Ni skrivnost, da sem otrok narkomanov. A tudi onadva sta bila nekoč čista. Rodila sem se jima v Kopru leta 1992. Starša sta takrat prevzela status beguncev in tudi jaz sem ga imela, če se prav spomnim vijolične izkaznice s fotografijo, stara sem bila dobri dve leti. Starša sta takrat poskušala urediti dokumente vsaj zame, a se je nekje zataknilo. Saj veste, pošiljajo vas od vrat do vrat, na koncu pa končaš tam, kjer si začel. Moj oče nikoli ni bil vzoren državljan, počasi pa je postal še slabši. Z mamo sta se navlekla na heroin in začela izvajati kriminalna dejanja. Ogromno smo se selili in se nikjer uradno prijavili, saj so očeta velikokrat iskale oblasti. Vse to se je dogajalo, še preden sem začela obiskovati osnovno šolo. In se je vleklo vse do osmega razreda. Do takrat sem zamenjala šest osnovnih šol, včasih kar dve na leto, in nešteto bivališč, ki pa so bila vsa v Sloveniji – razen enega leta, ki sem ga preživela na Hrvaškem; čez mejo so me prešvercali, saj nisem imela dokumentov. Ker nisem bila videti zanemarjena, niso v šolah nič posumili, če pa so, osebno niso ukrepali. Mama me je pri 12 letih posedla na vlak in rekla, da grem živet k botri na Ptuj. Botra je imela v lasti hotel, kazino in diskoteko. Selitev je spet prišla kot strela z jasnega, tako zame kot za botro, ki je za moj prihod izvedela, tik preden sem sedla na vlak. Ni vedela, kje in kako naj mi uredi status, jaz pa do takrat sploh nisem vedela, da moraš prijaviti, kje bivaš. Nekako ji je le uspelo urediti stalno bivališče zame, prvo v trinajstih letih. Avgust 2004, še zdaj se spomnim dokumenta, kjer je to pisalo. Sprožila je tudi postopek za pridobitev državljanstva. Ker sem bila mladoletna, bi ga lahko hitreje pridobila, saj je takrat manj zahtev. Navsezadnje smo imeli tudi dokazila, da sem ves ta čas prebivala v Sloveniji in ne na Marsu. Dokazila, kot so šolska spričevala in zdravniška potrdila, ki jih je mama skrbno shranjevala. 

Verjetno bi kaj kmalu dobila državljanstvo naše cenjene republike, saj so vsi, vključno z oblastmi, želeli rešiti to neprijetno težavo. Nikomur ni bilo jasno, zakaj nimam nikakršnega, še najmanj pa slovenskega državljanstva. Vse bi bilo kmalu rešeno, če se moji dragi starši ne bi odločili, da me pri 14 letih in pol vzamejo nazaj. Našla sta stanovanje blizu Ptuja. Še danes ne vem, ali mama ni mogla brez mene ali brez otroškega dodatka, ki sem ga prejemala na svoj tekoči račun. Preselila sem se, botra je skrbništvo prepisala nazaj mami, jaz pa sem se počutila kot pes, ki menja lastnika. In tako je Slovenija spet pozabila name. Morda so poslali kakšno vabilo ali kar koli že, vendar uradni dokumenti pri odvisnikih pač niso na vrhu prioritetnega seznama, in tako je vloga za državljanstvo splavala po vodi. Oče je bil takrat že spet nekje zaprt. Kančala sem prvi letnik srednje šole v Mariboru, v drugem letniku pa sem začela štrajkati. Po dveh mesecih so me imeli dovolj in me prosili, da se izpišem, da me ne bi vrgli iz šole. Mama se je pred tem spet preselila v Ljubljano z nekim tipom, ki je bil sedaj njen mož. Ker nisem več hodila v šolo, sem se morala tudi jaz preseliti tja. In takrat se je začel breaking bad, počasi, a sigurno sem zašla na kriva pota. Morda je mama mislila, da je bolje, da se drogiram z njo, kot da bi sama blodila naokoli. Ne vem, kako je do tega prišlo, a naenkrat sva skupaj šanirali. Ona je vozila, jaz kradla za drogo in materialne dobrine. Ona si je kuhala bovle (heroin in kokain skupaj), jaz pa šmrkala belo in kadila džointe. Še vedno mladoletna. Lahko si mislite, da urejanje državljanstva takrat ni bilo na prednostni listi. Mama me je vpisala na frizersko šolo, da bi imela status dijakinje – da bi še naprej prejemala štipendijo, otroške dodatke in denarno socialno pomoč. Ko je bil dan kakšnega nakazila, sva tekmovali, katera bo prej dvignila denar. Ona je imela namreč mojo kartico, jaz pa sem z osebno izkaznico za tujce laufala na banko. Pred tem sem ji denar zaupala v dobri veri, da z njim plačuje stanovanje, ki ga seveda ni. 

Čez leto, dve sem postala polnoletna. In si sama poskušala urediti državljanstvo. Takrat sem šele zares naletela na ovire, a to je zgodba za naslednjič. Lahko le povem, da sem še vedno apatridka. In če ima kdo, ki to bere, pravno znanje, kako bi si lahko uredila status, in bi želel pomagati, naj piše na Kralje ulice.

_{* Objava je nastala v sodelovanju z društvom za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice. Zgornji zapis je bil objavljen v majski številki časopisa o brezdomstvu in sorodnih socialnih vprašanjih Kralji ulice.}