Majd Nasrallah je po študiju mednarodnega prava človekovih pravic svoje delo posvetil lokalnim palestinskim skupnostim v Izraelu, ki jim grozi rušenje njihovih domov in državna kraja njihove zemlje. Pojasnjuje, kako je kriminal zadnja stopnja poskusov izraelskega sistema apartheida, da marginalizira in si podredi Palestinke in Palestince. Potem ko je bil nekaj časa zagovornik ene demokratične države, je sedaj prepričan, da bi moral biti cilj bolj ambiciozen, onkraj meja nacionalnih držav, ki so jih svetu in regiji vsilile kolonialne sile. Zanima ga politično organiziranje “troblemakerjev”.
Evropa rada poudarja, da je presegla orientalistični pogled. A vendar še nismo bili priča hujšemu razčlovečenju in protimuslimanski diskriminaciji od teh, ki smo jim priča po oktobru in ob izraelskem genocidu v Gazi in zatiranju Palestink in Palestincev pod okupacijo. Z imenom in identitetami, ki jih imate, kaj vaše izkušnje povedo o vrednotah, načelih in vladavini prava na Zahodu?
Odgovor nas postavi na sledi, ki jih je pustila za seboj kolonialna logika, ki je bila temelj izkoriščanj. Pred petsto leti so Evropejci radi moralno upravičevali prilaščanje in nasilje s citiranjem verskih knjig. Staroselsko prebivalstvo so razčlovečili. Razčlovečenje ustvari skupino pod-ljudi ali manj vrednih ljudi, svete knjige pa nato ponudijo podlago za prilastitev tujega. Biblija pravi, da je bog ustvaril zemljo, da jo človek orje in na njej pase živino. Evropejci so sebe prepoznali kot človeška bitja, staroselce pa kot pod-ljudi, in zato so trdili, da imajo pravico do njihove zemlje.
Ta razmislek in te utemeljitve se je preoblikovalo v govorico človekovih pravic, vladavine prava in demokracije. Belskost še naprej določa privilegirano politično skupino. Moj priimek in reakcije nanj razkrijejo mnoštvo vseh teh plasti – še posebej, ko pokažem izraelski potni list. Ta prelomi stereotipe.
Lahko pojasnite?
Judovsko vprašanje v Evropi in po svetu danes še vedno odmeva in nosi konkretne odzive. Izraelski potni list prinaša privilegije. Razkrije pa tudi krhkost identitetnih politik. Priča smo bili svetovnemu ogorčenju, ko so v Gazi umrli Zahodnjaki, medtem ko so smrti Palestink in Palestincev nekaj sprejemljivega. Pričakovanega. To je bolano in v resnici imamo tega dovolj. Dovolj imamo tega, da so naša življenja brez vrednosti.
Nehati moramo govoriti Zahodu – naša naloga ni, da Zahodu razkrijemo njegove napake in krivice. Vsi vedo zanje. Nočem razpravljati o lastni človečnosti – z nikomer. Palestinski boj danes odmeva širom globalnega juga, gibanja Black Lives Matter, Palestinian Lives Matter opozarjajo, da nismo zatirani in poniževani samo Palestinci in Palestinke. Skrajni čas je, da kritično analiziramo to, v kar verjamemo. Govorica o človekovih pravicah nam v resnici odvzema moč, saj ni bila nikoli naša. Hannah Arendt je bila kritična do nje. Zahodne sile jo uporabljajo, da z njo potrdijo lastno moralnost in zagotovijo varnost zatiralcem.
Izrael je najočitnejši primer. Trdi, da ima “najbolj moralno vojsko” in upravičuje zatiranje ter poboje Palestink in Palestincev z govorico, z izrazi in z definicijami humanitarnega prava. Tako se danes uporablja govorica človekovih pravic in moralnosti – sam bi trdil, da se jo je zato ustvarilo. Sistem človekovih pravic ne ščiti ljudi, ampak omogoča, da kršitve potekajo za meglicami.
Pravnica Shahd Hammouri vidi v sedanjem trenutku zadnjo priložnost, da se sistem mednarodnega prava spremeni, da se zagotovi dejansko enakopravnost, da se ga dekolonizira. Vi te možnosti ne vidite?
Diplomiral sem iz mednarodnega prava in človekovih pravic, a nisem vanje nikoli verjel. Študiral sem, da bi razumel. Sem velik zagovornik sistemov varnosti in tudi mednarodnih sistemov pravil. Ne zagovarjam kaosa. A moramo biti kritični do sedanjega sistema. Ne moremo položiti vseh upov in zaupanja v mednarodno pravo ter sistem človekovih pravic, še posebej ne danes v Palestini. Politiki in najbolj ugledni zagovorniki Palestine poudarjajo rabo mednarodnega prava in kako očiten primer je palestinski. A Palestina je tudi očiten primer tega, kako mednarodno pravo ne izpolni obljub in pričakovanj.
Tako zelo so nas stisnili v kot, da verjamemo, da bo orodje zatiranja, ki se uporablja proti nam, postalo orodje, ki bo prineslo spremembe. Imamo ducate resolucij Združenih narodov, tako Generalne skupščine kot Varnostnega sveta, ki obljubljajo pravico do vrnitve palestinskim begunkam in beguncem, vzpostavitev palestinske države – a nobena od njih nam ni koristila. In k temu je pomembno prispevala Palestinska uprava. Vidimo, kako si politika močnih podredi pravne mehanizme. ZDA rečejo Palestincem: “Dali vam bomo finančna sredstva, če umaknete vlogo, ki ste jo vložili na Mednarodno kazensko sodišče.”
Izsiljevanje?
In vzorčni primer rabe orodij moči za upogibanje hrbtenic ljudi. Želite jesti ali se osvoboditi? Hkrati je prav, da ostanemo kritični tudi do Mednarodnega kazenskega sodišča: ustanovljeno leta 1998 in zato ni zanj nič pred tem datumom pomembno, ob tem da nima orodij za uveljavitev svojih odločitev?
Ne, ne verjamem v mednarodno pravo niti v sedanji sistem pravic.
Je to zaradi samih temeljev in izhodišč ali zaradi zlorab prava, ki si jih privoščijo svetovne sile?
Zagotovo je bilo nekaj izjemnega v strukturah mednarodnega prava, ki so se vzpostavile po drugi svetovni vojni. A ne moremo mimo dejstva, da je šlo tudi za čas, ko je bilo potrebno vzpostaviti sistem, ki bi zaščitil položaj dotedanjih velesil. Vzpostavilo se je izhodišča za narodno-osvobodilne boje. Sedemdeset odstotkov današnjih držav pred drugo svetovno vojno ni obstajalo. Želja, da se ohrani kolonialno nadvlado in imperializem, je pomenila, da se je ljudem podelilo avtonomijo, medtem ko se je klasični imperij spremenil. Ameriki je bilo v interesu, da ljudje sami vodijo svoje zadeve, a znotraj mednarodnega sistema, ki je določal, kako se lahko zadeve vodi.
Pripoznanje pravice do samoodločbe kot ene temeljnih pravic je bilo predstavljeno kot velik uspeh globalnega juga. A to, kaj pomeni samoodločba, se ni nikoli definiralo in nove države so se znašle v primežu pogojev in omejitev Mednarodnega denarnega sklada, Svetovne banke in mednarodnega finančnega sistema. Napaka je, če stvari nekritično sprejmemo, kot se nam jih predstavi. Pomen tega, da danes uporabljamo govorico človekovih pravic, je predvsem v tem, da s tem razkrivamo cinizem Zahoda.
Po zaključku študija ste se posvetili skupnostnemu organiziranju. Kaj so vas vaše izkušnje naučile v tem času? Izraelski sistem apartheida temelji na razgradnji skupnosti, fragmentaciji in delitvah znotraj zatirane skupnosti – kako je možno graditi povezave?
Po diplomi me je zanimalo, kako lahko svoje znanje uporabim v praksi. Želel sem delati na področju pravic Palestink in Palestincev, a naletel sem prav na omenjene ovire in delitve. Obstoječe nevladne organizacije na področju človekovih pravic se posvečajo skoraj izključno položaju Palestink in Palestincev na Zahodnem bregu. Sam prihajam iz Trikotnika, moj oče je bil rojen v kraju Qalansawe, moja mama je iz Nablusa. Vzgojila sta nas v Jeruzalemu in zelo dolgo časa sem poskušal ugotoviti, kdo sem. Če sem rekel, da sem iz Trikotnika, sem naletel ali na nevedenje ali na s stereotipi ograjen “razumevajoč” pogled. Trikotnik se povezuje z vsem, kar je bedno: nekultiviranost, barbarskost, kmečkost, nasilje.
Želel sem delati s skupnostjo na drugačne načine. A tega ni bilo; lahko bi delal na vprašanjih ekonomskih in socialnih pravic palestinske skupnosti v Izraelu, morda na vprašanjih pravnega statusa, a ne na čemurkoli političnem. Mene pa je zanimalo prav to, kako lahko prispevam k izboljšanju razmer v Trikotniku, ki je del mozaika palestinske skupnosti.
Ampak v Trikotniku niste odraščali?
Ne, tja sem se vrnil po diplomi. Odrasel sem v Vzhodnem Jeruzalemu, a ob vikendih smo z očetom hodili v Qalansawe.
Gre za kraj, ki je marginaliziran znotraj Trikotnika, ki je sam po sebi marginalizirano območje v Izraelu. Člani družine mojega očeta so bili kmetje in tam imamo še vedno zemljo. Zemljo, ki nam jo želi država Izrael vzeti, in zanjo se še vedno borimo na sodišču. Trdijo, da smo neprisotni begunci, in leta 2020 je Vrhovno sodišče odločilo, da nimamo pravic. Našo zemljo je razglasilo za last države. Ta zemlja leži neposredno nasproti naše hiše. Moj praded je bil med prvimi palestinskimi begunci še pred nastankom države Izrael leta 1948, ko so sionisti prihajali in kupovali zemljišča. Pogostokrat se je palestinske kmete ogoljufalo in prisililo, da so odšli z zemlje. Tako je moj praded kupil zemljo v Qalansawi. Imamo račun, uradne dokumente, ki so jih potrdili Britanci, ki so bili tedaj na oblasti. A ti pravni dokumenti ne štejejo nič.
Izraelska zemljiška administracija (Israeli Land Administration) uporablja naš primer kot precedens. Pred letom 1948 se je Qalansawe raztezala na več kot 32.000 dunamih (1 dunam je 1000 kvadratnih metrov). Leta 1948 med Nakbo so izraelske oborožene akcije območje skrčile na približno 7.000 dunamov in od tega je več kot polovica kmetijskih zemljišč. Leta 1948 je prebivalstvo štelo 2.000 ljudi. Danes nas je 26.000.
Kaj se je zgodilo spomladi 1948, med Nakbo?
Leta 1948 je to območje padlo pod nadzor iraških sil. Anekdota pravi, da je bilo Qalansawi prizanešeno za leto dni, saj je bilo območje polno kupov gnoja, za katere so izraelske sile mislile, da so iraški tanki. Če bi bil Trikotnik del Zahodnega brega, bi bil izraelskih pas ob morju širok zgolj 7 kilometrov. Zgodba gre takole: Golda Meir se je srečala z jordanskim kraljem in vztrajala, da hoče to ozemlje. Jordanski kralj je maja 1949 videl zgolj packo na zemljevidu in pristal na to, da se je v Izrael preneslo celotne skupnosti. Nekoč je Qalansawe segala vse do morja, danes pa je prebivalstvo stlačeno na 3.000 dunamov. Tako gosta naseljenost je del izraelskih politik urbanega nadzora, ena od plasti zatiranja z ustvarjanjem geta. Moje mesto je zloglasno. A vendar sta bili v Palestini dve območji, kjer so rasle najboljše jagode: Qalansawe in Gaza. Ta zgodovinski ponos se počasi razkraja. Izgubljamo kmetijska zemljišča in rušenja hiš so v Qalansawi pogosta. To je bila začetna točka mojega skupnostnega delovanja in aktivizma.
Ste prek tega navezali stik z Jeffom Halperjem, ki vodi organizacijo Izraelski odbor proti rušenju hiš (Israeli Committee Against House Demolitions – ICAHD) in je tudi zagovornik ene demokratične države?
ICAHD je aktiven samo glede rušenj hiš na okupiranih palestinskih ozemljih, konkretno sedaj na Zahodnem bregu in v Vzhodnem Jeruzalemu. Ne pa v Izraelu. Nimamo podpornih organizacij, saj se ne smatra, da smo pod okupacijo. A Qalansawe je danes najpogostejša tarča izraelskega protipravnega prilaščanja zemlje. Nasproti Qalansawe so izraelske naselbine na zemlji, ki je bila nekoč palestinska. Izrael namenja milijone za gradnjo stanovanj za mlade judovske pare. Palestinske skupnosti pa so vse bolj in bolj prenaseljene. Trenutno je aktivnih 366 odredb za rušenje hiš.
Hiš, ki so v neposredni okolici mesta?
Da. Z namenom, da se temu upremo, smo organizirali lokalne politične akcije, mladinske skupine in lokalne odbore. Sami smo razvili določene strategije, saj smo razumeli izraelski sistem in kako deluje. Sodišče izda odredbo o rušenju hiše in jo preda policiji. Policija odredbe ne izvrši v dveh primerih: če bi to predstavljalo grožnjo državni in javni varnosti ali njihovim prostorom in njim. To nam je pokazalo, kako in kaj. Naredili smo človeške verige, posneli izjave obupanih lastnikov, ki so bili pripravljeni reči, da se jim bo zmešalo, če izgubijo hišo in vse temelje varnosti za njihovo družino. Policija jih je zaslišala in odredbo vrnila na sodišče. Ne gre za rešitev, a pridobili smo čas.
Zakaj bi bila kraja vaše zemlje precedens?
Leta 1949 je bila demilitarizacijska črta potegnjena na podlagi dogovora z Rodosa. Najdemo jo na uradnih izraelskih zemljevidih. A Izrael sedaj trdi, da črta teče drugače. S tem pridobijo dodatno zemljo. Če vzamejo naših 25 dunamov, jih lahko nato vzamejo še 600.
Zaradi kraje zemlje in rušenja hiš, gredo cene zemljišč, na katerih se lahko gradi, v nebo. In to je bila podlaga za težave, ki smo jih imeli z mafijo. Ustrelili so mojega strica in ubili tri bratrance.
Tudi mafija želi zemljo vaše družine?
Da, še posebej v mestnem predelu, kjer so cene tako visoke. Na enem kosu naše zemlje nekaj časa ni bilo nič zgrajenega. Moja nona in strici so sedeli pred hišo, ko so se pred dvoriščem ustavili veliki črni avtomobili. Moški, ki so stopili iz njih, so pokazali na zemljišče in rekli, da je to njihovo ter da imamo teden dni časa, da vse umaknemo. Tedaj me ni bilo tam, a ko so se vrnili, sem bil.
“Niste spraznili zemljišča.”
“Ničesar ne bomo spraznili. To zemljo je pojila naša kri in v njej bomo pokopani,” sem jim odgovoril.
Vrnili so se naslednji dan in vrgli granate v hišo. Moja mama in sestra sta bili notri. Odločili smo se, da je mama odšla v Nablus k svojim staršem, moji bratje in sestre pa so odšli v Jeruzalem. Ko sem odraščal v Jeruzalemu, sem bil obkrožen z zares izjemnimi in dobrimi ljudmi, a tudi z zares pokvarjenimi. Razumem pravila uličnih nasilnežev. In vedel sem, da nimam moči in vpliva, da bi se jim zoperstavil. Vsi so mi govorili, naj jim prepustim zemljo.
V Trikotniku sta dva mafijska, kriminalna sindikata. Med izraelsko vojno na Libanon leta 2006 je bilo število ljudi, ubitih zaradi uličnega nasilja v Trikotniku, višje od števila izraelskih vojakov, ki so bili ubiti med vojno. Kriminal, podstavljene bombe pod avtomobili so bili tako pogosti, da je država nastopila in zahtevala, da mafijska sindikata podpišeta sporazum. To sem vedel in moj namen je bil narediti to, kar Izrael počne na Zahodnem bregu: vzpostaviti dejstva na terenu. A prvi gradbeniki so odpovedali delo, potem ko jim je mafija zagrozila. Ponovno so napadli hišo – do tedaj sem že namestil kamere in moški z AK47, ki je stopil iz avta, je najprej pogledal v kamero, se nasmehnil – in nato začel streljati. Posnetek sem odnesel na policijo in jim povedal, kar sem vedel. Tipa so aretirali, a ga dva dni kasneje izpustili. In tako sem šel k drugemu mafijskemu sindikatu, pojasnil situacijo in jih prosil, če so pripravljeni izpolniti naročilo in zgraditi temelje za hišo na zemljišču. Ko se je z gradnjo začelo, je mafija ustrelila mojega strica v kolena, ko je bil na poti na svoje polje, da bi preveril jagode. Rekli so mu, naj mi pove, naj preneham z gradnjo. Postajalo je vse hujše.
Hkrati sem dobil delo na vodilnem mestu edine kulturne institucije v Trikotniku. Ta dvojnost je pomenila, da sem se boril proti mafiji, hodil naokoli v neprebojnem jopiču, govoril pa o kulturi. Ker je postajalo vse bolj nevarno, sem se odločil pisati palestinski članici Kneseta in zatem sem z veliko pomisleki, a vseeno kontaktiral še časopis Haaretz.
Sledilo je to, da se je pred hišo ustavil avto, ven je stopil moški in se predstavil kot policijski komisar za Trikotnik. Rekel mi je, da nisem nič posebnega in da policija ni moja zasebna varnostna služba – ter da naj zadeve rešim, “kot jih rešimo Palestinci, z malo Sulhe”. Rekel je, “Če bi bil kriminalec, ne bi bilo pomembno, ali bi bilo na stotine policistov in tankov okoli tvoje hiše, če bi te hotel, bi te ubil”. Nato je zaključil: “In naj ne pridem sem čez dva dni z nalogom za hišno preiskavo in najdem nezakonito orožje v hiši.”
Ni vedel, da sem vse snemal na telefon. In mediji so dobii posnetek. Izpostavljenost se je povečala. Gre za absurdnost tega, da si Palestinec, izraelski državljan, a ne polnopraven … policija ima dolžnost ščititi prebivalstvo in zagotavljati red in mir. Tako so poslali posebne SWAT enote, da so ščitile našo hišo. Bil sem notri in hkrati organiziral proteste zoper rušenje hiš. Nisem hodil iz hiše v službo, hodil pa sem na demonstracije. Policija je poklicala mojega očeta in ga vprašala, kaj je narobe z mano. A moj oče jih je zavrnil – rekel jim je, naj opravljajo svoje delo, meni pa pustijo, da uresničujem svoje pravice.
A tako ponavadi zavrtijo stvari: svoje delo predstavijo kot pomoč ali celo trdijo, da so prijatelji. V zameno pa zahtevajo usluge. Tako se nasilje države širi in se preobraža v družbeno in skupnostno nasilje. Zemlja ni več dom, zgodovina in dediščina, ampak zgolj denar, zaslužek in posel.
A sodba Vrhovnega sodišča in vaš boj zoper izraelsko državo se dotika drugega zemljišča?
Da. Na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja so zemljo, ki je bila v lasti moje družine, prenesli na izraelsko zemljiško administracijo (Israeli Land Administration, ILA). Oblast trdi, da so tedaj poslali pismo z obvestilom. Moja družina ni tega pisma nikoli prejela. Dvajset let kasneje je občina želela urediti cesto, moj bratranec pa je želel zgraditi hišo. Izvedeli smo, da zemljišče ni več naše, šli smo na sodišče, kjer so nam rekli, da smo zamudili rok za pritožbo. Borili smo se, a izgubili. Čeprav nimajo nobenega dokaza, da je bilo pismo v hebrejščini poslano. Absurdno je.
Med pandemijo Covida smo poskušali organizirati tam projekcije filmov, v obliki drive-in kina. Sedaj tam kmetujemo in se borimo, da bi nam sodišče priznalo vsaj položaj zakonitih posestnikov. Če izgubimo, bo dala ILA zemljišče na javno dražbo. Ponavadi da najvišjo ponudbo mafija in jo vzame v najem za 99 let. ILA nikoli ne proda zemljišč. A če pride do dražbe, želimo imeti pravico prvi dati ponudbo oziroma sprejeti izhodiščno ceno. Noro je – da moramo plačati za najem lastne zemlje … a vseeno je to bolje, kot da jo v celoti izgubimo.
In taki primeri kraje zemlje in rušenja hiš povežejo in aktivirajo ljudi?
Rušenja hiš so glavni boj – uničijo življenja ljudi. A žalostno dejstvo je, da ljudje, ki jim grozi, da bodo izgubili dom, ponavadi ne sodelujejo.
Čutijo se preveč negotove in ranljive?
Da. Mnoge Palestince pokliče judovski uradnik in na koncu sklenejo, da bo bolje, če bodo sodelovali z oblastmi. Našel sem načine, kako nagovoriti mlade in študente. Dogaja se jim toliko krivic in kršitev njihovih pravic, da so zelo jezni. Razumejo, da so vse kršitve pravic palestinskega prebivalstva del vzorca, ki vodi na koncu do rušenja hiš. Protesti in organiziranost jim dajo konstruktiven kanal, skozi katerega lahko izrazijo svojo jezo.
Zabeležili smo nekaj pomembnih uspehov. Leta 2017 je vprašanje zemlje in varnosti domov eksplodiralo. 900 vojakov je prišlo ob petih zjutraj, da so porušili 12 hiš. To se je zgodilo, potem ko je sodišče izdalo odredbo, da je potrebno porušiti nekaj nezakonitih judovskih naselbin na Zahodnem bregu. Bibi Netanyahu je tedaj dejal, da je vojska pokazala, da zagotavlja mir in varnost. Organizirali smo shod – in prišlo je več kot 20.000 ljudi.
Bili ste tudi v Braziliji pri Gibanju delavcev brez zemlje. Sedaj živite že dve leti v Ramali. Lahko še vedno sodelujete pri organiziranju v Trikotniku ali je fragmentacija, ki jo namerno vsiljuje Izrael, tolikšna, da so razlike v vsakdanjih zatiranjih prevelike?
V Ramalo sem odšel, ko sem zaključil z delom v kulturnem centru Tishreen v Trikotniku, kjer smo vzpostavii alternativni prostor za mlade in naredili pomembne korake pri njihovem organiziranju. Sedaj delam pri fundaciji Qattan, ki je ena redkih kulturnih institucij v Palestini.
Palestinke in Palestinci na območju iz leta 1948 (v sedanjem Izraelu, op. p.) so šli skozi zapleten proces lažne asimilacije. Stopnja politične ignorance je šokantna. Ne govorijo več o Palestini. Sedanja politična reprezentacija je žalostna. Vemo, da so naša življenja negotova, zavedamo se privilegijev, a vemo tudi, da se nam jih lahko zlahka odvzame. Zato se mnogim zdi bolje biti tiho. Mnogi so prevzeli vse: občutek manjvrednosti, strahu …
Prva stopnja tega procesa je bilo dvajset let vojaških zakonov, ko se je ljudi psihološko zlomilo. Naš način življenja nam je bil iztrgan, iztrgan je bil iz nas. Palestinsko prebivalstvo se je pred Nakbo večinoma ukvarjalo s kmetovanjem, nato pa so bili ljudje nenadoma prisiljeni postati delavci. Njihovo preživetje je bilo odvisno od dovoljenj in dobre volje njihovih izraelskih delodajalcev, gospodarjev. Nasilje z delovnega okolja se je prenašalo v domača okolja. Ta čas imenujemo obdobje črnih pik. Moj oče ima še vedno ponotranjen strah, da bo dobil črno piko. Spomni se, kako so živeli na točno preštetih kalorijah. Izraelska blokada Gaze ima svojo zgodovino. Piščanec na mizi je pomenil, da je praznik, sladkorja ni bilo, moj oče je prvič okusil čokolado, ko je imel 17 let. V petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja, pred letom 1966, je Izrael psihološko zlomil Palestinke in Palestince 1948 – odvzel jim je ponos in dostojanstvo. Ljudje so postali globoko prestrašeni in njihova glavna skrb je bilo preživetje.
Kasneje je podrejanje postalo bolj subtilno. Moj oče ni zaključil svojega prvega magisterija, saj je izraelska univerza zahtevala od njega, da študira točno določeno, politično motivirano vprašanje, z namenom še dodatno marginalizirati in ponižati Palestinke in Palestince. Izraz arabski Izraelci se je normaliziral in počasi je to postalo način življenja.
In danes?
Danes smo priča zadnji stopnji tega poniževanja in marginalizacije: organiziran kriminal. Pomemben premik se je zgodil leta 1993, ko je Palestinska uprava podpisala dogovore iz Osla, v katerih so na dolgo našteti privilegiji, ki pritičejo uradnikom Palestinske uprave, a niti z besedo ni omembe Palestink in Palestincev 1948. S tem smo postali notranja zadeva Izraela. Drugi pomemben premik je bila druga intifada. V času Črnega oktobra je izraelska policija brez zadržkov streljala na lastne državljane in ubila 13 Palestincev. Izraelska država je tedaj videla, da mora ustvariti nove načine, da si nas podredi. Droge so bile pripuščene v naše skupnosti, spoštovanje se je začelo krhati. Izrael že 76 let utrjuje sporočilo, da je oseba, ki sodeluje z Izraelom, najuspešnejša, najmočnejša in najvplivnejša. Družinske strukture so začele razpadati ali pa so si jih podredili. Danes so največji kriminalci isti ljudje, ki lahko rešijo težave in ki so častni člani izraelske policije. Redki mladinski programi imajo za cilj izraelizacijo. Drugega ni.
In v šolah?
Šole so osrednje orodje tega. Ne samo da so finančno podhranjene, ampak jih vodijo ljudje, ki jih prej preveri in potrdi izraelska varnostna služba, Shabak. Isto velja za imame. Otroke, ki povzročajo težave, se s pomočjo ravnateljev prepozna in z njimi se pogovori Shabak. V šolah se otroci učijo o pravici do vrnitve – Judinj in Judov. Učijo se o Drugem in kako ga sovražiti – in ta Drugi so oni.
Možnosti v življenju so ozke in omejene: pustiš šolo in postaneš fizični delavec, ki pomaga graditi državo Izrael; vstopiš v svet kriminala; ali pa nadaljuješ s šolanjem, greš na univerzo in postaneš dobri Arabec. Dobri Arabci pustijo svojo arabskost doma. A vseeno se ne moreš nikoli zares asimilirati, ker nisi Jud. Uspešni Palestinci danes pogostokrat vidijo svoj uspeh kot lasten uspeh, kot uspeh njih kot posameznikov in ne njih kot dela skupnosti.
V resnici so uspešni, ker niso več del skupnosti?
Da. Popolnoma so ponotranjili idejo o arabski manjvrednosti navkljub svoji izobraženosti.
In to je prevladujoče?
Protesti leta 2021 so spremenili marsikaj. Zelo dolgo smo bili izgubljeno upanje. Mnoge družine otrokom niso želele govoriti o njihovi zgodovini, saj so jih s tem želele zaščititi. Mene zanima presek med kriminaliteto in odporom. Kaj politizira tiste, ki veljajo za problematične? Kako krepiti skupnostno politično izobraženost in razvijati nove oblike političnega organiziranja, ki ljudem nekaj pomeni? Izobraženi govorijo o apartheidu in kolonialnih politikah, a nasilje in posledice izraelskega sistema izkušajo in doživljajo običajni ljudje. Če skupnostim ponudiš takšno družbeno, javno znanje, da lahko razumejo svoj položaj v okviru širšega sistema, se lahko postavijo v trikotnik svojih potreb, težav in ravnanj, ki so potrebna, da težave premagajo. Razvijemo lahko nove politične teorije, ki vodijo do novih oblik političnega organiziranja. Palestina to potrebuje.
V kakšnem pogledu so bili protesti leta 2021 prelomni in kakšni obet so za prihodnost?
Protesti pred tremi leti so med palestinskim prebivalstvom 1948 izšli iz jeze. Izrael je nato aretiral 800 ljudi – želel je sporočiti, da vedno sledi palica. A ne zanima me samo palestinska skupnost 1948, ampak tudi na Zahodnem bregu, v Vzhodnem Jeruzalemu in Gazi … kulturne institucije so lahko pomembne pri izgradnji sistema vrednot, ki odslikavajo, vplivajo na in vodijo družbo, skupnostno delovanje in posameznike.
Dobro se zavedam problemov in pasti trenutnih kulturnih institucij, ki sledijo evropskemu modelu, političnih strank in organiziranosti. Politična obzorja in ideje morajo predreti in preseči sedanje okvire. Kako lahko ustvarimo nove politične vizije za sistem, ki temelji na vrednotah, a je na terenu, nagovarja ljudi in vključuje? In kako graditi politično organiziranje, ki dejansko učinkuje na terenu?
Zadnja tri leta delam na projektu Živeti drugače (Living otherwise). Zanimajo me tri skupine: aktivisti v ekologiji smrti – mnoge odlične pobude se pojavijo in umrejo. Hočejo novo družbo, a jim zmanjka sredstev za obstoj v kapitalističnem sistemu. Druga skupina so skupine zunaj zakonov – njihovi člani preživijo zaradi podpornega okolja. Živijo v okoljih brez zakonov, denimo v Trikotniku, v begunskih taboriščih, ob apartheidskem zidu. Njihova življenja so določen življenjski slog, organizirani so in obstaja notranji nadzor. Tretja skupina je mošeja kot kulturni center, kamor pridejo apolitični ljudje. Tam se organiziranje zgodi samo od sebe – to smo videli leta 2017 ob protestih zoper detektorje kovin ob vhodih v Al-Aqso, njihov cilj pa je prav tako nova družba.
Zanima me, ali je mogoče ustvariti talilni lonec in združiti te prakse na decentraliziran, a organiziran način. Zanima me mobilna organizacija – avtobus, ki potuje po Palestini in sodeluje z različnimi skupnostmi, odvisno od njihovih potreb, ki organizira vozlišča, ki skrbijo za potrebe skupnosti, hkrati pa ponuja kulturno ustvarjanje, ki ima univerzalno sporočilo širom različnih skupnosti. Kaj so metode skupnostnega javnega izobraževanja vseh, ki ponudijo vsebine, ki nagovarjajo ljudi, ki krepijo razprave in ki jih ustvarjajo ljudje – ter ki vključijo skupnosti v politično vizijo, ki krepi organiziranje? To me zanima.