Verjetno večina deklet z imenom Maja naravnost “obožuje”, ko jim kdo prične peti melodijo iz Čebelice Maje, kot po vsej verjetnosti tudi kak Matija rahlo znori, ko mu rečejo, da led razbija. Podobno je tudi z Vidi. Oblije nas mešanica slabosti in norosti, ko nam omenijo srajčico, nekoliko manj, pa vendarle, nam gre na živce rek za 15. junija – Sveti Vid, češenj sit.

Kot Vid vam lahko iz prve roke zagotovim, da zgoraj zapisano o soimenjakih drži kot pribito, je pa res, da češenj ne bom nikoli sit. Ne vem, če je še kakšno sadje, ob katerem me preplavijo vsaj približno tako prijetni spomini in občutki, kot ob češnjah. In čeprav naj bi zgornji rek o svetem Vidu pomenil to, da po 15. juniju češnje niso več dobre, ga že od malega kršim na vsej črti. Pa četudi sem zavoljo tega kdaj, poleg sladkega sadeža, po svojem prebavnem traktu spravil tudi kakšnega črva.

Češnje me vedno popeljejo nazaj k babici in dedku, na Sokolsko ulico na Studencih. Tam sta na dvorišču rasli dve, precej stari češnji in zanimivo, nista rodili ob istem času, ampak približno štirinajst dni narazen. To je posledično pomenilo, da sem se lahko dober mesec dni vsak dan napokal češenj. Seveda se je tudi pri konzumiranju češenj potrebno držati določenih nenapisanih pravil. Še danes tako rekoč za popolne nevede smatram tiste, ki si iz češenj najprej naredijo uhane. Češnje za obema uhljema. To spada zraven. Tako kot spada zraven streljanje koščic. Dobro je sicer, da se te ne strelja na oblačila, saj pustijo, predvsem na belih, kar kvalitetno trdovraten škrlatni madež, a seveda se tega v otroštvu nismo držali. Na veliko “veselje” naših mam.

Druga delikatesa, povezana s češnjami – in kakopak tudi z babico na Studencih –, je češnjev štrudl. Ure sem lahko gledal babico, kako je mesila testo in medtem ko je počivalo, izkoščičevala češnje, in pri tem sem ji tudi pomagal. No, bolj pri testu, da sem si ga kakšen kos odtrgal in ga pojedel. Naravnost čudovito se mi je zdelo, kako je babica znala razvaljati in raztegniti testo, da je bilo skorajda prosojno. Nato ga je najprej posula z drobtinami, nato pa še s cimetom, dodala češnje in sladkor, nato pa vse skupaj mojstrsko s pomočjo prta zavila. Še danes imam v nosu vonj po sveže pečenem češnjevem štrudli in njegovemu okusu se ni niti približalokus tistih, ki sem jih jedel kasneje. Niti na daleč, pa čeprav je bil babičin spodaj čisto malo prismojen – ali pa morda ravno zavoljo tega.

Tretja delikatesa pa je seveda češnjev kompot, ki je zame naj–boljša druga polovica šmorna oziroma cesarskega praženca. Babica je češnje tudi vlagala in mene je predvsem očaralo zapiranje kozarcev. Napolnila jih je z vročim kompotom in na rob položila rdeče oranžno gumijasto tesnilo z ušescem, ki je služil kasneje za odpiranje kompota. Na vrh kompota je nato kapnila nekaj alkohola in ga prižgala – to je včasih dovolila meni! Še med gorenjem je na vrh kozarca dala steklen pokrov, da je ogenj ugasnil in posrkal ves kisik. Ali je zadeva uspela, je vedela po položaju gumijastega ušesca. Ta je moral štrleti navzgor.

Vid – vsega prej, kot češenj sit.