Antropolog Hariz Halilović, doma iz Srebrenice, z nelagodjem opazuje, kako se na globalni ravni soočamo s posledicami politične, družbene in kazenske neodgovornosti za hudodelstva med vojnami na območju nekdanje Jugoslavije. Srebreniški genocid je postal vzor in opravičilo desnim ekstremistom za njihova rasistična kriminalna dejanja. Peter Handke je zgolj zadnje izdajstvo, Ratko Mladić v resnici ni pošast, boj za pravičnost in enakopravnost pa se nikoli ne konča, je pojasnil v telefonskem intervjuju.
Hariz Halilović je izredni profesor na melbournski univerzi RMIT. Ukvarja se z identitetnimi politikami, prisilnimi migracijami, politično motiviranim nasiljem, spominom in človekovimi pravicami. Je avtor knjige Pisati po Srebrenici (Writing After Srebrenica) in nagrajene monografije Kraji bolečine: prisilno razseljevanje, skupni spomin in trans-lokalne identitete v bosanskih skupnostih, ki jih je raztrgala vojna (Places of Pain: Forced Displacement, Popular Memory and Trans-local Identities in Bosnian War–torn Communities). Zadnjo knjigo, Pošasti modernosti (Monsters of Modernity) je napisal skupaj z univerzitetnimi kolegi. Delo presega žanrske opredelitve in izvirno premišlja vprašanja sodobnosti.
Rojeni ste bili v Srebrenici. 25 let je po genocidu. Pišete, da bi bilo treba ob tem, kar se dogaja, govoriti o novi fazi genocida, saj zanikanju sedaj sledi poveličevanje vojnih zločincev. O čem nas uči in pred čem svari Srebrenica?
Petindvajset let je dolgo obdobje. Četrt stoletja. Rojen sem bil prav toliko let po koncu druge svetovne vojne, ki je bila zame in za mojo generacijo nekaj zelo oddaljenega. Tudi moji starši so tedaj na drugo svetovno vojno gledali kot na preteklost, ki so jo dali skozi, prešli in pustili za seboj.
Danes, 25 let po genocidu v Srebrenici, te oddaljenosti ni čutiti. Ne gre le za časovni odmik. Težava je, da se nismo premaknili od tedanjega načina razmišljanja, od ideologije in zla, ki nista zgolj metafora. Gre za zlo, ki pomeni ubijanje s ciljem, da se uniči in izbriše določeno skupino ljudi.
Genocid v Srebrenici je prvi v zgodovini človeštva, ki je pravnomočno dokazan in potrjen v sodbah mednarodnih in nacionalnih sodišč. Gre za mednarodno hudodelstvo, ki so ga potrdile znanstvene raziskave in medicinsko-forenzični izvidi. Grozodejstvo, ki je neizpodbojno. Izvršitev genocida je bila pravno, zgodovinsko in medicinsko dokazana, tudi če se ne sklicujemo na priče in žrtve, ki so pobijanje preživele ali izgubile sorodnike, ki so jih morale najti in pokopati. Srebreniški genocid je neovržno dejstvo preteklosti. A danes, 25 let po njem, so tisti, ki so ga zagovarjali ali celo izvrševali, slavljeni kot heroji.
Sedanje generacije še živijo z njim in s posledicami?
Da. Generacija, ki je v vmesnem času odrasla v Srbiji ali v Republiki Srbski, ki je del Bosne, je srebreniški genocid prevzela kot kulturno dediščino. Ni vir sramu in obžalovanja, ampak zmagoslavja. Slavi se zločin in zločince, njihova ravnanja se opravičuje. Sedanje družbeno stanje je patološko. Na nogometnih tekmah in drugih športnih dogodkih navijači namesto sloganov, s katerimi bi bodrili svoje klube, vzklikajo in razvijajo transparente z napisom “Nož, žica, Srebrenica”. Gre za kulturo triumfalizma, ki je izjemno močno zaživela in v Srbiji dobro uspeva med širokimi množicami.
To ne preseneča, če upoštevamo, da se politične elite niso distancirale od hudodelstev. Ljudje, ki so sodelovali v vojni in prispevali k zločinom, so danes najmočnejši politiki. Aleksandar Vučić je med vojno v Bosni streljal na Sarajevo. Njegov poveljnik Vojislav Šešelj je obsojeni vojni zločinec. Gre za predsednika Srbije. To onemogoča, da bi družba in ljudje šli skozi preobrazbo in postali humanisti. Posledice tega vidimo marsikje, saj politično vodstvo vendarle sporoča, kaj je dopustno, kulturno, zakonito.
Obstajajo zakoni, ki so jasni, da je svoboda govora v resnici odgovornost. Svoboda ne more biti pravica širiti sovraštvo in pozivati k nasilju.
Zadnjih 25 let postajajo v Srbiji in med srbskimi politiki nekaj običajnega, sprejemljivega in del vladajoče politike prav tiste stvari, ki so takoj po vojni veljale za ekstremistične, nedopustne in nesprejemljive. Zanikanje genocida, opravičevanje zločinov in kriminalcev ter posmehovanje žrtvam. Državne nagrade in priznanja se podeljuje obsojenim vojnim zločincem – ne obtoženim, ampak pravnomočno obsojenim hudodelcem od Radovana Karadžića do Biljane Plavšić, od Momćila Krajšnika do zdaj Ratka Mladića. Podobno se dogaja tudi v Bosni, kjer so se zločini izvrševali. To je naredil Milorad Dodik, sedanji član predsedstva Bosne, ko je bil še predsednik Republike Srbske. Študentski domovi so se nekoč imenovali po ljudeh, ki so predstavljali humanistične ideje. Danes stoji na hribu, s katerega so obstreljevali Sarajevo, študentski dom, poimenovan po Radovanu Karadžiću. Ujeti smo v povojni generaciji, ki gradi na triumfalizmu mednarodnih hudodelstev – ne le z besedami, ampak tudi z dejanji.
Naj ponovim; ne gre za razlike med ideologijami ali interpretacijami preteklih dogodkov. Govorimo o zločinih, ki so se zgodili, in imajo posledice še danes. Zločini se nadaljujejo. Ne gre le za ljudi, ki so izgubili svoje najdražje ali bili izgnani z domov. Gre za celotno bosansko družbo, ki je post-genocidna in zločin še vedno preživlja in podoživlja. Identifikacije ubitih ob odkritjih množičnih grobišč ali zgolj posameznih kosti se nadaljujejo. Kosti se sestavlja, analizira, identificira, pokopava.
V Bosni se niso zgolj izvršila mednarodna hudodelstva ter zakopala trupla. Zločinci so nato ta množična grobišča odkopavali, prekopali, selili trupla iz ene na drugo in nato na tretjo lokacijo. To se je delalo s stroji, kamioni, bagri … Ni bilo spoštovanja do mrtvih, do trupel, ki so bili očetje, sinovi, bratje … telesa so bila le material, ki ga je bilo treba uničiti in umakniti. Trupla so bila raztrgana, deloma prekopana. S tem se je otežilo prepoznavo žrtev in zato prihaja zdaj do dodatnih pokopov – grobove se odpira, da se vanje doda nove kosti. Včasih le posamično kost. Za mnoge se ubijanje ni končalo. Razmere pa postajajo vse slabše. Hale mrtvašnic v Tuzli in Sanskem mostu so polne ostankov mrtvih teles. V človeški zgodovini težko najdemo primerljivo situacijo. Dogodki, ki si jih ljudje pred četrt stoletja, ko so se zgodili, niso mogli niti zamišljati, imajo še vedno posledice.
Del družbe pa slavi pravnomočno obsojene zločince kot heroje. To je postalo del kulturne, politične in športne folklore. Na rojstnodnevnih zabavah in porokah se poje srbske vojne pesmi, srbski politiki si izmišljujejo rime, ki poveličujejo genocid, pripovedujejo šale o žrtvah mednarodnih hudodelstev, o ženah in sestrah pobitih, ki se jih je posiljevalo, poskusilo razčlovečiti in ponižati. Na srbsko televizijo v program Happy TV novinar Milomir Marić vabi obsojene vojne zločince na čelu s Šešljem, da bi skupaj zanikali genocid, se posmehovali Srebrenici in zločinom, ki so se zgodili v Bosni. Brez posledic. Vse to ustvarja sedanje zavržno in ponižujoče okolje.
In to je neprimerljivo z družbenim stanjem, v katero ste se rodili 25 let po holokavstu?
Da. Leta 1970 si takega odnosa do zločinov, ki so se zgodili med drugo svetovno vojno, ni bilo mogoče niti zamisliti. Ker bi bil nesprejemljiv. Tedaj je prišlo do generacijskega, družbenega in kulturnega premika, ki ga po Srebrenici ni bilo. Naši starši so razumeli grozoto tega, kar se je zgodilo in kar so preživeli. Tega niso želeli prenašati na nove generacije. Milorad Dodik pa danes govori o evropeizaciji in integraciji Bosne, istočasno pa promovira zanikanje genocida in poveličevanje zločincev. S tem se ustvarja podlago za nova hudodelstva.
Vojne v devetdesetih so bile na neki način vodene “na slepo”. Redki so bili zaslepljeni s sovraštvom do soljudi. Najpogosteje so plačane paravojaške formacije organizirale zločine in spopade, ki so se nato razširili. Tako je nastal prostor, kjer so ljudje ubijali drug drugega. A na samem začetku ni bilo veliko ljudi, ki bi sočloveka zgolj zaradi nacionalnosti, vere ali imena imeli za manjvredno človeško bitje. Današnji položaj je slabši. Imamo skupine ljudi, ki o drugi skupini ne vedo dosti, a vseeno ne vidijo v njih nič pozitivnega. Mladi okoli tridesetega leta, ki so v najbolj ustvarjalnih in produktivnih letih, so pripravljeni v imenu tega, kar imenujejo “poprava zločinov”, ponovno izvršiti hudodelstva zoper svoje sosede.
Lahko v teh razmerah najdejo zgled le zagovorniki desničarske nadvlade bele rase ali so lahko te izkušnje tudi orodje za gradnjo skupnega, boljšega sveta? Pišete, da ste bili ob začetku vojne v Sarajevu na demonstracijah za mir.
Prešel sem vse faze. Odraščal sem v skupni domovini Jugoslaviji in bil del generacije, ki je odslužila vojaški rok. Danes lahko rečem, da je bilo tedaj naivno demonstrirati za mir in zoper vojno. A občutek je bil iskren, kot generacija smo bili soočeni s tem, da končamo v množičnih grobiščih, taboriščih smrti ali kot begunci z uničenimi življenji. V demonstracijah je bila naivna neumnost, a danes bi bil spet raje tam, kot da grem nekoga ubit na ukaz.
Kaj vas je tedaj pripeljalo na ulice Sarajeva?
Kot generacija in morda celo kot prebivalci regije, ki je šla skozi čas po drugi svetovni vojni, smo verjeli v obstoj mednarodnih institucij in pravičnosti. Še danes se spomnim, kako sem se v osnovni šoli učil o Združenih narodih in o Javierju Pérezu de Cuéllarju, tedanjem generalnem sekretarju. Učili smo se o miroljubnem sobivanju in vanj verjeli. Te vrednote so z nami rasle. Da se ne bo toleriralo krivic in nepravičnosti, saj obstajajo mednarodne institucije, ki ščitijo mir. Učili so nas, da lahko pričakujemo, da bo mednarodna skupnost preprečila prav to, kar se je nato zgodilo v Bosni in Hercegovini. Vojno. Genocid.
Kar se je dopustilo na Balkanu in kar vidimo zdaj – opravičevanje hudodelstev, zanikanje najhujših zločinov, glorifikacija zločincev – je začelo pronicati v glave zahodnih teroristov, desničarskih skrajnežev, ki zagovarjajo nadvlado bele rase, in širše v človeštvo. Nič ni ostalo omejeno na Balkan.
Zato so danes ljudje razočarani. Na abstraktni ravni vidijo, da ni idej, ki bi se jih branilo. Hkrati smo v Bosni konkretno izkusili, da institucije, v katere smo polagali upanje, niso zgolj izdale danih obljub, ampak so aktivno sodelovale pri genocidu. Še posebej v Srebrenici, ki je bila zaščiteno območje pod mandatom Združenih narodov (razglašeno aprila 1993; maja 1993 so bili za zaščitena območja razglašeni še Bihać, Goražde, Sarajevo, Tuzla in Žepa, op.p.). To je pomenilo varovanje mednarodnih vojaških čet z modrimi čeladami – simbolizirali so obljubo miru in obstoj dobrega sveta, ki ne bo toleriral trpljenja in nasilja. Ta svet je bil nato izdan. Vsi ti ideali so bili poteptani. Niti poskusili niso ljudi rešiti. Pa je bilo tedaj v Srebrenici 600 nizozemskih vojakov pod zastavo Združenih narodov.
Vrednote, ki se jih je poudarjalo in razglašalo, so bile v Bosni in Srebrenici popolnoma razvrednotene. V Srebrenici niso uničili le življenj ljudi, pobili so tudi ideje. Sedanji brezup je ena od posledic vsega, kar se je zgodilo. Ljudje so bili prevarani in izdani. Ničesar več ni, v kar bi verjeli.
Je razočaranje tudi zaradi vztrajajoče nekaznovanosti, zaradi omejenega učinka Mednarodnega kazenskega sodišča za Jugoslavijo?
Sodišče je bilo ustanovljeno leta 1993. Tudi z namenom, da bi že obstoj sodišča preprečil izvršitev najhujših hudodelstev, saj naj bi kriminalce odvrnilo že zavedanje ali strah pred možnimi posledicami, pred odgovornostjo in kaznimi za zločine. A najhujša hudodelstva so se izvršila zatem. Grožnja sodišča ni ničesar preprečila, nikogar ni odvrnila.
Pompozni lovi na zločince in aretacije, dolgotrajni sodni postopki, ki so se vlekli več kot desetletje, niso ničesar popravili. Vse so spremenili v teater. Odgovornost so omejili na posameznike z imenom in priimkom – Ratko Mladić, Radovan Karadžić, Biljana Plavšić … Utrjevali so občutek, da so obsojeni izvršili hudodelstva zase, da so to bili na neki način zasebni zločini. Iz obtožnic se je umaknilo družbeno in politično kolektivnost. Ker zločini so bili kolektivni – z obeh strani: pobijali so ljudi, ne zato, ker je posameznik nekaj naredil, ampak ker so ga uvrstili med pripadnike določene skupine. Ljudi so pobijali zaradi imen in priimkov, ki so predpostavljali njihovo narodnost, vero ter okolje, sosede, ob katerih so živeli, in zatorej so morali biti taki kot oni. Danes se pogostokrat reče, da so pobijali muslimane – a ni šlo za to, da bi koga ubili, ker je molil. Mnogi med ubitimi, vključno z žrtvami in umrlimi, s katerimi sem delil ime in kri, so bili neverujoči, v mešanih zakonih, člani mešanih družin. Pobili so jih, ker so storilci verjeli, da pripadajo skupnosti, ki je bila prepoznana in označena za Druge.
Hkrati so bili morilci del enot in vojske, ki je bila dobro organizirana in dobro opremljena. Ratko Mladić ni bil povprečen zločinec, ampak general vojske samooklicane Republike Srbske. Bil je na plačni listi Srbije, ki ga je za vojno usposobila. V Srebrenico ni prišel na zasebni obisk, ampak je poveljeval vojski z jasnimi nalogami. Te kolektivne enote in njihove naslednice so bile v celoti izvzete iz odgovornosti.
Žrtve lahko iščejo moralno zadoščenje v obsodbah nekaj deset zločincev. A prejele niso nobenega opravičila, pojasnila. Še huje je. Ti ljudje so danes zvedeni na socialne primere. Njihovi domovi so pogoreli, bili uničeni, mnoge ženske, matere in vdove so ostale same. Niso več ne matere ne žene. Zadnjih petindvajset let se njihova življenja vrtijo okoli iskanja ostankov najbližjih, da bi pokopale njihova trupla. To je postalo središče njihovih življenj. Če so se odločile vrniti se v svoje nekdanje domove, v ostanke hiš, ki so bile porušene, so bile odvisne od humanitarnih donacij za obnovo, da je iz nekdanjega doma nastalo zatočišče vsaj za prvo silo. Preživeli so bili in so ponižani še enkrat. Zvedeni so na socialne probleme, na primere socialne stiske in uboštva. To je še dodatna stopnja ubijanja ljudi, poniževanja, pobijanja dostojanstva.
Želja v Bosni, da se stanje, ki se ga je doseglo z vojno, zamrzne in ohrani, je bila premočna. Ker so želeli zadržati, kar so dobili z zlom, pomiritev ni bila zaželena.
Obsodbe sodišč razen moralnega, simbolnega zadoščenja za ljudi, ki so vojno preživeli, niso imele konkretnih posledic. V vaseh, na ulicah mest se ni nič spremenilo. Republika Srbska še obstaja, redki so se vrnili, nekateri so v ruševinah umrli. Ni bilo načrta, programa obnove, ki bi oživel te kraje, požgane, zaznamovane z nasiljem in hudodelstvi. Mnogo uničenega je ostalo uničeno. Mnogi so se obrnili, ko so videli, da se nimajo kam vrniti. Genocid je uspel.
Mnogi v Bosni pravijo, da se vojna danes nadaljuje s političnimi sredstvi.
Še huje je. Marsikdo lahko iz zadnjih 25 let sklene, da se genocid splača. To je najbolj tragično in najhujše sporočilo. Genocid se je tistim, ki so ga izvršili, izplačal. Če se ena država odloči izvesti genocid nad ljudmi na področju druge države, se ji to na koncu izplača.
Lahko pojasnite?
Danes se pol Bosne imenuje Republika Srbska. Ni pomembno, da gre za entiteto, ki zgodovinsko in kulturno ni nikoli obstajala, katere ime je izmišljeno in hkrati fašistično, ker zanika prebivalce in prebivalke, cele vasi, kjer je živelo večinoma muslimansko prebivalstvo. Vasi se je preimenovalo, da se zdaj imenujejo po zločincih. Ime republiške entitete ni nevtralno. Imenuje se po sosednji državi, ki je osnovana na etničnem narodu. Pred vojno ta območja niso bila večinsko srbska. Devet občin v Podrinju je imelo bošnjaško večino. Preživeli, ki so se vrnili, so danes manjšina brez pravic, ki pogosto na ulicah srečuje zločince, ki so jim pobili sorodnike, prijatelje, jih posilili. Nekateri so ostali nekaznovani, a med povratniki so tudi pravnomočno obsojeni in kaznovani vojni zločinci, ki so odsedeli del kazni, nato pa bili izpuščeni, ob čemer so jih v teh krajih pričakali kot heroje. Lani novembra se je to zgodilo v Šekovićih. Človeka, ki je bil obsojen pobijanja ljudi v Srebrenici, sodelovanja pri genocidu, so sprejeli kot heroja (gre za vojnega zločinca Radomirja Vukovića, op. p.). Posledice genocida in današnje okoliščine pričajo, da se genocid splača izvesti. Odgovornost bo na koncu morda omejena na nekaj posameznikov. Sodišča že tehnično ne morejo izvesti toliko sojenj, da bi obsodila večino, kaj šele vse vojne zločince, četudi bi morali biti vsi kaznovani. Večina izvrševalcev genocida in vojnih hudodelstev na koncu ne bo kaznovana – to je sporočilo vojne v Bosni. Vztrajanje le pri individualni kazenski odgovornosti pa pomeni, da države in državne institucije za zločine, ki so jih pomagale načrtovati in izvršiti, ne bodo odgovarjale. To tudi pomeni, da za žrtve ni odškodnin niti vojnih nadomestil.
Cilji genocida so bili doseženi – etnično očiščeno območje, spremenjen politični zemljevid regije. Srbiji se je genocid v Srebrenici izplačal. Srbiji, ki je vodila in usmerjala delovanje dela srbskega naroda tudi v Bosni.
Opozarjate, da je triumfalizem, ki ga vidimo v srbski družbi, postal nova faza genocida, ki sledi zanikanju. Soočeni smo tudi z globalnimi posledicami neodgovornosti za rasistične zločine, ki temeljijo na rasni nadvladi in etničnem pluralizmu. Srbski nacionalizem in projekt velike, čiste Srbije sta bila zgled tako norveškemu kot avstralsko-novozelandskemu množičnemu morilcu, ki sta v svojih strelskih napadih pobila na desetine ljudi.
Ponovno so ključne politične okoliščine, ki presegajo lokalnost, saj so globalne. Sedanji čas, ko se krepi politična desnica, omogoča poveličevanje vojnih in mednarodnih hudodelcev. Gre za ravnanja, ki presegajo zanikanje.
Po drugi svetovni vojni in holokavstu so zakoni ter mednarodne konvencije kriminalizirali zanikanje, posmehovanje ali relativiziranje holokavsta. Vedno so obstajale skupinice ljudi, skinheadi ali neonacisti, ki holokavsta niso priznavali ali so ga celo opravičevali. A bili so na skrajnem družbenem robu, posebneži, ki nikoli ne bi mogli doseči politične moči ali pozicij oblasti. Hkrati se jih je sankcioniralo, kakor hitro so njihova dejanja in prepričanja imela posledice v javnem okolju. Tako bi moralo biti. David Irving je bil zato kaznovan v Avstriji. Obstajajo zakoni, ki so jasni, da je svoboda govora v resnici odgovornost. Svoboda ne more biti pravica širiti sovraštvo ali pozivati k nasilju.
Osebno je politično. Inzko ni naiven. Natančno ve, kaj njegove opustitve in ravnanja pomenijo ter povzročajo.
Danes, če govorimo o genocidu v Bosni, je situacija obratna. Sredinski, vladajoči politiki zanikajo srebreniški genocid. Ne gre za radikalno opozicijo ali glasove, ki si želijo pozornosti. Gre za ljudi, ki vladajo Srbiji in Republiki Srbski in zanikajo genocid. Množice jim sledijo.
Hannah Arendt je pisala o banalnosti zla. V Bosni pomeni banalnost zla danes nekaj drugega. Na zasebnih zabavah in poročnih svatbah pojejo pesmi, ki poveličujejo vojne zločine in genocid. Banalnost je bolj sprevržena in lahko bi se jo preprečilo. Razvoj in razcvet te kulture triumfalizma, s katero se negira in zasmehuje genocid ter ponižuje žrtve, bi lahko ustavila pravna država. Negiranje genocida in zasmehovanje žrtev vojnih hudodelstev ni nič manj zavrženo kot diskriminiranje in žaljenje ljudi zaradi njihove barve kože ali vere. A v današnji Bosni tak premik ni mogoč – Dayton je vzpostavil politično polarizacijo hkrati z zahtevo po soglasnih odločitvah.
Bi moral visoki predstavnik Valentin Inzko v tem primeru ukrepati? Sprejem zakona, ki bi kriminaliziral zanikanje genocida, je leta 2019 obljubil.
Seveda bi moral to narediti. To je njegova odgovornost. Za to delo je plačan. To, da se najdene ostanke žrtev genocida lahko pokoplje v Potočarih pred Srebrenico, ni bilo samoumevno. O tem niso odločali politiki iz Bosne. Odločitev o tem so dobili na mizo. Sprejel jo je tedanji visoki predstavnik (Wolfgang Petritsch, op. p) in moralo se jo je spoštovati.
Prvi trije visoki predstavniki so pomembno prispevali k nekaterim najpomembnejšim političnim spremembam v povojni Bosni. S pozitivnimi in naprednimi ukrepi bi bilo treba nadaljevati. A žal je bil leta 2009 imenovan benigni, na videz simpatični človek, ki spominja na dedka. Valentin Inzko govori lokalne jezike, je slovenske gore list iz Avstrije in naj nam bi bil blizu. Izkazal se je za politično figuro, ki je preplačana za delo, ki ga ne opravlja. Zaseda najmočnejši politični položaj v državi, a svojih nalog ne opravlja. Raje igra gosta, ki je zaskrbljen. A prav ta zaskrbljenost omogoča, da se nadaljujejo ravnanja, ki ga skrbijo. Lahko bi ukrepal, a si postavlja vse več omejitev. Kar počne, je izjemno neodgovorno. Soodgovoren je za sedanje stanje zanikanja in relativizacije ter zasmehovanja genocida. Vrača nas v položaj, ko spet upamo, da bo mednarodna skupnost zaščitila temelje človečnosti in pravičnosti. Običajni ljudje smo si to želeli leta 1993, 1995 in si to želimo danes. A sedaj smo navajeni, da se tudi najbolj osnovne standarde človečnosti v Bosni spet in spet potepta, pokoplje in uniči.
Celo Milorad Dodik, ki je nekoč veljal za umirjenega politika, se je ob spremstvu mednarodne skupnosti postavil na čelo največjih skrajnežev. Razumel in spoznal je, da se splača radikalnost, negiranje genocida in pravnih standardov, sodb mednarodnih sodišč in načela zakonitosti, pravic ljudi in manjšin ter propagiranje etnonacionalnizma.
Mednarodne institucije in politični igralci v Bosni niso odigrali pozitivnih vlog. Inzko pa je eno največjih razočaranj. Okoliščine zanj so lažje kot za njegove predhodnike – ni streljanja, nasilja, ljudje so si oblikovali življenja, ki ne želijo, da se jih uniči, obstajajo plodna tla za delo in gradnjo. A ne naredi nič.
Mednarodna skupnost v obliki Nobelovega odbora je lani nagradila Petra Handkeja, ki opravičuje srbske zločine med vojnami na Balkanu.
Handke, veliki opravičevalec srbskih zločinov, je tudi veliki prijatelj Inzkove sestre, s katero se rada družita in zabavata. Osebno je politično. Inzko ni naiven. Natančno ve, kaj njegove opustitve in ravnanja pomenijo ter povzročajo. In niti za hip ne dvomim, da bi se odločneje postavil v bran svojega prijatelja Petra Handkeja kot pa nekega Mustafe Halilovića ali Mehmeda Mehića, anonimnih prebivalcev Bosne, ki so jim ti, ki jih Peter Handke brani, pobili cele družine, vse sosede in jih izgnali z domov. Ne moremo biti več naivni. In ljudje v Bosni niso več naivni. Naivnosti si ne morejo več privoščiti.
V knjigi Pošasti modernosti opisujete vztrajajoče orientalistične predstave o Balkanu, ki omogočajo odtujitev in dopustitev ali celo izvršitev hudodelstev.
Da, že dolgo obstaja prepričanje, da je Balkan prostor, kjer ni pravil oziroma kjer vladajo posebna pravila, ker naj bi bilo sovraštvo med ljudmi del kulturnega prostora, ki naj bi bil zaprt vase in nerazumljiv. To so rasistične ideje.
Genocid je hudodelstvo zoper človečnost. Je zločin zoper človeštvo. Dejanje, ki je izvršeno zoper vse nas, proti vsem ljudem, ki smo del človeške vrste. Ne gre za etnične skupine, ki so umetno družbeno ustvarjene.
Če je Balkan primer česarkoli, potem gre za območje, ki ga od nekdaj zaznamuje sobivanje kulturnih raznolikosti. Na Balkanu še vedno obstajajo monoteistične religije, ki obstajajo druga ob drugi vsaj petsto let. Tega ni ne na Madžarskem, ne v Skandinaviji, niti v Italiji. Balkan ni primer zla, kjer se ljudje sovražijo med seboj, ker pripadajo različnim skupnostim. Če bi šlo za to in bi bil to glavni razlog vsega, bi se poklali med seboj že mnogo prej. Priložnosti je bilo dovolj. Obstajala so cesarstva, kjer je vladala ena religija, a niso pobili drugih, niso etnično očistili krajev. To ni srčika nasilja in sovraštva.
Niti ne morejo preostali deli Evrope trditi, da ne poznajo verskih vojn in spopadov – tudi zgolj med kristjani. Distanciranje Evrope od Balkana lahko spremljamo skozi zgodovino – in hkrati vidimo, da je pogled vse bolj vzvišen. Pa vendar so lahko ravno na Balkanu ljudje z največ samozavesti trdili, da spoštujejo in negujejo univerzalne človeške vrednote.
Rasistične ideje o zgodovinskem sovraštvu med ljudmi so dejansko omogočile nevarno in zmotno prepričanje, da bo to, kar se dogaja na Balkanu, ostalo tam. Ni. To se je pokazalo na strašljiv način, ki je hkrati paradoksalen. Anders Breivik, norveški skrajni desničar, zagovornik belske nadvlade, je v svojem manifestu Bosno omenil več kot 350-krat. Z njo je opravičeval svoje zločine, saj naj bi tudi v Bosni belopolti kristjani pobijali grozne muslimane, ki so bili prav tako belci. Njegove rasistične ideje barvno niso pile vode, a je za to našel zločine, da si je osmislil, zakaj bo kot Norvežan pobil Norvežane. Za masaker, ki ga je izvedel, bi se mu verjetno poklonili celo Arkan in drugi zločinci balkanskih vojn. Strahotnost in okrutnost ravnanj sta izjemni. Pobijanje otrok, oborožen do zob je poskrbel, da ni preživel nihče, ki se je premaknil. O podobnih grozotah pričajo preživeli iz pobojev okoli Bijeline, Srebrenice, Prijedora.
In leta 2019 se je zgodil napad na mošeji v Christchurchu, ki ga je prav tako izvedel desni skrajnež in zagovornik belske nadvlade.
Da, osem let po Breiviku doživi Balkan odmev na drugem koncu sveta. Če govorimo o stereotipih, ni bolj oddaljenega območja od Nove Zelandije. Ta predstavlja idejo raja na Zemlji, če odmislimo kolonizatorske začetke, ki pa se vendar ne morejo primerjati z grozodejstvi, ki so se zgodila v Afriki in Avstraliji. Nova Zelandija je simbol miru in lepot, tam ni niti živali, ki bi bile človeku smrtno nevarne. A se je prav tam ponovilo grozodejstvo, ki je identično hudodelstvom, izvršenim po Bosni med vojno. Ljudi se zapre v mošejo, poskusi se jo požgati, strelja se po ljudeh, katerih usodo določi kraj, kjer so, saj ta predvideva, da pripadajo skupini, ki jo je zločinec označil za osovraženo. Medtem ko izvršuje teroristična grozodejstva posluša pesmi, ki glorificirajo Radovana Karadžića.
Kar se je dopustilo na Balkanu in kar vidimo zdaj – opravičevanje hudodelstev, zanikanje najhujših zločinov, glorifikacija zločincev – je začelo pronicati v glave zahodnih teroristov, desničarskih skrajnežev, ki zagovarjajo nadvlado bele rase, in širše v človeštvo. Nič ni ostalo omejeno na Balkan – ne časovno, zgodovinsko, ne kulturno niti geografsko. Ne vem, česa se lahko nadejamo v prihodnosti … trpljenje in zlo, ki se ju je povzročilo in izvršilo, ki sta dokazana in dokumentirana – morda celo bolj, kot bi bilo potrebno – nista bila družbeno in politično obsojena ter kaznovana.
Genocid je hudodelstvo zoper človečnost. Je zločin zoper človeštvo. Dejanje, ki je izvršeno zoper vse nas, proti vsem ljudem, ki smo del človeške vrste. Ne gre za etnične skupine, ki so umetno družbeno ustvarjene. Holokavst je dediščina, ki jo nosi ves svet, predvsem pa Evropa in judovske skupnosti, ki so bile pobite v milijonih. A ni le stvar neposredno vpletenih v to hudodelstvo. Pobijalo se je ljudi. V Evropi. Množično in na grozovit način. Podobno se je pobijalo ljudi na Balkanu ob razpadu nekdanje Jugoslavije, v Bosni.
Indiferentnost, da se to nas ne tiče, da se to dogaja nekje drugje, nekomu drugemu ima posledice. To ni problem drugih … četudi so druge vere ali pripadniki druge etnične skupine. Odmaknjenost, ki se jo goji, ta vseenost se vpija v ljudi, ki so prav tako ljudje kot tisti, ki se jim grozodejstva dogajajo ali so se jim zgodila. Ni vseeno.
Ubijanje se želi narediti za čim manj osebno, tehnično, skoraj tehnokratsko dejanje. Ta razvoj je strahoten, saj krči našo občutljivost ter sposobnost empatije.
Zato je 25 let po genocidu v Srebrenici sporočilo, da so ti zločini nedopustni in da se tičejo vseh nas, še vedno zelo pomembno. V javnih politikah, v regiji in globalno, v mednarodnih organizacijah – izrednega pomena je, da se seže onkraj besed, kako je vsem žal za žrtve in kako si nihče ne želi, da bi se zločini ponovili. Sprejeti je treba zakone, ki bodo jasno določili, da se kaznuje vse, ki poveličujejo zločine, zločince in zločinke. Potrebujemo zakone, ki bodo sankcionirali slavljenje in zanikanje genocida. Mora biti jasno, da je to nedopustno. Zakoni ne bodo spremenili in rešili vsega, a vsaj jasno bo, da taka govorica in razmišljanja ne morejo biti del večinskega mnenja, del vladajočih politik in družbene govorice. Če bomo dosegli, da bo jasno, da zanikanje genocida in poveličevanje zločincev nimata kaj iskati v naši družbi, bomo dosegli veliko.
A kako se organizirati proti globalnemu slavljenju najgrozovitejšega? Sami opozarjate v omenjeni knjigi na nekoristnost tega, da se iz zločincev dela pošasti.
Vedeti morate, da sem optimist. Verjamem, da ljudje niso po naravi zli in hudobni. Verjamem, da je verjetnost, da so zlobni, manjša in šibkejša od verjetnosti, da so dobri in človeški. Da, v zgodovini vidimo ciklično ponavljanje zla, a v tem ni naravne zakonitosti. Gre za družbene in zgodovinske okoliščine, za tehnološke dejavnike, ki omogočajo, da se danes ubija od daleč, z distance. Ubijanje se želi narediti za čim manj osebno, tehnično, skoraj tehnokratsko dejanje. Ta razvoj je strahoten, saj krči našo občutljivost ter sposobnost empatije. A vendar sem prepričan, da ljudje, ko imamo možnost izbrati, ne želimo uničiti drugega človeškega bitja.
Sistem je tisti, ki nam danes sporoča, da se zlo in nasilje ne le izplačata, ampak sta celo nagrajena. V zgodovini ne zmaguje zgolj, kar je dobro, zmaguje tudi moč. Z zlom se zato ni mogoče vedno pogovarjati in razpravljati ter prepričevati – če zlo koristi nasilje in golo moč, ga je treba ustaviti.
Naivna ideja, da bo dobro zmagalo, ker je dobro, ne zdrži preizkusa resničnosti. Ni dovolj biti dober človek, če želiš preživeti. Veliko dobrih ljudi je bilo pobitih in ubili so jih zelo slabi zločinci. Mnoge čudovite družine je pobilo človeško orožje. Ni treba, da zločince vidimo kot pošasti ali psihopate ali da jim pripisujemo posebne lastnosti. Praviloma so hudodelci razmeroma običajne osebe.
Pobili smo jih, ker so njihovi predniki pobijali. Oprostite, kaj? Taka govorica in ti miti niso naključni.
Če nekoga označimo za pošast in mu pripišemo nečloveške lastnosti, ga le na drugačen način razčlovečimo. Proces je enak, kot se ga poslužujejo tisti, ki ubijajo druge, ker niso člani njihove skupine in so zato v njihovih očeh manjvredni. Gre za psihološki predproces. Če dehumaniziramo in poveličujemo zločinca s tem, da mu pripišemo pošastnost, ga odtujimo in umaknemo od običajnih ljudi. V resnici mu s tem podelimo alibi za zločine: saj ni človek, pošast je. A pošastna hudodelstva so izvršili ljudje, ki so bili morda očetje, sosedje, inteligentni in zabavni. Niso nujno ves čas grozni in zlobni in tudi izgledajo lahko popolnoma neškodljivo, običajno in nenevarno.
Posebej analizirate lik Ratka Mladića.
Da. Če ne bi vedeli, kaj je izvršil Mladić, če ga pogledate – ne izgleda strašljivo. Ni pošast. Nima rogov ali kvadratne glave. Izgleda običajno, skoraj neopazno. Večina zločincev je povprečnih ljudi, ki so podobni ostalim.
To, da mu pripišemo pošastne lastnosti, nam ne pomaga razumeti, zakaj je izvršil hudodelstva. Motivacija ni bila koristoljubje – ni ubijal, da bi nekoga oropal, si prilastil bogastvo. Bili so tudi taki primeri in dogajalo se je ropanje, ko se je morilce nagrajevalo z lastnino in bogastvom ubitih. Tako se je pretežno začela vojna. Pri arkanovcih se je točno vedelo, kdo kaj vzame. Oni, ki so bili prva roka, so si prilastili zlatnino in denar. Druga roka je vzela televizije in belo tehniko. Tretja je pobrala in odpeljala, kar je preostalo. Šlo je za organizirano ropanje. Ideologijo se je uporabljalo, da se je to upravičilo. Kasneje je ropanje postalo stranska posledica ubijanja z drugim ciljem. Kajti genocid ni neracionalni zločin.
Pošasti so neracionalne, sovražijo in so temna stran človeškega uma ali narave. Zločini, kot je genocid, so racionalni. Zahtevajo načrtovanje in disciplino. Koliko vojakov, koliko nabojev, koliko kamionov, koliko buldožerjev, koliko množičnih grobišč bo potrebnih? Koliko dokumentov bo treba uničiti, koliko navodil zakodirati in skriti? Gre za kompleksno mašinerijo, ki ni pošastna in nerazumna. Pošast je lahko metafora, ker gre za toliko uničenih življenj, a zločin je specifičen in zahteva podrobno načrtovanje, strukturo in sistem, da se ga izvede.
V knjigi smo obravnavali prav to – idejo monstruma kot metaforo pošasti, ki je nečloveška in neracionalna. Vse to so konstrukti, ki smo jih ustvarili v svojih glavah. Zanimivo in značilno za Balkan je, da imajo pošasti že zgodovinsko podlago. Kot vampirji, Drakula … sedaj imamo pošast po imenu Ratko Mladić.
Hkrati gre za mitologiziranje?
Igra med resničnostjo in tem, kar postane mit, se odvija v vseh smereh. Mite se vedno uporablja premišljeno. So strateško instrumentalizirani. Mit o Turkih in njihovih naslednikih omogoča netenje maščevanja. S tem se zločine v določeni meri dekontekstualizira in uporabi kot zgodbo zase. Pobili smo jih, ker so njihovi predniki pobijali. Oprostite, kaj? Taka govorica in ti miti niso naključni. Te zgodbe se je ustvarjalo in krepilo. Ljudje, ki so to počeli, so o človeškem umu vedeli veliko več in ga bolje razumeli kot povprečni človek. Radovan Karadžić je bil nevropsihiater. Zelo natančno je vedel, kako ustvariti govorico, jezik in poimenovanja, ki bodo razčlovečila, razjezila in porajala maščevanje. Na drugi strani je bila najbolj znana strategija Ratka Mladića “raztegovanje uma” (razvlačenje pameti, op. p.) – tako je imenoval strategijo obstreljevanja in obleganja mest. Streli in granate so udarjali ob hiše, v stanovanja. Havbice in granate so padale po balkonih in ulicah – človeški um se je raztegovalo.
Kje prepoznate obete upanja?
Mirovnih pobud je bilo in je veliko. Navdušenju in optimizmu je sledilo razočaranje. Veliko je bilo izrečenega o pomiritvi in spravi. Bila sta volja in interes, da se sledi zgledom iz Ruande, Južne Afrike, državam Južne Amerike in Vzhodnega Timorja. Tam se je proces pomiritve odvijal predvsem na ravni skupnosti, ko so se storilci in žrtve znašli v istih prostorih in je prišlo do priznanja, opravičila in pomiritve. Po vsaki veliki vojni se je sprejelo tudi amnestijo – vseh storilcev se preprosto ne more kaznovati in zapreti v zapore. Lahko pa se obsodi idejo in mogoče je doseči nekakšno zadoščenje, popravo krivic – s priznanjem, da je nekdo trpel in bil žrtev, da so za to odgovorni ti in ti ljudje.
Utrjevali so občutek, da so obsojeni izvršili hudodelstva zase, da so to bili na neki način zasebni zločini. Iz obtožnic se je umaknilo družbeno in politično kolektivnost.
Vse to je v Bosni umanjkalo. V Vzhodnem Timorju in Ruandi so bili izvršitelji zelo hudih zločinov del javnega procesa, javne obsodbe teh ravnanj. Mnogi so nato sodelovali pri javnih delih v korist skupnosti. Storilci so priznali krivdo, zlo, ki so ga izvršili, in se pokesali. Razumeli so, da so bili na napačni strani. In da jih skupnost sprašuje, kdo so. Ni pomembno biti le posameznik. Nihče od nas ni le to. Vsi smo del skupnosti, predvsem pa človeštva.
To so vse pretežno simbolni procesi opravičila in pomiritve. A ker se je srebreniški genocid zgodil v Evropi, se je ošabno trdilo, da se bo te procese izvedlo formalizirano, na vnaprej predvideni način, po pravni poti. Zgodilo se je obratno. Sodišča in sodni procesi so služili sami sebi, procesi so postali oddaljena predstava. Pomiritev je propadla, saj procesi na lokalni ravni niso nikoli zaživeli. Politiki jih niso izbrali za pot naprej. Želja v Bosni, da se stanje, ki se ga je doseglo z vojno, zamrzne in ohrani, je bila premočna. Ker so želeli zadržati, kar so dobili z zlom, pomiritev ni bila zaželena. Tako se danes spreminjajo v mite ideje o miru in pomiritvi, o sobivanju. Pa so bile nekoč resničnost. In te ideje so še danes ideali, za katere se je vredno in treba boriti. Ter jih pomniti.