Po več letih brezdomstva, preživetih na ljubljanskih ulicah, sem začel hoditi v Društvo Kralji ulice na sestanke pred vstopom v njihov nastanitveni program. Preden se je sprostila ena od njihovih enot, je preteklo nekaj mesecev. V tem času smo z zaposlenimi izpolnili mojo prvo vlogo za dodelitev nujne bivalne enote Javnega stanovanjskega sklada mestne občine Ljubljana (JSS MOL). Spomnim se teh trenutkov, ker sem bil mnenja, da tega verjetno nikoli ne bom dočakal, glede na to, da si več let na čakalni listi. Na tej točki nisem bil nič kaj pride optimističen glede prihodnosti. Več kot 20 let sem bil odvisnik, telesno in duševno razsulo.

Da sem začel hoditi na sestanke na Kralje, sem si moral prej urediti svojo jutranjo dozo, to je nabaviti denar in robo. Slučajno sem se ravno v tistem času prijavil na metadonsko terapijo. Brez tega ne bi zjutraj niti pomislil na kakršno koli drugo obveznost. In so me sprejeli, kmalu sem se vselil in začel nastanitveni program, kjer sem dobil celostno podporo. Videl sem svojo priložnost, da iz življenja še kaj ustvarim, čeprav popolnoma razčlovečen, razsut na koščke, ki jih je bilo na prvi pogled nemogoče sestaviti. A sem počasi začel z malimi koraki hoditi k nečemu, kar bi mogoče vsaj enkrat lahko imenoval življenje. Za začetek sem se zahvaljujoč svojemu varnemu zavetju v nastanitvenem program odstranil od stare ekipe na ulici, posledično Nehal konzumirati heroin in si pozdravil hepatitis C. Opravil sem nekaj procesov na sodiščih, ki so se končali s pogojnimi kaznimi ali z deli v splošno korist. Ves čas programa sem se zelo trudil za vzdrževanje osnov bivanja; da je bil bivalni prostor čist in urejen, učil sem se sobivanja in odgovornosti. Odgovornosti v prvi vrsti do sebe, kar je bilo očitno. Dostikrat seveda nisem vedel, za kaj se sploh trudim, saj se nisem videl nikjer v prihodnosti. Ampak vseeno sem vztrajal v stvareh, ki so se mi enostavno zdele pravilne.

Po končanem 18-mesečnem program sem se toliko pobral, da sem bil sposoben iti v življenju dalje in si našel svojo sobo s souporabo kuhinje in kopalnice v ljubljanskem Polju. Sčasoma sem uredil vedno več stvari v življenju in začel počasi upati, da bom še kaj dobrega ustvaril. Sestavljanka je začela dobivati neko sliko in začel sem razmišljati o tem, da je menda končno napočil čas za dodelitev lastne bivalne enote. In o tem, kako jo bom opremil. Ker sem v tem času začel abstinirati od vseh substanc, mi je uspelo privarčevati zajeten kupček denarja za opremo. Prvič v življenju sem občutil tovrstno osebno zadovoljstvo ob uvidu v rezultate tega, kar sem si zadal. Na začetku so sicer bili padci in dvomi o tem, ali mi bo sploh kdaj uspelo ukrotiti svojo dolgoletno odvisnost, ampak kljub temu se nisem predal, vedno znova sem vstal in se boril naprej, dokler mi ni uspelo.

In prišel je nestrpno pričakovani klic iz JSS MOL, ko so mi sporočili, da pridem podpisat najemno pogodbo, kjer sem izvedel še ostale detajle. Dva dni po podpisu pogodbe sem bil dogovorjen z gospodom na naslovu, kjer sva opravila primopredajo ključev bivalne enote in dorekla še zadnje pomembne reči. Čeprav sem že približno vedel, kakšna bo moja bivalna enota, se, vse dokler nisem prejel ključev, nisem želel prehitro veseliti. Bilo je tri dni pred mojim rojstnim dnem. Ko sem odprl vrata bivalne enote, sem v trenutku vedel, da je to najlepše rojstnodnevno darilo, kar sem ga kadar koli dobil. Videno je bilo nad vsemi mojimi pričakovanji. Najlepše doživetje pa je bilo to, da je bilo vse rezultat mojega dotedanjega Truda, ki sem ga vložil v to, da sem dobil zaključeno bivalno enoto, kar pomeni, da sem imel vse v svojem prostoru, da mi ni treba deliti nobenega prostora z drugimi prebivalci v bloku, kar je bila v bistvu moja edina in največja želja. Dobil sem majhno, ampak zelo funkcionalno garsonjero. Vse je nad vsemi pričakovanji. Če bi vedeli, s kakšnim veseljem sem prvič v življenju zapravljal denar, ki sem ga privarčeval, da sem si lahko kupoval novo opremo in dobil tudi zelo pozitivne odzive bližnjih, ki so videli, kako lepo sem si uredil svoj novi dom. V teh trenutkih sem videl smisel vsega Truda, vseh odrekanj, naučil pa sem se tudi, da moram včasih zaupati nečemu večjemu od mene nad čimer nimam nobenega vpliva in kontrole. Vesel sem, da sem zaupal in verjel, da bom dobil bivalno enoto, ki bo primerna zame in v kateri se bom počutil dobro, kajti vsi žal nimajo te sreče.

Odprlo se je novo poglavje in še enkrat več sem si dokazal, da zmorem več, kot se mi zdi. Še en kamenček v mozaiku, še en korak več v pravo smer. Postal sem celo nekadilec, nikoli nisem načrtoval, da bom prenehal kaditi, kar je še en dokaz več, da zmorem več, kot se mi zdi, in že pogledujem proti novemu cilju. Korak za korakom življenj dobiva neko obliko, čeprav je pred mano še veliko popravil škode, ki sem jo povzročil, če želim živeti v miru. Zdaj vem, da se je vredno boriti. Pa tudi če mi ne bo uspelo, bom vedel, da sem vsaj poskusil.

_{* Objava je nastala v sodelovanju z društvom za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice. Zgornji zapis je bil v originalni različici objavljen v septembrski številki časopisa o brezdomstvu in sorodnih socialnih vprašanjih Kralji ulice.}