Več kot pol stoletja po Fanonovi smrti ostaja njegova misel živa. Ima odločilen vpliv na razumevanje kolonializma, rasizma in sodobnih osvobodilnih gibanj. Fanon, psihiater s Karibov, velja za enega ključnih mislecev dekolonizacije in psihopatologije kolonializma. Njegova dela so navkljub poskusom cenzure in diskreditacije postala temeljna za postkolonialne študije in so imela ter imajo velik vpliv na današnja antikolonialna gibanja.
Zakleti v kolonializem
Fanonova knjiga Les damnés de la terre nosi naslov, ki ga je Fanon vzel iz prvega verza Internacionale in je njegovo najznamenitejše delo, napisano leta 1961. V angleščino je bila prevedena dve leti kasneje. Knjiga je nastala med alžirskim bojem za neodvisnost, tik pred Fanonovo smrtjo. V slovenskem prevodu je knjiga izšla leta 2010 z naslovom V suženjstvo zakleti: Upor prekletih, z izvrstno spremno besedo Nikolaia Jeffsa. In še vedno vabi h globokemu premisleku. Gre za politični manifest in teoretsko analizo kolonialne oblasti. Fanon, psihiater, filozof in borec, je združil v njej psihoanalitične uvide s politično prakso alžirskega osvobodilnega boja.
Že v uvodu, ki ga je za izdajo iz leta 1963 napisal Jean-Paul Sartre, in je vključen tudi v slovenski prevod, beremo: “Kolon ima en sam pripomoček: silo, če mu jo je sploh še kaj ostalo; domačin ima eno samo izbiro: suženjstvo ali suverenost.”
To je ton celotnega dela: kolonializem je nasilni sistem, ki ga je mogoče preseči le z revolucionarnim nasiljem. Fanonovo pisanje odpira vprašanja o razmerju med nasiljem, humanizacijo in emancipacijo – vprašanja, ki danes ob globalnih neenakostih ne izgubljajo na aktualnosti.
Knjiga V suženjstvo zakleti: Upor prekletih je napisana v političnem ključu. Fanon piše, da je potrebno sprejeti, da kolonializem koloniziranemu prebivalstvu ne more nikoli zagotoviti materialnih pogojev, da bi pozabili na svoje dostojanstvo, in zato se sistem, ko spozna, kam vodijo bolj humane razmere, vrne na stara pota policijskega zatiranja in teroriziranja, ki služijo kolonialističnim interesom in psihologiji.
Kolonialna oblast dehumanizira tako, da koloniziranemu odvzame zgodovino, kulturo in jezik. Kolonizirani se znajde v položaju objekta, bitja brez polnega človeškega statusa. Fanon pokaže, da to stanje ni le zunanja politična dominacija, ampak ustvarja notranje psihične rane, ki jih je kot psihiater prepoznaval pri svojih pacientih v alžirskih bolnišnicah.
V čem je nasilje?
O nasilju, ki je najbolj provokativno in pogostokrat napačno interpretirano poglavje v knjigi, piše: “Nacionalna osvoboditev, nacionalni preporod, vrnitev nacije ljudstvu, Commonwealth ali kakršni koli že so stari nazivi ali nove formule, vedno je dekolonizacija nasilen pojav.”
Fanon ne zagovarja nasilja kot etičnega ideala, ampak ga predstavi kot zgodovinsko neizogibnost. Kolonialni svet je razdeljen na dva pola – na kolonizatorja in na koloniziranega. Zgolj obstoj kolonialnega sistema temelji na nasilju. V takem svetu ni mogoče govoriti o dialogu ali kompromisu: kolonializem razume le silo, na kateri sam temelji. To ni glorifikacija boja, ampak analiza, da kolonizirani posameznik prav z revolucionarnim dejanjem preseže status objekta in vstopi v polje subjektivitete.
Hkrati Fanon analizira, kako se nacionalna buržoazija pogostokrat spremeni v posrednika tujih interesov in tako ohranja izkoriščevalske strukture. Opisuje letargijo, ki sledi neodvisnosti ter kako se na nekdanje borce in borke oblastniki spomnijo zgolj ob javnih manifestacijah, obletnicah ali mednarodnih dogodkih, medtem ko lokalni oblastniki zasedejo uradniška mesta, politična stranka pa postane administrativni aparat …
To opozorilo je še danes dragoceno za razumevanje razmer v številnih postkolonialnih državah, kjer je lokalna politična elita ponotranjila logiko kolonialnih oblastnikov. Fanon razgali načine, kako beli supremacistični sistem oziroma režim belosti obvladuje kolonije. Zagovarja radikalni prelom s kolonialno kulturo, ko piše, da je bistveno vprašanje prerazporeditev bogastva – in človeštvo mora najti odgovor na to vprašanje ali pa ga bo to vprašanje raztrgalo.
Knjiga V suženjstvo zakleti je bila ob izidu deležna cenzure francoske vlade. Mnogi kritiki izpostavljajo, da so prav v Združenih državah Amerike, ki jo je Fanon poimenoval “dežela linčev”, njegova dela dosegla svetovno slavo. Tam je našel svoj prvi in zadnji dom: rojen na Karibih je umrl v ameriški bolnišnici in se nato ponovno »rodil« tekom revolucionarnih gibanj v šestdesetih letih in kasneje.
Kolonialni, rasistični prezir
David Macey je v biografiji o Fanonu iz leta 2000 z naslovom Fanon: A Life Fanonovo poznavanje ZDA označil za nepomembno, ker naj bi temeljilo predvsem na literarnih virih. Podoben odnos je imel tudi Homi K. Bhabha, ki je v svojem predgovoru k novemu prevodu iz leta 2004 Fanonovo revolucionarno humanistiko zavrgel kot anahronistično. Zreduciral jo je na vprašanje nasilja in jo pretvoril v nekakšno moralno držo proti institucijam, kot sta Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka.
Prvi angleški prevod iz leta 1963, ki je delo Constance Farrington, in omenjeni iz leta 2004, ki ga je pripravil Richard Philcox, dokazujeta, da prevodi niso nevtralni, ampak so politično nabiti dokumenti svojega časa. Nigel C. Gibson je opozoril, da je Fanonov “biograf” Macey priznal, da je Fanona prvič bral leta 1970. Prej je bral Foucaulta, Lacana in Althusserja. Fanon se mu je zdel “naiven”. Ta oznaka se tako poveže s poznejšo kritiko Homija Bhabhe, ki je Fanonov humanizem imenoval “banalen in blažen”. Tako Macey kot Bhabha sta, zaznamovana s strukturalizmom, Fanonovo misel umestila na rob intelektualnega kanona. A ravno tam je njegova moč: v neposrednosti, človečnosti in politični odločnosti.
Leta 1995 je francosko-alžirski režiser Cheikh Djemai za alžirsko televizijo posnel dokumentarni film Frantz Fanon: njegovo življenje, njegov boj, njegovo delo. Film združuje arhivske posnetke, intervjuje in pripoved, ki osvetli Fanonovo vlogo v alžirski revoluciji ter njegov intelektualni pomen. Fanon je postal glas alžirske revolucije proti francoskemu kolonializmu. Razočaran zaradi rasizma v francoski vojski se je povezal z radikalno politiko, eksistencializmom in gibanjem črnske zavesti, négritude. Njegova knjiga Črna koža, bele maske, ki jo je izdal leta 1952, ostaja ena najmočnejših analiz rasizma in ponotranjene podrejenosti.
V Alžiriji je Fanon pomagal upornikom, zdravil žrtve in storilce nasilnih dejanj ter pisal klinične zapiske, ki razkrivajo duševne travme kolonialne vojne. Po izgonu leta 1956 se je preselil v Tunis, kjer je pisal za časopis El Moudjahid, tam je ustanovil prvo psihiatrično kliniko v Afriki in napisal številna temeljna besedila o dekolonizaciji. Eden njegovih sodelavcev, Rehda Malek, se ga spominja kot izjemno hitrega in navdihujočega misleca, ki je članke pisal skoraj brez popravkov: neposredno, spontano, prepričljivo.
Njegovi knjigi L’ an 5 de la révolution algérienne iz leta 1959, in že omenjena V suženjstvo zakleti sta bili dejansko “napisani ustno”: Fanon je govoril, drugi so zapisovali. Njegova besedila so bila produkcija svojega časa. Namenjena so bila danemu trenutku in napisana proti kolonialnemu času. Knjiga, ki jo v angleščini poznamo kot A Dying Colonialism (Umirajoči kolonializem) iz leta 1965, nam predstavi natančno analizo družbenih sprememb med revolucijo. Razkrije Fanonov odpor do institucionalizacije revolucionarnega gibanja, saj lahko ta postane nova patologija oblasti. Ob izidu so bila njegova dela skoraj vedno ostro kritizirana. Francoska levica in komunisti so mu očitali posploševanje ter nerazumevanje Alžirije, islama in podeželja. A Fanon ostaja močan in takojšnji glas revolucije.
Temeljna misel osvoboditve
Ob petdeseti obletnici njegove smrti je Nigel C. Gibson zapisal, da so prevodi Fanona zgodovinsko pogojeni, a vendar ostaja njegova misel jasna in vplivna. Vplivala je na Steva Bika, očeta gibanja Črne zavesti v Južni Afriki, ki je umrl zaradi mučenja leta 1978, kot tudi na gibanje Abahlali baseMjondolo, ki organizira in povezuje prebivalce in prebivalke barakarskih naselij. Tam se nadaljuje Fanonova tradicija: krepi in gradi se skupno, kolektivno moč zatiranih, utemeljeno na dostojanstvu, skupnosti in solidarnosti.
Če je bil Fanon v sedemdesetih letih v Franciji komaj dostopen, so njegove knjige v ZDA tedaj bile temelj črnskega gibanja, protivojnih protestov in razvoja črnskih študij. Njegova knjiga Črna koža, bele maske je postala del ameriške dramske tradicije.
A alžirska revolucija med leti 1954 in 1962, je glavno poglavje njegovega dela in življenja. Kot vodja psihiatrične bolnišnice Blida-Joinville je Fanon izoblikoval model socioterapije, ki je temeljil na živem družbenem tkivu. Blida-Joinville je bila psihiatrična bolnišnica, ki se je nahajala v mestu Blida, približno 45 kilometrov jugozahodno od Alžira, glavnega mesta Alžirije. Fanon sam je ob tem dejal, da je celotna alžirska družba postala bolnišnica – patologizirana in racionalno organizirana za mučenje. Zato, je ocenil, je nemogoče, da tam nadaljuje s svojim delom.
Leta 2024 je režiser Abdenour Zahzah v črno-beli tehniki posnel film Resnične kronike psihiatrične bolnišnice Blida-Joinville o dogajanju v prejšnjem stoletju, ko je bil dr. Frantz Fanon predstojnik petega oddelka med letoma 1953 in 1956. Film že s svojim izjemnim naslovom prikazuje Fanonovo preobrazbo bolnišnice, njegovo nasprotovanje rasizmu in odpor, ki ga je doživel med francoskimi kolegi.
Fanona je v Fronto za narodno osvoboditev rekrutiral Ramdane Abane, kabylski voditelj, ki je postal njegov mentor. Abane je oblikoval vizijo demokratične Alžirije, kjer ima državljanstvo prednost pred etničnimi in verskimi identitetami. To je bila tudi Fanonova vizija: Alžirija, odprta za vse, kjer lahko vsak posameznik razvije svoj potencial. Po Abanejevi smrti leta 1958 je Fanon prav to misel razvil v svojem temeljnem delu V suženjstvo zakleti: Upor prekletih. V šestdesetih letih je bila knjiga obvezno čtivo za črne revolucionarje v ZDA, zlasti za člane gibanja Black Panther. Kathleen Cleaver je zapisala, da je Fanonova analiza kolonializma in nujnosti nasilja upravičila spontano nasilje zatiranih ter povezala njihove vstaje z novimi revolucionarnimi praksami. Toda nasilje, ki ga Fanon opisuje in obsoja, ni izginilo z razpadom kolonialnih imperijev. Preoblikovalo se je v zaporniške cone, migracijske centre, barakarska naselja in podeželsko revščino.
Živi odpor
Fanonov “mi” ostaja odprta kategorija – skupnost mišljenja, ustvarjanja in odpora. Ne gre za nasprotnika zatiranja, ampak za proces emancipacije. V duhu pesmi Dereka Walcotta The Schooner Flight iz leta 1979:
“In sem ali nihče ali pa sem narod”.
Ta vrstica je postala ikonična v postkolonialni teoriji in literaturi, saj izraža napetost med individualnostjo in kolektivno identiteto, med osebno izgubo in zgodovinsko zavestjo.
“Sem ali nihče ali pa sem narod”. Fanonov “mi” postane temelj resnične človeške skupnosti. Danes, ko smo del postmodernega fašizma, vsak zase, individualizirani in brez zavesti o skupnem, moramo stremeti k misli: “Sem ali nihče ali pa sem skupnost”. Turbonacionalizem, prikriti, mehki, fašistični in rasistični nacionalizmi so definitivno pokazali svoj obraz. In morda se prav tu odpira pot drugačne vizije.
Fanonova ideja o subjektu, ki se v boju proti kolonializmu na novo rodi kot politični subjekt, govori o osebi, ki ni več zgolj posameznik, ampak je del skupnosti, na novo rojen kot “narod”. V času morilske in rasizirane uresničitve nacionalizma je odpor razmišljanje o skupnosti in skupnem in njuno udejanjanje.
Kot pravi S’bu Zikode iz Abahlali baseMjondolo, v besedilu We are the Third Force iz leta 2006: “Za nas je najpomembnejši boj ta, da se nas pripozna kot človeška bitja. Med bojem, pred letom 1994 sta bili samo dve ravni, dva razreda – bogati in revni. Sedaj, po volitvah so trije razredi – revni, srednji razred in bogati. Revne se je izoliralo od srednjega razreda. Postajamo vse revnejši in vsi ostali so vse bogatejši. Sami smo. Popolnoma smo prepuščeni samim sebi.”
Ali kot so zapisali izbrisani: iz izbrisa v skupnost, iz tišine v govor, iz nihče v mi. Izbris je bil temelj poskusa etničnega čiščenja, ki ga je Slovenija izpeljala leta 1992 in ki do danes ostaja odprta rana. To je Fanonova zapuščina: misel, ki se rojeva od spodaj, iz teles, ki kljubujejo nevidnosti. Kot je zapisal James Scott, se odpor vedno začne blizu tal, v resničnosti vsakdanjih izkušenj. Tam, v tišini zatiranih, odmeva Fanonov glas. Stoletje po njegovem rojstvu Fanonove misli presegajo zgodovinski okvir alžirske revolucije. Danes lahko z njimi bolje mislimo vsaj štiri področja:
1. Neokolonializem in globalni Jug, kjer mednarodne finančne institucije in korporacije reproducirajo kolonialne odnose: Fanonovo analizo nasilja lahko prenesemo na ekonomijo dolga in na podnebne krivice ter uničenja.
2. Rasizem in migracije, ko v Evropi in ZDA vidimo, da se Fanonove ugotovitve iz dela Črna koža, bele maske ponavljajo v izkušnjah migrantov, ki so prisiljeni stalno dokazovati svojo človeškost.
3. Palestina/Gaza, kjer nam Fanonovo razmišljanje o oblikah odpora, odpira vprašanja o tem, o kakšen odporu naj govorimo v razmerah sistemskega zatiranja.
4. Dekolonialne študije in umetniške prakse, kjer Fanonovo delo služi kot vir za razumevanje telesa, travme in emancipacije.
Fanon je opozoril, da je osvoboditev proces ponovne humanizacije. Njegov znameniti stavek ostaja aktualen, da mora vsaka generacija iz svoje relativne nepomembnosti najti svoj smisel, ga izpolniti ali izdati, kajti predhodne generacije so ponudile upor zoper kolonializem, ki jih je poskušal izbrisati, pa tudi dodale k zrelosti sodobnih bojev.
Danes je tako naša naloga, da prepoznamo, kako se kolonialne matrice ponavljajo v novih oblikah – in kako jih preseči. Aktualizacija Fanona ne pomeni ponavljanja njegovega klica k nasilju, temveč premislek, kako oblikovati emancipatorne politike, ki prepoznajo realnost sistemskega nasilja, a ga ne reproducirajo.
* Različica zgornjega besedila je bila predstavljena na okrogli mizi ob 100. obletnici rojstva Frantza Fanona, v organizaciji Zavoda Divja misel na Vodnikovi domačiji v Ljubljani 22. oktobra 2025.