Slovenska ministrstva prelagajo odgovornost med seboj ter naštevajo v prvi vrsti podporo ukrepom EU, vezanim na izraelske kršitve mednarodnega prava na Zahodnem bregu – ob tem ko se trenutno najbolj smrtonosne izraelske kršitve mednarodnega prava stopnjujejo v Gazi.
Zadnje vprašanje, po izreku najnovejših začasnih ukrepih, ki jih je 24. maja Izraelu naložilo Meddržavno sodišče, je bilo: ali ministrstvo za zunanje in evropske zadeve proučuje oziroma namerava predlagati vladi kakršnekoli konkretne ukrepe Republike Slovenije zoper Izrael, s katerimi bi Izraelu Republika Slovenija sporočila, da kršitve mednarodnega prava, ki jih izvršuje Izrael, niso sprejemljive za nadaljevanje dosedanjih odnosov. Poudarek je bil na konkretnih, neverbalnih dejanjih. Pisni odgovor ministrstva se glasi: “Slovenija je podprla sankcije EU proti nasilnim naseljencem na Zahodnem Bregu, prav tako pa si prizadeva, da bi na sankcijski seznam uvrstili uradnike, ki aktivno podpirajo nezakonito naseljevanje.” In nato, “dodajamo še, da je Slovenija podprla poziv Španije in Irske, naj Evropska komisija preuči Pridružitveni sporazum (EU-Israel Association Agreement)”. Ta je podlaga za vsa gospodarska, trgovinska in razvojna sodelovanja med Izraelom in državami EU. Lansko leto je blagovna menjava med Slovenijo in Izraelom znašala 279 milijonov evrov – uvozili smo za več kot 200 milijonov izraelskega blaga.
Poziv Španije in Irske naj EU preuči, ali ne prihaja zaradi izraelskih sistematičnih napadov na Palestinke in Palestince do kršitev temeljnih predpostavk pridružitvenega sporazuma med EU in Izraelom, se je ob posredovanju komisarja EU za zunanje zadeve Josepa Borrella preoblikoval v vabilo izraelskemu zunanjemu ministru Israelu Katzu na posebno srečanje, na katerem želijo evropski politiki slišati “pojasnila” izraelskega kolega za katastrofalno situacijo v Gazi in kako Izrael spoštuje odredbe Meddržavnega sodišča.
Francija se je 13. februarja letos kot suverena članica EU odločila, da je še pred EU uvedla sankcije zoper 28 nezakonitih izraelskih naseljencev na okupiranih palestinskih ozemljih. EU je po zgledu Amerike sankcije uvedla 19. aprila zoper štiri posameznike – Meira Ettingerja, Elisho Yereda, Neria Ben Pazija in Yinona Levija – ter zoper dve izraelski-naseljenski združbi, Lehavo in Hilltop Youth. Izraelskih nezakonitih naseljencev je na Zahodnem bregu in v Vzhodnem Jeruzalemu, ki ju Izrael nezakonito okupira, več kot 750.000 – politično trenutno najvplivnejša sta minister za finance Bezalel Smotrich in minister za nacionalno varnost Itamar Ben Gvir.
Odgovornost do trgovine z orožjem
Na rondoju pred vhodom v Luko Koper se je popoldan 22. maja ustavil avto. Voznik se je nagnil skozi okno. Čez prehod za pešce pred njim so hodili protestniki, ki so pristojne institucije pozivali, naj zavrnejo vplutje ali vsaj preverijo tovor na ladji Borkum, ki se je zaradi podobnih pozivov protestnikov v Španiji izognila pristanišču v Cartageni. Obstajal je sum, da je na ladji orožje, namenjeno v Izrael. Dekle s transparentom je pristopila k avtu in želela pojasniti, zakaj so tam. A je voznik skozi okno avta potegnil in razprostrl šal s palestinsko zastavo. Vse je vedel – in razumel.
Slovenski organi so se odločili, da tovora na ladji niso pregledali in ustavili. Luka Koper je tako ohranila svoj sloves, ki ga omenjajo tuji mediji, neproblematične vstopne točke za vseh vrst problematično blago, med katero v zadnjih mesecih spada tudi vojaška oprema in orožje, namenjena v Izrael. Španska vlada je pred tem prepovedala vplutje ladji Marianne Danica in napovedala, da bo sistematično zavrnila dovoljenje za vplutje v španska pristanišča vsaki ladji s tovorom vojaške opreme in orožja, namenjenih v Izrael. Le dan po vplutju ladje Borkum v Luko Koper je Meddržavno sodišče odredilo Izraelu, da zaustavi vojaške napade na Rafo kot nujni ukrep, da se prepreči genocid.
Kljub majskim odredbam Meddržavnega sodišča pa se razumevanje slovenskega ministrstva za obrambo glede situacije v Izraelu in Gazi ter dolžnosti oblastnih organov, da ukrepajo, da se prepreči genocid, ni spremenilo. Na vprašanje, ali je ministrstvo glede na obstoječe dolžnosti, ki jih ima Slovenija na podlagi Konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida, že predlagalo pristojnim organom sprejem ukrepov in aktov, da Slovenija ne bo več sodelovala pri tranzitu vojaške opreme in orožja, namenjenih v Izrael, čez ozemlje Slovenije, so na ministrstvu za obrambo pojasnili, da takih pristojnosti nimajo. Prepričani so, da bi za to moralo poskrbeti ministrstvo za pravosodje. Nadalje so ponovili odgovore iz marca, da trenutno ni v veljavi “embargo na izvoz vojaškega orožja in opreme v Izrael”. Po drugi strani so na ministrstvu za zunanje in evropske zadeve na podobno vprašanje odgovorili, da sta za “sprejemanje odločitev glede orožja in vojaške opreme pristojni ministrstvi za obrambo in notranje zadeve. Prvo odloča o vlogah za tranzit vojaškega orožja in opreme”. Sami, so dodali, imajo v skladu z zakonodajo pristojnost “zgolj za podajanje svojega mnenja oziroma nasveta v konkretnih vlogah za odobritev tranzita”. Glede tega, ali so že podali nasvet, da se uvede vojaški embargo na trgovanje z Izraelom, pa so pojasnili, da “Slovenija praviloma ne sprejema svojih (nacionalnih) sankcijskih ukrepov zoper tretje države, ampak izvaja sankcije OZN in EU, kjer v delovnih telesih Sveta EU sodeluje v internem odločanju o teh vprašanjih, ki poteka na podlagi konsenza”.
Nizozemsko sodišče je februarja zaradi nevarnosti izvršitve genocida nizozemskim oblastem prepovedalo izvoz vojaške opreme v Izrael ter s tem uvedlo dejanski embrago. V začetku marca je več kot 300 parlamentark in parlamentarcev iz 13 različnih držav podpisalo poziv k uvedbi nacionalnih vojaških embargov, Alžirija in še nekatere druge članice Združenih narodov pa si prizadevajo za vojaški embargo Izraela tudi na ravni Združenih narodov.
Prekrižanih rok
Slovenska vlada in zunanje ministrstvo poudarjajo svoje delovanje v Združenih narodih. Vendar Slovenija še ni predlagala oziroma zahtevala, naj Varnostni svet preuči, ali Izrael spoštuje in izvaja odredbe Meddržavnega sodišča. Slovenija “redno opozarja na izraelske kršitve mednarodnega prava, vključno s kršitvami odredb Meddržavnega sodišča … kršitve ostro obsoja in Izrael poziva k spoštovanju mednarodnega prava in izvajanju odločitev mednarodnih sodišč”, so pojasnili na ministrstvu. Na vprašanje, ali je Slovenija v Generalni skupščini Združenih narodov že predlagala, da se proti Izraelu uvede enake ukrepe, kot jih je Generalna skupščina sprejela leta 1974 zoper apartheidsko Južno Afriko – to je zamrznitev pravic in privilegijev članice Združenih narodov, za kar ni potrebno soglasje Varnostnega sveta –, pa so odgovorili, da “te pobude v Generalni skuščini OZN še ni bilo”.
Dodali so, da je “Južna Afrika v Varnostni svet Združenih narodov predložila dosje dokazov, ki naj bi izkazovali izraelsko namero izvajanja genodica nad Palestinci v Gazi. Varnostni svet konkretne vsebine dosjeja zaenkrat še ni obravnaval”. Južna Afrika je konec lanskega leta vložila tudi tožbo na Meddržavno sodišče zoper Izrael zaradi kršitev obveznosti, ki izhajajo iz Konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida. Od samega začetka so jasni pozivi k podpori Južne Afrike v tej tožbi, potem ko je Meddržavno sodišče tožbo sprejelo kot dopustno in 26. januarja izreklo tudi prve v nizu treh sklopov začasnih ukrepov. Pridružitev tožbi v podporo republiki Južni Afriki so zgolj med članicami EU že napovedale Belgija, Irska in Španija. Slovenska vlada in ministrstvo poziv, ki ga že mesece ponavlja civilna družba, naj tudi Slovenija pristopi k tožbi Južne Afrike, ignorirata in zavračata.
Predsednik vlade Robert Golob je 16. aprila letos ob obisku španskega kolega Pedra Sancheza dejal, “zavedamo se svoje odgovornosti v mednarodnem prostoru, mednarodni skupnosti, zavedamo se svoje odgovornosti do prebivalcev Gaze, zagotovo smo enotni, da ne moremo gledati tega, kar se dogaja, s prekrižanimi rokami”. Že tedaj je napovedal, da bo priznanje Palestine zgolj eden od korakov, ki ne bo ne edini niti ne bo sam po sebi zadoščal.
Vlada je tista, ki lahko sprejme odlok o odpoklicu veleposlanice, ki lahko uvede uradni vojaški embargo, se odloči o pridružitvi tožbi republike Južne Afrike pred Meddržavnim sodiščem in ki lahko, nenazadnje, uvede sankcije. Morda tega praviloma ne počne – a praviloma se tudi ne vrši genocid v najbolj brutalnih oblikah.