V sredo, 9. julija 2025, je v veliki dvorani Slovenske filharmonije v Ljubljani potekal pretresljiv in obenem zvezdniški javni pogovor. Dogodek je gostil Francesco Albanese, posebno poročevalko Združenih narodov za človekove pravice na okupiranih palestinskih ozemljih, v dialogu z Wafo Kanan Alburai, palestinsko farmacevtko iz Gaze, ki že dve leti in pol živi v Sloveniji, kamor je sledila možu Mohammedu Alburaiu, ki je v Slovenijo prispel prvi in nato, ko je pridobil status begunca, zaprosil za združitev družine.

Dogodek je dodatno osvetlil nedavni intervju z obema, objavljen 20. junija 2025 v časniku Delo, v katerem sta Wafaa in Mohammed pretresljivo spregovorila o prizadevanjih za rešitev svojih družin, ujetih v Gazi. Wafaa je v intervjuju dejala: “Z možem sva prosila slovensko vlado – natančneje Ministrstvo za zunanje zadeve –, naj reši najine družinske člane iz Gaze. V letu in pol nisem prejela niti odgovora. Mohammed je imel le en intervju, pa še to brez končnega odgovora.” Mohammed je k temu dodal: “Neki odgovor bi moral dobiti. Ker čas je kri. Moj oče je bil vmes ubit. Zato ponavljam: čas je kri.”

Te besede so zaznamovale ton celotnega večera. Wafaa Alburai je govorila jasno, močno in brez olepševanj. Njena izpoved je predramila udobje in samozadovoljstvo občinstva, ki ga je sestavljala predvsem levosredinska, dobro situirana publika. Dvorana je bila do zadnjega kotička napolnjena.

Kapitalizem kot genocidna ekonomija

Francesca Albanese je ponudila izjemno prodorno analizo globalnega ekonomskega sistema, ki jo je zajela v svoje zadnje poročilo. Sistem je opisala kot mafijsko mrežo, ki deluje v interesu kapitala in izključuje vse druge vrednote. Poimenovala ga je z besedami, ki si jih večina oblastnih govoric ne upa uporabiti: genocidna ekonomija, v kateri kapitalizem v svoji najčistejši obliki ne priznava človekovih pravic, temveč zgolj kapital in dobiček.

Drugi del večera je grozeče drsel v običajno samopotrjevanje – tisto znano potrebo Slovencev in Slovenk, da se, ob velikih priložnostih, naslavlja Slovenijo kot nekaj posebnega, celo junaškega. Tudi Albanese je na trenutke sledila temu, a Wafaa Alburai in vprašanja iz občinstva so stvari postavili nazaj na pravo mesto, pa tudi druga moderatorka pogovora, novinarka Kristina Božič je poskrbela, da pogovor ni izgubil ostrine.

Misli so ob pogovoru lovile vzporednice in odmeve usod izbrisanih, zgodovin izključevanja, genocida v Srebrenici, o katerem Ljubljana redko govori z resnostjo, ki si jo zasluži … Tu je bil 11. julij, 30. obletnica našega, notranjega genocida, ki se je odvijal vpričo “ubogega” mednarodnega konsenza. In četudi je na koncu, ko je Albanese govorila o ljubezni, možu in otrocih, misel želela preskočiti na Sanremo – festival in nostalgijo –, je vanjo udarila resničnost Wafe Alburai: opomin, da se moramo prebuditi iz lastne samozadostnosti, iz cone ugodja, in svoje mesto v družbi uporabiti za dejanske spremembe.

Potrebujemo Francesco Albanese in vse, ki se odločajo ravnati po lastni vesti in slediti mednarodnemu pravu, ter ki vztrajno zahtevajo enaka merila za vse.

Kapitalizem brezobzirno izkorišča, selektivno regulira in dopušča zgolj toliko prostora, da lahko še vedno trdimo, da cenzure ni. Albanese je predstavila genealoški oris, ključen za razumevanje Evrope, njene konstitucije ter globoko zakoreninjenih rasizma, sistemske diskriminacije in normalizacije genocida. Ob tem velja izpostaviti teoretične okvire in razmisleke, ki razčlenijo sisteme kolonializma.

Kolonialna logika naseljencev

Kolonializem, ki vztraja v Palestini, deluje skozi prostorsko-časovno logiko, ki vzpostavlja trajne delitve med kolonizatorji in koloniziranimi. Ta logika ustvarja trdne hierarhije: kolonizatorji posedujejo moč, medtem ko so kolonizirani podjarmljeni, potisnjeni na rob. V to zgodovinsko os, na katero se navezuje tudi Albanese, je nujno vpeljati koncept naseljenskega kolonializma, ki ga posebna poročevalka ZN uporablja kot okvir razumevanja nezakonite okupacije Palestine.

Za razliko od tradicionalnega kolonializma, katerega cilj je bil predvsem izkoriščanje ljudi in naravnih virov, si naseljenski kolonializem prizadeva izbrisati razliko med kolonizatorjem na eni strani ter koloniziranimi ljudmi in prostorom na drugi. Ne želi zgolj gospodarske prevlade – njegov cilj je popolna zamenjava staroselskega prebivalstva. Gre za proces uničenja, ki se uveljavlja skozi:

• nasilno razseljevanje staroselcev;

• uporabo brutalnega nasilja, katerega cilj ni le nadzor, ampak izbris staroselskega prebivalstva;

• preobrazbo krajine v to, kar Achille Mbembe poimenuje “kraj smrti” v okviru nekropolitike za staroselsko prebivalstvo;

• izbris možnosti za življenje, kjer se arbitrarno nasilje preoblikuje v arbitrarno smrt;

• asimilacijo preživelih v naseljensko družbo, kar pomeni izbris kulturne in družbene identitete staroselskega prebivalstva, ki pa nikoli ne more postati polnopravno in enakopravno kolonialistom.

V tradicionalnem kolonializmu se rasa ohranja znotraj sistema ločevanja in nadzora, kar omogoča dolgotrajne družbene razlike. Naselitveni kolonializem pa, četudi še vedno uporablja rasne prakse, ne potrebuje ohranjanja teh razlik. Njegov cilj ni razlika, temveč izbris – totalno izničenje.

Esej Jareda Sextona, prvič objavljen leta 2014 z naslovom Zavesa suženjstva: sledenje figuri nesuverena v knjigi Afro-pesimizem: Uvod avtorjev Franka B. Wildersona III, Saidiye Hartman, Steva Martinota, Jareda Sextona in Hortense J. Spillers, je izjemno pomemben za premislek o trenutni situaciji v Izraelu, Gazi, vzhodnem Jeruzalemu in na Zahodnem bregu. O tem sem pisala pred desetletjem in se odločila vrniti se k tematiki, ki se je končno začela pojavljati na pogovornih srečanjih, uradnih dogodkih in na ulicah. Kot opozarja Sexton v eseju, je ključno razlikovanje med dvema oblikama kolonializma in odziva nanj: klasično dekolonizacijo in naselitveno dekolonizacijo.

Razlikovanje med oblikama kolonializma

Dekolonizacija pomeni artikulacijo kolonialnega razmerja, pri čemer se kolonizatorja izžene – vendar kot kolonizatorja, ne pa kot osebo. To pomeni, da se ohranja odprta možnost njegove vrnitve v obliki neokolonializma. Sexton to pojasni: “Tako lahko naselitveni kolonializem na poti izkorišča delo koloniziranih, toda izginotje

staroselcev je njegov raison d’être. Prostorsko-časovna logika naselitvenega kolonializma je prehodnost v službi demografske zamenjave, njegova relacijska logika pa je logika radikalnega nesrečanja (‘nekaj, kar si želi lastnega izničenja’).”

Za razliko od tradicionalnega kolonializma – ki vključuje trajne, pogosto napete odnose med kolonizatorji in koloniziranimi, kot to opisuje Fanonova “zastala dialektika”, naselitveni kolonializem teži k radikalnemu ne-srečanju. Gre za popolno prekinitev pomenljivih interakcij s staroselskim prebivalstvom, ki mora izginiti – naj bo to fizično, pravno ali kulturno.

Logika eliminacije, Izrael in Palestina

Naselitveni kolonializem ni zgolj sistem ekonomskega izkoriščanja, temveč projekt eliminacije: izbrisa staroselcev in preoblikovanje prostora v interesu naseljencev. Kot dodaja Lorenzo Veracini: naselitveni kolonizator “pride zato, da ostane”. Ne upravlja iz metropole, temveč vzpostavi prisotnost v samem koloniziranem prostoru in okoli tega rekonstruira politično in družbeno realnost. Legitimira se z zakonodajo, lastninskimi režimi in mitologijami o civilizacijski nadrejenosti. Patrick Wolfe je zapisal: “Naselitveni kolonializem je struktura, ne dogodek.” Njegov cilj je sistemska odstranitev staroselcev – fizično, kulturno in pravno.

Zgoraj navedeno razlikovanje ima neposredne politične posledice v Palestini, kjer se prekrivata dve semantični paradigmi naselitvenega kolonializma:

• cionizem pred letom 1948: množične migracije, odkup zemljišč, vzpostavljanje kibucev;

• izraelska cionistična država po letu 1948: institucionalizacija naselbinske oblasti, vojaška okupacija (od 1967), etnonacionalistični pravni režimi.

To velja tako za judovske begunce po holokavstu (brez osrednje imperialne podpore), kot tudi za palestinske begunce, ki so v Palestini prebivali že pred tem, bili pregnani in uveljavljajo pravico do vrnitve.

Zgodovinsko umestitev sedanjih dogodkov omogočajo naslednje prelomnice:

• 1917 – Balfourjeva deklaracija
• 1921 – začetek britanskega mandata
• 1948 – nakba in ustanovitev Izraela
• 1967 – okupacija Gaze, vzhodnega Jeruzalema in Zahodnega brega
• 1982 – invazija na Libanon
• 1989 – po-hladnovojna prerazporeditev moči
• 2007 – začetek obleganja in blokade Gaze
• 2023 – napad Hamasa in začetek genocida v Gazi

Gre za zgodovinsko produkcijo aparata smrti, ki povezuje: imperializem, etnonacionalizem, profitno logiko in neoliberalne varnostne režime ekstrakcije. Ta razvoj odpira vprašanje: Ali gre za kontinuiran naseljensko-kolonialni projekt, ali pa za različne kvalitativne faze, ki jih je treba obravnavati ločeno?

Francesca Albanese je jasna, da gre v Gazi za genocid, na Zahodnem bregu pa za etnično čiščenje. Svetovni mediji so poročali, da izraelske sile ob uničevanju Gaze hkrati gradijo taborišče na njenem jugu – z namenom tja zapreti preživele Palestince po koncu genocida.

Kako se lahko upremo temu stroju naseljenske kolonialnosti, rasizma in nasilja? Kako lahko artikuliramo drugačne prihodnosti? Odgovor je v kritični zavesti, ki nastane s procesi učenja, razučenja in izobraževanja. Toksični režim beline ostaja v veliki meri nedotaknjen – toda prav v teh območjih “drugosti” se skriva potencial za spremembo, ki vključuje tudi potrebo po preseganju izpraznjenega akademskega jezika in zastarelih teorij.

Sodobnega sveta danes ni mogoče razumeti brez analize rasizma in zgodovinskih oblik zasužnjevanja, vključno s transatlantsko trgovino s sužnji; ter s povezovanjem kolonializma s sodobnimi vojnami.

Vztrajnost in natančnost proti represivni logiki

Zato je bila intervencija Wafe Alburai neprecenljiva. Izpostavila je vztrajnost in natančnost, ki sta nujni v času praznih deklaracij in političnih floskul. Poudarila je, da moramo vztrajati – natančno in nepopustljivo – proti površinskosti in cinizmu.

Slovenska zgodba ostaja na videz uspešna le na površini. To, da se v Sloveniji radi pogovarjamo o rasizmu in diskriminaciji, a obenem nemudoma zanikamo, da bi se to zares dogajalo pri nas, je izjemno pomenljivo. Ne gre za nič več kot za prazni spektakel, samozadostno predstavo.

Pomembno intervencijo iz publike je ponudil tudi Palestinec, ki je med drugim opozoril, da je pogoj za rešitev, ki bi morala biti stvar ustaljenih uradnih postopkov, včasih tudi to, da posameznik postane ovaduh za SOVO. To ni bila anekdota – to je sistemska realnost.

Odločitev ZDA, da uvedejo sankcije proti Francesci Albanese, le še bolj jasno kaže, kako deluje globalni kapitalizem: zatira vsakogar, ki mu nastavi ogledalo.

Eden od najmočnejših glasov večera je prišel ob koncu iz publike. Palestinka je naslovila ključno vprašanje: kako bo v tej realnosti živela judovska civilna družba v Izraelu, ko ta država ni več država upanja? Njen glas je opozoril na mrtvilo evropske civilne družbe in narcisizem privilegiranega življenja.

Večer se je tako končal tudi z opomnikom na antisemitizem, rak rano evropske zgodovine – ne kot postransko opombo, temveč kot strukturno opozorilo, da zgodovine niso oddaljene. So tukaj, z nami. Soočamo se z mračno prihodnostjo, v kateri se zdi, da globalna skupnost ni sposobna odgovoriti na trenutek, v katerem živimo. A to ni zgolj napaka ali kriza – to je materializacija zgodovinskih kontinuitet. Filozofski in teoretski scenariji, ki jih poznamo iz knjig in esejev, se zdaj razgrinjajo pred našimi očmi. A temu ni možno odgovoriti drugače kot s kritičnim razmislekom in udejanjanjem upora zoper sistem, ki uničuje človeka.

---