Will Hall, eden vidnejših aktivistov na področju duševnega zdravja posameznika in skupnosti, svetovalec, pisatelj, “pro-choice” terapevt in človek z dolgoletnimi izkušnjami psihiatričnih obravnav, ki smo ga letos poleti v Ljubljani ponovno gostili v okviru enodnevnega seminarja, v svojem priročniku z naslovom Vodnik za opuščanje uporabe psihiatričnih zdravil v skladu z načeli zmanjševanja škode zapiše:
“Vsakdo kdaj potrebuje oporo: vsak izmed nas ima dele življenja, kjer se počuti nemočnega. Vsi se moramo naučiti, kako uravnoteževati med osebno odgovornostjo in tem, da prosimo za pomoč. Ni vam treba kriviti svojih možganov, da si dovolite nekaj sočutja.”
Izjava mi pred očmi nemudoma naslika podobo samovoljnih, tiranskih možganov, ki s pomočjo raznoraznih biokemičnih reakcij in električnih signalov z našimi telesi upravljajo kot z nemočnimi marionetami, slika biološkega determinizma par excellence. Tovrstna pozicija posameznika, ki ji nameni nekoliko več razmisleka, kaj hitro posesa v centrifugalno ruminiranje o absolutni nemoči in brezsmiselnosti življenja v svetu rigoroznih, vnaprej določenih zakonov. Ni težko razumeti, zakaj bi takšne in podobne miselne akrobacije v nas vzbujale občutke tesnobe – verjetno pri nekaterih bolj in pri drugih manj, kar je že samo po sebi zanimivo, a tokrat ne bom dlakocepila –, saj v sebi nosijo predpostavko o neobstoju svobodne volje, zanimivo pa je, da nam podobno vrtoglavico vzbuja tudi misel popolne, neomejene svobode.
Takšna svoboda bivanja s seboj neizbežno prinaša idejo popolne odgovornosti za vsa svoja dejanja, stanja in razpoloženja, vse brez izgovora, to pa je nadvse kočljiva situacija, o kateri so številni eksistencialistični misleci prelili že kar nekaj črnila. Tudi če vprašanju odgovornosti v preteklosti nismo posvečali kaj dosti razmisleka, nam njegova pomembnost postane razvidna brž, ko se prvič udeležimo kakšnega neproduktivnega timskega sestanka – tovrstna srečanja se pogosto prelevijo v neskončna razglabljanja o tem, kdo naj bi bil pristojen za kaj, odgovornost pa se pri tem počasi razteza po prostoru, dokler se v celoti ne razprši.
Morda sta za nas obe poziciji; popolna svoboda ali njeno popolno pomanjkanje; tako težko prebavljivi, ker sta svoji morebitni prepričljivosti in razlagalni moči navkljub tako nepoboljšljivo oddaljeni od našega dejanskega izkustva življenja – včasih v zvezi s svojim položajem čutimo več svobode in si v zvezi z njim pripisujemo večjo odgovornost, v drugih situacijah pa se počutimo ujete znotraj meja raznoraznih variabel, na primer svojih bioloških ali psiholoških danosti, zgodovinskega trenutka, raznih družbenih procesov …
Zdi se, da ne glede na to, katero interpretacijo izberemo, vedno izgubimo nekaj ključnega, in bolj kot se človek poglablja v iskanje odgovora, bolj se ta izmika. Večja zvestoba našim prepričanjem pomeni manjšo občutljivost za prepoznavanje tistih sporočil, ki se ne skladajo z našo zaokroženo podobo sveta. Raziskovanje hipoteze o kemičnem neravnovesju kot vzroku tako imenovanih duševnih motenj nas popelje na razburljivo popotovanje po neverjetno zapletenem omrežju nevronskih povezav in kompleksnih interakcij med nevrotransmiterji ter receptorji, ključnih udeležencev
prenašanja sporočil med živčnimi celicami, kar nam lahko pomaga poglobiti svoje razumevanje vloge telesa pri obravnavi pojavov, ki jih povezujemo s sicer nadvse neopredeljivim pridevnikom »duševno«. Po drugi strani pa tovrstne raziskave ne dajejo jasnih odgovorov na vprašanja o vzrokih v ozadju stanj, pogosto imenovanih »duševne motnje«, in tudi ne enoznačnih odgovorov na to, kako naj bi ta stanja prepoznali ali obravnavali. Za na videz homogeno skupino posameznikov, ki si deli diagnozo iste duševne bolezni, se lahko izkaže, da je z vidika možganske kemijske strukture zelo raznolika, prav tako pa je mogoče tudi, da dve osebi s podobno kemijsko sestavo možganov ne delita tudi iste diagnoze. Še zanimivejše so situacije, v katerih subjektivna pričevanja ljudi o doživljanju ne sovpadajo z gradivom, ki ga proizvajajo razne metode možganskega slikanja. Podobne zadrege pri poskusih pripisovanja enoznačnih vzročnih povezav med duševno motnjo in njenimi domnevnimi biološkimi korelati dodatno osvetljujejo tudi ugotovitve epigenetskih raziskav, ki izpostavljajo nezanemarljivo vlogo okolja in njegovega vpliva na izraz ter delovanje genov. Danes vemo, da naše izkušnje spreminjajo možgansko strukturo in da so naši možgani sposobni vseživljenjskega učenja, enaktivni pristop k duševnosti pa poudarja, da osnovna naloga organizma ni preslikavanje sveta takšnega, kakršen je v resnici, temveč bolj proizvajanje takšne podobe stvarnosti, ki maksimizira njegove možnosti preživetja.
Biološke raziskave pomembno dopolnjujejo naše razumevanje psiholoških pojavov, hkrati pa lahko pretirano navdušenje nad enodimenzionalnimi pojasnitvami – ki, kot sem nakazala, še zdaleč niso notranje konsistentne – rezultira v površnih zaključkih in odpira vrata za množico etično vprašljivih praks na področju duševnega zdravja.
Obravnava težav s pomočjo psihoaktivnih psihiatričnih učinkovin se znotraj biomedicinskega interpretativnega okvira lahko zazdi kot edina možna rešitev, četudi je njena učinkovitost med uporabniki zelo različna in čeprav obstaja na področju duševnega zdravja še veliko drugih oblik pomoči, ki se raztezajo na kontinuumu od različnih oblik skupnostne podpore do bolj usmerjenih psihosocialnih oblik pomoči, denimo svetovanja in vključenosti v psihoterapevtsko obravnavo. Človekova duševnost je kompleksen konglomerat različnih dimenzij, in četudi ne moremo zanikati, da se vsak občutek in vsaka misel porodita znotraj biološkega ogrodja, slednji še ne ponuja nobenega prepričljivega enodimenzionalnega vzročno-posledičnega modela.
Biološki redukcionizem, ko je prignan do skrajnosti, ustvarja pogoje za različne nevarne sodbe o domnevni biološki večvrednosti določenega dela populacije, njegovo nasprotje, popolno zanikanje telesnih vidikov naših izkušenj, pa ima za rezultat nekakšen inkapsuliran, od življenja ločen idealizem. Psihiatrična medikamentozna terapija nekaterim posameznikom pomaga obvladovati simptomatiko in jim tako omogoča, da v svoje življenje vnesejo druge pomembne spremembe, nekaterim pa tovrstna oblika pomoči sploh ne pomaga ali pa s svojimi stranskimi učinki njihove težave zgolj še poglablja. Določenemu delu populacije dodelitev psihiatrične diagnoze prinese občutek olajšanja in mu ponuja razlagalni okvir, preko katerega lahko nekoliko osmisli svoje trpljenje, po drugi strani pa je kakršno koli diagnosticiranje hkrati tudi etiketiranje in lahko kot tako resno ogrozi posameznikove možnosti enakovrednega vključevanja v družbeno življenje. Ne moremo prezreti dobičkonosnih interesov v ozadju farmacevtske industrije in pomembno je, da smo kritični do oglaševalske industrije in zavajajočega, pretirano optimističnega prikazovanja dometa zmožnosti psihiatričnih učinkovin ob hkratnem minimaliziranju razsežnosti potencialnih stranskih učinkov, po drugi strani pa moramo biti pozorni, da
se v svoji kritični distanci ne zapletemo v samookrožne zarote, ki ponovno niso nič drugega kot zgolj grobe poenostavitve. Poklici pomoči so nepogrešljiv preventivni in kurativni element skrbi za duševno zdravje v modernem svetu, hkrati pa se, še posebej v njihovi institucionalni obliki, znotraj njih vršijo zapleteni mehanizmi discipliniranja in nadzora, ki stiske svojih uporabnikov le še poglabljajo. Če si na tem mestu izposodim verz priljubljene sarajevske glasbene skupine Dubioza kolektiv: “Žvaka čisti zube, al’ izvaljuje plombe.”
Zdi se, da nam v tej zmedi različnih med seboj bolj ali manj kompatibilnih razlagalnih modelov ne preostane nič drugega, kot da sami poiščemo tiste interpretacije, ki jih lahko kar najbolje povežemo s svojo izkušnjo, ali pa oblikujemo nove, ob tem pa poskušamo ostati kolikor se da odprti za potenciale vključevanja novih perspektiv. Will Hall v zvezi z navigiranjem kompleksnosti našega kulturnega okolja navaja tri načela, ki morajo biti izpolnjena, da je slednje sploh mogoče: izbira, informacije in dostopnost.
Načelo izbire pomeni možnost samoodločbe, pravico do avtentičnega načina definiranja lastnih izkušenj in do samostojne izbire oblike pomoči. Načelo informacij strokovne službe na področju duševnega zdravja zavezuje k transparentnemu in točnemu informiranju o naravi psihiatričnih diagnoz, možnostih, omejitvah in tveganjih medikamentozne terapije ter njenih potencialnih alternativah. Zadnje načelo, načelo dostopnosti, pa opozarja na potrebo po vzpostavitvi kakovostnega in dostopnega sistema javnih terapevtskih in drugih storitev v sferi pomoči. O možnosti izbire lahko namreč govorimo le v primeru, ko so omenjene storitve posameznikom, ki iščejo pomoč, tudi v resnici dostopne.
* Objava je nastala v sodelovanju z društvom za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice. Zgornji zapis je bil v originalni različici objavljen v junijski številki časopisa o brezdomstvu in sorodnih socialnih vprašanjih Kralji ulice.