Je pa mojim prav prišlo dejstvo, da je poleg Miklavža naokoli hodil tudi Parkelj. Piše Vid Kmetič.

O privatizaciji zelenice in zgovornosti sneženih skulptur piše Vid Kmetič.

“Z vsakim korakom sva se trudila ustaviti ali pa vsaj upočasniti čas, pa čeprav sva se popoldan spet videla.” O prvih korakih proti ljubezni piše Vid Kmetič.

Kako potešiti žejo in napolniti spomin s kapljicami nostalgije – piše Vid Kmetič.

Prek Sarajeva, v Havano ali čez prostranstva na drugi strani Atlantika. So razlogi, zakaj v letalih tudi naši želodci dobijo krila. Piše Vid Kmetič.

Marsikdo svoja otroška bolezenska stanja povezuje s kamiličnim čajem. Zato je še toliko lepše, ko človek spozna nekoga, ki pije ta čaj tudi za žejo. Piše Vid Kmetič.

So stvari, o katerih ljudske modrosti nimajo pojma. O rdečih gurmanskih užitkih, ko se pomlad že steguje v poletje, piše Vid Kmetič.

Danes bi človeka, ki bi si izmislil kaj takega, v najboljšem primeru vprašali po njegovem mentalnem zdravju, zagotovo […]

Nekega jutra sem si rekel, da je dovolj. Ni bil niti ponedeljek, niti prvi v mesecu, še škatlice nisem pokadil do konca. Piše Vid Kmetič.

Rdeči, modri, rjavo-rumeni in, v Mariboru sila redki, zeleni. V njih je bilo skoraj vse, kar nam je poželelo otroško ter kasneje najstniško srce, in prepričan sem, da je marsikdo v njih pustil dobršen del svoje žepnine. Piše Vid Kmetič.

Pingvini, rjavi robovi in kisla toplota prikličejo spomine okusov, občutkov in vonjev iz otroštva. Piše Vid Kmetič.

O nežnosti narave in ostrih ločnicah, ki jih postavlja in podira človeška družba. Piše Vid Kmetič.

“Daljnovidnost snovalcev, ki je bila v popolnem nasprotju z današnjo potrošniško miselnostjo, se je kazala v majhni podrobnosti na spodnji strani …” Piše Vid Kmetič.

Meduze, ježki in gumijasti sandali za 420 evrov. Piše Vid Kmetič.

Seveda je bila pred njegovim lokalom daleč najdaljša vrsta, “govoril” pa je vsaj pet jezikov, čeprav je meni tistih šest, sedem stavkov, ki jih je znal, v vseh jezikih zvenelo zelo podobno. O sledeh sladoleda piše Vid Kmetič.

Polivinil je pomagal le na začetku, po slabi uri je curljalo tudi iz čevljev. Na legendarnem zagrebškem koncertu Davida Bowieja je bil tudi Vid Kmetič.

Kar tako ugrizniti v Munchmallow se je smatralo za zavržno dejanje. Piše Vid Kmetič.

Skrbno opravljeno delo in premišljen izbor, ko pride do prenosa znanj in vedenj, pustita za sabo nepredstavljive, a tudi neizbrisljive odmeve in sledi. Piše Vid Kmetič.

Potem pa je prišel eden izmed najbolj revolucionarnih izumov, ki je spremenil poslušanje glasbe za vedno – walkman. Košček svobode. Piše Vid Kmetič.

In potem … potem … potem sva ob morju zagledala kamniti zid … in na zidu … na zidu … na zidu trije bronasti kipi! Piše Vid Kmetič.

Od doma mi je prinesla pečeno kokoš, ki sem si jo zaželel. Raztrgal sem jo z rokami ter si lakomno tlačil v usta kose sočnega hladnega mesa in okus po domu. Gledala me je razširjenih oči in odprtih ust. Piše Vid Kmetič.

Javne telefonske govorilnice so danes neme priče preteklosti, relikt nekih drugih, za marsikoga brezskrbnejših časov, dinozavri, ki ne […]

Najprej sva se zatekla pod prvo streho, a je veter zapihal v smeri, da nama zatočišče ni pomagalo kaj dosti. Kmalu sva bila mokra – ravno toliko, da nama je postalo vseeno. Piše Vid Kmetič.

Večkrat povem, da je bilo to jako pomembno leto. Leta 1969 so se končala šestdeseta in tisti, ki so jih preživeli tako, kot je treba, se te dekade ne spomnijo najbolj. Piše Vid Kmetič.

Od vseh prevoznih sredstev imam za potovanja najraje vlak, piše Vid Kmetič o prevoznem sredsvu, ki je združevalo vso Evropo.

Njega je bilo z vsako pesmijo manj, nas pa vedno več, kos za kosom nas je sestavljal, postavljal in takrat sem bil prvič čisto zares zadet, piše Vid Kmetič.