojasnjevanje, zakaj ministrstvo ni pristojno. Kot del veje oblasti, ki je zadolžena za izvrševanje, in je v državi prevzela tudi vlogo glavnega predlagatelja nove zakonodaje, ne morejo glede pobude iz občine Lendava narediti nič, so sporočili iz Ljubljane.
To so potrdili tudi koalicijski poslanci in poslanke. Predlagana sprememba zakona o rudarstvu, ki bi prepovedala fracking in jo je vložila Levica ob podpori LMŠ, SD in SAB, je bila zadnjič, tretjič zavrnjena decembra lani. Zanjo je glasovalo 41 poslank in poslancev, ravno toliko pa jih je bilo proti. Tik pred novoletnimi prazniki pa je nato vlada predlagala svoje spremembe zakona o rudarstvu. V okoljski organizaciji Focus so januarja opozorili, da vladni predlog sprememb še naprej omogoča hidravlično lomljenje v obsegu, ki ga želita izvajati Geoenergo in Ascent Resources.
Profesor Roland Geyer s kalifornijske univerze je zagovornik ne-akcije: ukrepanja na način, ki pomeni opustitev povzročanja škode. Zato je jasen v zagovoru uradne prepovedi fosilnih goriv. Prepoved škodljivih snovi, tudi takih, ki bi industriji lahko še naprej prinašale dobičke, ni nekaj novega. Prepoved in postopna opustitev se je uveljavilo za klorofluoroogljikovodike ali freone, ki uničujejo ozon, pa tudi za osvinčen bencin, ki je zastrupljal ljudi in naravo. Lokalne napovedi prepovedi fosilnih goriv, z obdobjem opuščanja, se že dogajajo, sama ideja prepovedi pa je pomembna, pojasnjuje profesor industrijske ekologije v članku v britanskem časopisu The Guardian, da se razvije in krepi alternative.
V Civilni iniciativi Ustavimo fracking v Sloveniji so na lendavsko občino in občinski svet naslovili predloge, kako bi se lahko s sonaravnim razvojem premaknili proti samooskrbni občini stran od fosilnih goriv po zgledu grškega otoka Tilosa in Islandije. Njihov program vključuje izrabo sončne energije, trajnostno koriščenje geotermalne vode ter predvsem večjo avtonomijo in sodelovanje lokalne skupnosti pri upravljanju z naravnimi viri. Poudarjajo, da bi s tem prispevali tudi k uresničevanju zavez na ravni EU in iz Pariškega sporazuma o ukrepanju zoper podnebno krizo. Zavez, ki so za Slovenijo obvezujoče. “Naše izkušnje kažejo, da država ne zna primerno nadzorovati, slabo pa skrbi tudi za potrebno sanacijo opuščene infrastrukture,” opozarjajo na tveganja, ki jih zaznavajo v svojem okolju. Ideje o gradnji dodatnega plinovoda prek Slovenije, ki bi bil v interesu Madžarske, poznajo, a opozarjajo na to, pred čemer svarijo tudi okoljevarstveniki in raziskovalci v Bruslju: “Zemeljski plin ni dolgoročna perspektiva. Morda lahko služi naslednjih dvajset let, a nato bomo zaradi tega plačevali le še kazni.” V Lendavi imajo člani Civilne inciative Ustavimo fracking v Sloveniji občutek, da se lokalni skupnosti dogaja tiho ropanje. Nujne je več demokracije, so prepričani: spoštovanje lokalne samoodločbe, ki bi zagotavljala tudi, da bi prebivalci imeli besedo pri tem, katere koncesije se podeli komu in kdo lahko kaj počne v okolju, kjer sami živijo. “Prekmurje je za vlade v Ljubljani predaleč. Nimajo stika z ljudmi tu in ne upoštevajo naših želja,” opozarjajo.