Dvaindvajseti julij 2006 je bil za čas pred epidemijo koronavirusne bolezni povsem običajna, javno in zasebno negibna sobota, sredi katere je ležerno cvetel turizem, kar je bilo lepo vidno s parkirišča Postojnske jame, kjer so se zbirali slovenski in italijanski aktivisti. Že s svojo nemirno prisotnostjo so povzročali vsiljivo neskladnost harmoničnim prizorom družin, ki so lezle iz predimenzioniranih vozil in odvijale sendviče, v naslednjih urah pa so pred tamkajšnjim Centrom za tujce dokončno presekali monotonijo poletnega dne. Protestniki so na neprijavljenem shodu želeli opozoriti na nevzdržne razmere v ustanovi za tamkajšnje prebivalce, ki so bili s strani slovenske države označeni in obravnavani kot ilegalni ljudje. Kdo ve, ali bi bila posebna policijska enota tistega sončnega popoldneva manj nervozna, če bi protestniki za cilj svojih prizadevanj izbrali kakšen od turizma bolj odročen kraj, a pred postojnski Center za tujce je privihrala s podeseterjeno močjo, da je pred njimi letelo po zraku že na obronkih množice, med drugim novinarka mariborskega radia Marš.
V naslednji uri je bila na postojnski policijski postaji podana novinarkina prijava zaradi policijskega nasilja, seja senata za reševanje pritožb je 25. oktobra zaključila, da je bila njena pritožba zoper policista, ki je z neupravičeno uporabo prisilnih sredstev prekoračil pooblastila in s tem grobo posegel v osebno in poklicno integriteto, utemeljena. Dobrih deset dni pred koncem leta 2006 je novinarka prejela pismo ministra za notranje zadeve, v katerem je Dragutin Mate, ki je v tistih dneh slabo reševal problem v zvezi z izselitvijo romske družine v Ambrusu, med drugim pisal:
“Ob tej priložnosti se vam iskreno opravičujem zaradi neprijetnosti, ki ste jih morali pretrpeti zaradi neprimernega ukrepanja policista. Obveščam vas tudi, da smo v Direktoratu za policijo in druge varnostne naloge ministrstva analizirali tako ukrepanje policistov v Postojni 22. 7. 2006 kot tudi potek reševanja vaše pritožbe oziroma vodenje celotnega pritožbenega postopka. Z ugotovitvami smo seznanili Generalno policijsko upravo z namenom preprečiti, da bi v prihodnje ob podobnih primerih ukrepanja policistov prihajalo do nepravilnosti, ki so bile ugotovljene v vašem primeru.
Na Ministrstvu za notranje zadeve ugotavljamo, da je glede na veliko število policijskih postopkov relativno malo pritožb zoper policiste, predvsem tistih, za katere je ugotovljeno, da so policisti pri izvajanju policijskih pooblastil storili določene nepravilnosti. Relativno malo je tudi drugače ugotovljenih nepravilnosti izven pritožbenih postopkov. Seveda se skupaj z vodstvom policije z različnimi ukrepi na področju izobraževanja, usposabljanja policistov in drugimi ukrepi trudimo, da bi jih bilo v bodoče še manj. Kljub vsem naporom, ki jih vlagamo na tem področju, pa žal še vedno prihaja do posameznih neprijetnih dogodkov zaradi neprimernih dejanj policistov, kakršnega žrtev ste bili tudi vi.”
V času, ko s preplavitvijo družabnih omrežij in zakrčenosti javnosti zaradi epidemije Covida-19 političnega govora skorajda ni več, ni mogoče pristati na legitimacijo fizične sile nad tistimi, ko so še zmožni javne izpostavitve.
Če tako kot Jacques Ranciére razumemo politiko kot prizorišče manifestacije neskladja med identiteto, ki jo je utrdila policijska logika (to je institucionalizirana politika), in tistim, kar tej logiki nasprotuje (z zahtevo po enakosti), potem v času, ko s preplavitvijo družabnih omrežij in zakrčenosti javnosti zaradi epidemije Covida-19 političnega govora skorajda ni več, ni mogoče pristati na legitimacijo fizične sile nad tistimi, ko so še zmožni javne izpostavitve. Ali kot je poleti 2006 v pismu notranjemu ministru zapisal predstojnik Filozofskega inštituta ZRC SAZU Rado Riha: “Prepričan sem, g. minister, da ne morete dopustiti, da bi se reševanje problemov začelo in končalo s policijskim pretepanjem tistih, ki na probleme opozarjajo.”
Jeseni 2020 smo imeli na eni strani kolesarske protestnike z ljubljanskih ulic, ki so trdili, da jih policija tam obravnava neprimerno, na drugi strani pa policijo in notranjega ministra, ki so neprimerno obravnavo protestnikov zanikali. A kot je v nekem intervjuju ponazoril Slavoj Žižek: v Nemčiji tridesetih let prejšnjega stoletja je bila judovska pripoved o lastnem življenjskem svetu samo ena od pripovedi v tedanji Nemčiji, toda zgolj ona je lahko izpričala patologijo celotne skupnosti, v kateri se je oblikovala.
Zato, odstopljeni notranji minister Aleš Hojs: dolžni ste izkazati spoštovanje do ljudi, ki javno opozarjajo na družbene probleme; če vam to ne gre od rok, pomislite vsake toliko vsaj na držo zgornjega dopisa, za katero je stal notranji minister Dragutin Mate, ki je bil leta 2006 prav tako v službi Janeza Janše.
*Uredniško pojasnilo: Na policijsko nasilje, ki ga je bil med poročanjem s protesta pred postojnskim centrom za odstranjevanje tujcev julija 2006 deležen njihov fotoreporter, je v tedaj objavljenem članku opozorila tudi časopisna hiša Dnevnik, a uradno prijavo zaradi prekoračenih policijskih pooblastil je podala tistega dne zgolj avtorica.