“Bodimo odgovorni_e”

ilustracija Samira Kentrić

V petek, 20. novembra, je nekatere zaposlene na fakultetah v elektronskih poštnih nabiralnikih pričakal dopis ministra za zdravje s sredinim datumom, ki ga je minister naslovil na rektorico in rektorje ter tajnike univerz. Osrednje sporočilo in napotek dopisa (poudarek poševnega tiska avtorice) se glasi: “Vsakodnevno ste v stiku s študenti (in študentkami), zato vas prosim, da jih v času predavanj ali drugih pedagoških aktivnosti dodatno nagovorite, naj spoštujejo omejitve gibanja in socialnih stikov ter osnovne zaščitne ukrepe za zaščito njih samih, njihovih svojcev in drugih.”

Dodane dopisu so povezave z naslovi, kot so uporaba razkužila (plakat, strip), umivanje rok (strip, plakat, video posnetek) in higiena kašlja. Razumljivo in sprejemljivo bi bilo, če bi nas tak dopis v kontekstu osnovnih preventivnih mer dosegel na začetku prvega vala pandemije, a nas ni. Med nas prihaja devet mesecev po začetku pandemije in sredi drugega vala, ki ga vlada ne obvladuje več. Umešča se torej v zelo specifičen in drugačen kontekst od prvega vala, saj sedanjega zaznamuje vladno vztrajno propagandno prelaganje odgovornosti za nastalo situacijo na domnevno neodgovorne posameznike in posameznice, še zlasti mlade. Vir razraščanja epidemije naj bi bilo − tako vladni predstavniki − neodgovorno obnašanje mladih, zlasti zasebna druženja in opuščanje medosebne fizične razdalje. Zato ima dopis ministra z vsem nam do zdaj že dodobra poznanimi osnovnimi navodili, a s poudarkom na posebnem podučevanju mladih o odgovornem obnašanju, povsem drugačne podtone. Vsebina dopisa gospoda Gantarja, ministra za nadaljnjo privatizacijo zdravstva, je namreč višek licemerstva in ustvarjanja dežurnega krivca, kjer ta ne obstaja. Ministrov dopis bom na svojevrsten način upoštevala: od vsake zoomovsko viharne ure v tem tednu bom odščipnila tistih nekaj še toliko bolj dragocenih minut, na katere računa dopis, in se posvetila covid izobrazbi domnevno neodgovornih študentk in študentov. 

Najprej se jim bom zahvalila, da že pet tednov v družinski izolaciji ali drugi obliki socialne odtrganosti od sveta strpno in požrtvovalno ure in ure čepijo pred računalniškimi ekrani – popolnoma brez haska, a ne zaradi njihovega neodgovornega obnašanja. Epidemija se od popolnega zaprtja šol kvečjemu razrašča, vlada pa institucijam Evropske unije pošilja prirejene, nižje podatke od dejanskega števila umrlih za Covid-19. K drugemu valu in tretjemu najvišjemu smrtnemu davku v Evropi glede na število prebivalstva niso in ne prispevajo neodgovorni posamezniki in posameznice temveč sistemska politika banana republike Slovenije, ki jo dopis ministra perfidno prikriva s prelaganjem odgovornosti na domnevno neozaveščene in neodgovorne posameznike in posameznice. 

Študentkam in študentom bom z neizmernim veseljem postregla z vsebino ministrovega dopisa, a mimo implicitnih zapovedi in pričakovanj.

Vse od famoznega junijskega preleta večinoma ameriških vojaških letal – pri čemer je v zrak izpuhtelo 75.000 evrov namesto, da bi se jih namenilo domovom za starejše ali zdravstvenim ustanovam – je ta politika več mesecev, namesto da bi vlagala v javno zdravstvo in omilila kadrovsko podhranjenost, iskala poti za nadaljnjo privatizacijo. Predvsem z novo obliko pretakanja že tako pičlih javnih proračunskih sredstev za temeljne programe zdravstvene oskrbe preko javnih ustanov v koncesionarske žepe. Pri tem vlada za nameček zasebnih zdravnikov, ki jih je izšolal brezplačni javni sistem, sploh ni zavezala k sodelovanju v neposrednem spopadanju s širjenjem bolezni Covid-19. Zdravstveni sistem je na kolenih, a ne zaradi neodgovornih študentk in študentov, pa tudi ne mladih na splošno. 

Javni zdravstveni sektor je taista vladna garnitura prikrajšala za ustrezna sredstva, nujno potrebna za reševanje življenj, tudi z nakupi, ki jih preiskujejo nadzorne službe zaradi indicev korupcije, od zaščitnih mask do nedelujočih ali pa neprimernih aparatov za predihavanje. Prav te so bile bolnišnice prisiljene zavrniti in so zato danes primerljivo pomanjkljivo operativne glede na potrebe, kot so bile na začetku prvega vala. To, da se zdravstveni sistem ne more spopadati z drugim valom epidemije, ni posledica neodgovornega ravnanja domnevno neodgovornih slehernikov, ampak vladne politike ter dveh in pol desetletij privatizacije, pri čemer je v preteklih letih kot minister ali pa kot vplivni lobist zunaj vlade sodeloval tudi minister Gantar. Med drugim je v času priprave prve reforme o ukinitvi dopolnilnega zavarovanja že leta 2013 deloval v prid peščice zasebnih lastnikov treh zasebnih zavarovalnic, ki na leto iz podhranjenega javnega zdravstvenega sistema v svoje portfelje pretočijo vsaj 40 milijon evrov.

Gre za novo in poslednjo etapo v procesu privatizacije, to je popolne razgradnje javnega sistema domov za starejše v korist krepitve cenovno zasoljenega zasebnega sektorja.

Podobno velja za domove za starejše. Ti so poleg delovnih mest eno od dveh največjih žarišč okužb v sedanjem valu epidemije. Vlada v zvezi z domovi za starejše ni postorila nič, saj bi to pomenilo krepitev javnega sistema. To pa bi bila »nelojalna konkurenca« zasebnikom in njihovim dobičkom, še toliko bolj v luči preoblikovanja oskrbe starejših v tržno dejavnost. S tem pa je povezano odpiranje področja oskrbe starejših zasebnim tujim korporacijam, kot sta avstrijska Heta Assets in Senecura. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je junija, po preletu vojaških letal in razglasitvi konca epidemije za potrebe turistične, predvsem hotelirske industrije, objavilo razpis za podelitev koncesij zasebnim podjetnikom za izvajanje institucionalnega varstva v domovih za starejše v obsegu približno 1100 mest. Povedno je, da koncesije niso začasne ali prehodne narave, ampak se jih podeljuje za dobo 40 let, podjetnik/korporacija pa mora z dejavnostjo začeti najkasneje 31. decembra 2022. Gre za novo in poslednjo etapo v procesu privatizacije, to je popolne razgradnje javnega sistema domov za starejše v korist krepitve cenovno zasoljenega zasebnega sektorja, s tem pa za nadaljnji razkroj v javnem sektorju bolj dostopne oskrbe za starejše, ki se na račun selektivnega in butičnega koncesionarstva sprevrača v oskrbo le za premožne. Osnovna cena oskrbnine, kot izpostavljajo novinarji, je v zasebnih domovih v povprečju za 200 evrov dražja ali vsaj za petino stroškov v primerjavi z javnimi domovi. Razlika v ceni mesečne oskrbnine med najcenejšim javnim in najdražjim zasebnim domom za starejše v državi znaša skorajda 500 evrov na mesec. Zasebniki za razliko od javnih domov v ceno “oskrbe” vključujejo tudi “stroške financiranja oziroma izgradnje objekta, stroške amortizacije in stroške vzdrževanja, kar pomeni, da si lahko v štiridesetih letih več kot dvakratno povrnejo investicijo”.

Vlada zato v javnem sistemu domov za starejše seveda ohranja zatečeno stanje, ki je posledica klestenja socialne države v prid kapitala. V domovih za starejše to pomeni minimalno oskrbo in kadrovsko podhranjenost ter podplačanost, kronično preobremenjenost in izgorelost zaposlenih, ki se v takih delovnih pogojih ne morejo spopadati še z zdravstveno krizo, hkrati pa so ustanove po nastopu epidemije prepuščene same sebi. Medtem ko se vlada na svojih novinarskih konferencah sklicuje na »kolektivno odgovornost in solidarnost v času zdravstvene krize«, se temu sloganu v odnosu do varovanja zdravja, dostojne starosti in nenazadnje življenj starejše populacije občutno izneverja. Za čas svojega mandata bo bistveno prispevala k nadaljnji podhranjenosti in zlomu javnega sistema domov, starejše oskrbovanke in oskrbovance pa prepustila na milost in nemilost evgenično podčrtane ideologije, tako imenovane “čredne imunosti”. Kajti ob podeljevanju zasebnih koncesij za domove za starejše vlada v proračunih za leti 2021 in 2022 ni zagotovila denarja za nove javne domove za starejše, pa čeprav gre za kronični primanjkljaj – zgolj mesto Ljubljana bi potrebovalo vsaj pet domov za starejše. V okviru Načrta za okrevanje in odpornost, v katerem naj bi šlo za črpanje sredstev iz istoimenskega evropskega sklada, je za socialno varstvo predvidela le 103 milijone evrov, razpršenih na dobo sedmih let, kar je komajda dovolj za dva “negovalna doma”, in le 59 milijonov evrov za obnovo dotrajane infrastrukture. Vlada v skladu z interesi zasebnega sektorja sistematično in načrtno krni javni sektor, v katerega ne vlaga in ga ne vzdržuje. S tem povečuje privlačnost in opravičuje domnevno nujo odpiranja vrat korporacijam in butičnim, cenovno zasoljenim zasebnim domovom za starejše. Tako deluje tudi v času epidemije, kar pomeni igranje z življenji oskrbovank in oskrbovancev v javnih domovih za starejše. Vlada ni povečala števila zaposlenih in s tem sistemske kvalitete oskrbe za vse, ampak raje računa na dobrodelne organizacije in prostovoljce ter prostovoljke. 

Zaposleni nimajo tako od javnih subvencij nič. Le da so po nareku nadrejenih prisiljeni delati na delovnem mestu tudi, če so že okuženi, na kar vse bolj opozarja tudi medicina dela.

Enako neodgovorno do varovanja zdravja je vlada pristopila do celotne delovne populacije. S tem ko ministrstvo ni izdajalo karantenskih odločb in vlada ni zagotovila nadomestil za izpad dohodka zaposlenim v drugem valu epidemije, so bili nekateri zaposleni prisiljeni, da so v nuji, da si ali zagotovijo preživetje ali se izognejo krivdni odpovedi zaposlitve, odhajali na delo vede ali nevede – saj sistemskega testiranja ni bilo – kužni. Da bi prikrila dejanski vzrok širitve okužb, ki je torej sistemske narave, je vlada na uradnih novinarskih konferencah preko svojih funkcionarjev širila mit o “varčnih Gorenjcih”, in tako krivdo ponovno valila na domnevno neodgovorne posameznike in posameznice, pri čemer je ljudi dejansko pustila na cedilu ter ogrozila zdravje celotne populacije. 

Temu se pridružujejo nesankcionirani pritiski in zahteve delodajalcev, vključno z javnimi ustanovami po nareku države kot zaposlovalke – denimo prav v domovih za starejše –, da morajo na delovnih mestih še naprej vztrajati tudi okuženi zaposleni, zaradi česar se je epidemija še bolj eksponentno širila; četudi je bilo njihovo delo povezano prav z oskrbo najbolj rizičnih skupin. Ni odveč izpostaviti, da so se med takimi delodajalci znašla tudi podjetja, ki jim je vlada namenila izdatne nepovratne subvencije brez soudeležbe države pri lastništvu, kljub temu da sama tudi v času krize beležijo dobičke ali pa jim je kljub temu, da sedijo na milijonskih letnih dobičkih v obliki dividend namenila subvencije v obliki izplačila plač zaposlenih na čakanju. Denimo Revoz je bil deležen 3.5 milijona evrov državne pomoči za napotitev zaposlenih na začasno čakanje na domu, medtem ko je podjetje lani zabeležilo dobiček v višini 24 milijonov evrov. Taista podjetja prek Gospodarske zbornice Slovenije izvajajo pritisk za zamrznitev in izničenje ureditve minimalne plače. Zaposleni nimajo tako od javnih subvencij nič. Le da so po nareku nadrejenih prisiljeni delati na delovnem mestu tudi, če so že okuženi, na kar vse bolj opozarja tudi medicina dela. Pred dnevi je to nedvoumno izpostavila dr. Metoda Dodič Fikfak: “Poznam številne organizacije, ki svojim delavcem, čeprav imajo pozitivne, ne dovolijo dela od doma. Prepričana sem, da gre za nezaupanje do delavcev”.  

Vlada o tem, da “zaradi neupoštevanja zaščitnih ukrepov in delodajalčevega onemogočanja dela od doma narašča tudi število okuženih znotraj podjetij”, molči. Še več: z opustitvijo svojih nalog glede izdajanja karantenskih odločb je to prakso tiho podprla v ključnem trenutku drugega vala epidemije. Hkrati je s subvencioniranjem bogatih korporacij, ki izkazujejo večmilijonske profite, javnemu zdravstvu v boju proti Covid-19 posredno ponovno odtegnila davkoplačevalski denar, prepotreben za reševanje in ohranjanje življenj. Bolnišnice prepušča dobrodelni pomoči okolice. Ob tem ko se še naprej utapljajo v materialni stiski, so se nekatere v skrajnem izhodu v sili začele obračati celo na civilno prebivalstvo za neposredno pomoč v obliki vode, napitkov in celo toplih obrokov za svoje zdravstveno Covid-19 osebje, kot smo lahko slišali s Ptuja. Je to odgovorno ravnanje? 

Minister za zdravje bi zato moral svojo pozornost usmeriti na delovanje neizvoljene vladne garniture, ne pa da v skladu z njeno zastraševalno in pozornost preusmerjajočo javno govorico odgovornost demagoško sprevrača na domnevno neodgovorne študentke in študente oziroma mlade nasploh.

Vladna koalicija je na dan, ko nas je zaposlene na fakultetah dosegel ministrov dopis, da je treba doma sedeče študentke in študente opozoriti na odgovorno ravnanje v času epidemije, v državnem zboru odobrila 780 milijonov evrov za nabavo novega in nepotrebnega orožja. Orožja, s katerim se ni mogoče odgovorno zoperstaviti virusu, lahko pa se z njim podrepniško postavimo v podizvajalsko službo imperialističnim interesom ameriškega in zahodnoevropskega aparata na območjih, bogatih z nafto in drugimi surovinami. Minister za zdravje bi zato moral svojo pozornost usmeriti na delovanje neizvoljene vladne garniture, ne pa da v skladu z njeno zastraševalno in pozornost preusmerjajočo javno govorico odgovornost demagoško sprevrača na domnevno neodgovorne študentke in študente oziroma mlade nasploh. Nenazadnje so vladni predstavniki tisti, ki se sprehajajo brez mask, pa naj si bo to med protokolarnimi dogodki v tujini ali zgolj obiski bencinskih črpalk. A v teh primerih gre zgolj in le za večno ponavljajoče in spregledljive napake. Prekarni delavec, dostavljalec hrane pa dobi kazen 400 evrov, ker si je med celodnevnim delavnikom, katerega delovno okolje je pač cesta, privoščil malico, sicer nujno potrebno gorivo za poganjanje pedal prekarnega delavca. Ko nam vladni govorci in drugi funkcionarji žugajo z govorniške prižnice, na kateri najdemo zapis “bodimo odgovorni”, gre za svojevrstno travestijo in sprevračanje. Mi_e, slehernice in sleherniki, smo že zdavnaj odgovorni_e. Vprašanje je, kdaj bo do skupnosti in ljudi odgovorna tudi vladna garnitura? 

Študentkam in študentom bom z neizmernim veseljem postregla z vsebino ministrovega dopisa, a mimo implicitnih zapovedi in pričakovanj. Namesto v vlogo vladnega podaljška in institucionalne oštevalke se bom raje postavila v vlogo ozaveščevalne družbene delavke, pedagoginje, zavezane humanističnim ciljem. Tudi ob pomoči kakšnega spremljevalnega analitičnega članka, kot je denimo članek Vzdušje dokaj sproščeno, saj je delo treba vendarle zastaviti preverjeno in primerjalno. To bodo svojevrstni dnevi zooma – družbene povečave.


Misel, ki jo želiš podeliti? Veseli je bomo.
E-mail naslov nam bo omogočil, da odgovorimo.