Bojan Vuletić trenutno dela na igranemu filmu o delavstvu, s katerim upa, da se bo, če bo šlo vse po sreči, čez dve ali tri leta vrnil v Hrastnik na festival delavskega filma. Režiser nagrajene serije Družina in filma Praktični vodnik po Beogradu s petjem in jokom v filmu Rekvijem za gospo J. skozi črni humor razkrije bedo in absurd tranzicije. Ta je po besedah srbskega režiserja v vsej vzhodni Evropi pripeljala do krize identitete in depresije.
Pravite, da je tragično včasih najlažje predstaviti skozi humor. Je to danes v Srbiji še vedno res? Ali se prostor za humor krči?
Lahko, da je tega prostora vse manj, a mislim, da je smeh zdravilo. Ne gre za modo ali za kaj tretjega – osebno mi je enostavno lažje, če se smejim lastnim problemom. Ko se smejemo, je to znak, da nam je uspelo vzpostaviti distanco. Woody Allen je dejal, da je komedija tragedija in čas vmes. Ko mine dovolj časa, se lahko iz tragedij hecamo. To govori o zrelosti in da lahko na grozoto pogledamo z razdalje. Da je duša na nek način pozdravljena in na nov, drugačen način odporna. To odpornost pa krepi tudi smeh.
Film Rekvijem za gospo J. govori o tranziciji in absurdnosti birokratskega aparata, ki še kar jemlje ljudem, ki jim je bilo vzeto že vse. Se je ta proces zaključil ali se tranzicija nadaljuje? V Bosni govorijo o tem, da se vojna ni končala, ampak se zgolj nadaljuje z drugimi sredstvi.
To je težko vprašanje. Vprašanje tranzicije ni samo vprašanje tranzicije kot take, ampak vprašanje politično-družbenega sistema, v katerem živimo. Gre tudi za spremembe v razmišljanju, za mentalno tranzicijo. Se lahko Balkanci sploh približamo nečemu, kar imenujemo evropske vrednote – smo v stanju? Napačno se mi zdi, da se ljudi sili v demokracijo, kot smo to videli v Iraku. Obstajajo družbe, ki so izrazito totalitarne in krute. Ne trdim, da je to stanje dobro, a obstajajo drugi načini, ki niso bombardiranje in prisila, da se v določena okolja uvede sisteme, ki v svojem bistvu zdaj tam ne morejo delovati.
Balkan je prostor nekje vmes. Ko govorimo o tranzicji, velja v Srbiji prepričanje, da gre predvsem za približevanje EU z namenom, da lahko od tam začnemo črpati denar, da nam postanejo dostopni finančni skladi. Pogled je zelo pragmatičen. Ni razmiselka o tem, da moramo kot ljudje svojo držo, ki je zelo rigidno-patriarhalna na zelo slab in škodljiv način, spremeniti in približati bolj demokratičnemu delovanju. Danes se nacionalne vrednote ne gradi več s puškami – četudi Putinova vojna v Ukrajini kaže, da se jih še lahko, a vendar … če želimo postati del Evrope, ne gre in ne more iti samo za denar. Mora iti tudi za drugačno razmišljanje: kako razumemo ljudi, ki so šibkejši od nas; kako spoštujemo skupine ljudi, ki so zapostavljene in pogostokrat na udaru desničarskih skupin: ženske, LGBT+ osebe in pripadnike manjšin. Zanje je situacija v Srbiji resnično težka. Obstaja uradna politika, ki je deklarativno, na videz in navzven neoporečna, a dejansko ne pride do nobenih pozitivnih sprememb. Nasilje je trenutno v naši družbi največji problem. Gre za nasilje vseh proti vsem, proti otrokom, ženskam, manjšinam, osebam LGBT+.
Vaša premierka, trenutno v odstopu pred volitvami, je pripadnica LGBT+ skupnosti. Kako to, da je tudi skupnost, ki ji pripada, nezaščitena in na udaru?
Ta absurd je enostaven. Ljudje na oblasti se ne ukvarjajo s splošnim, javnim dobrom. Rešujejo svoje situacije, skrbijo za svoj položaj v okviru osebnih interesov ali interesov njihove politične stranke ali skupine. To pa so popolnoma drugi cilji od družbenih in vsem skupnih. Ne zanima jih večina ljudi, še manj jih zanimajo manjšine. To, da je Ana Brnabić lezbijka, nima nobenega pomena ali vpliva na dejansko delovanje politike. Konec koncev so bili mnogi nacisti del LGBT+ skupnosti, pa je bila ta pod nacizmom preganjana.
Držo srbskih politikov in političark do večine državljank in državljanov določa predvsem popoln vnemar do vseh. Nobnega občutka odgovornosti ni. To se je pokazalo tudi po tragediji v osnovni šoli Vladislava Ribnikarja. Odziv oblasti je bil neverjeten. Njihova pojasnila so dosegla to, da okoli dvesto tisoč ljudi vsak teden protestira na ulicah proti nasilju. Oblasti pa prav te ljudi na ulicah zdaj obtožujejo nasilja, da smo plačanci iz tujine. Predsednik države Aleksandar Vučić je nedavno dejal, da smo vsi plačanci – da nas plačuje nemška vlada. V 21. stoletju, leta 2023 se mi zdi to neverjetno. Ne vem, ali mu kdo verjame. Morda misli, da lahko s tem prepriča neizobražene in neobveščene, nesrečne Srbe, a to je samo po sebi bolno. Časi so se spremenili. Te zgodbe več ne prepričajo nikogar. To je odgovor na vaše vprašanje o tranziciji …
A tudi v Sloveniji in drugih državah v EU vidimo krepitev te govorice in teorij zarot. Oblasti, predvsem desničarske, poskušajo proteste delegitimirati z obtožbami, da gre za plačance iz tujine.
Da, to so glavni mehanizmi desničarskih politkov – ljudi poskušajo razdeliti, eno skupino obtožiti izdajstva, ustvarjajo konflikte in spore. Te nato neprestano razpihujejo in poudarjajo, da nismo vsi enaki in da nimamo vsi enakih pravic. Ta desnica je danes vodilna, prevladujoča, sredinska politika. Na Madžarskem, Poljskem ali v Britaniji.
Danes niti ne gre za to, da si levičar. Že če se boriš za temeljne človekove pravice, za pravice delavcev in delavk, da smo vsi ljudje enakopravni in da moramo biti solidarni, sočutni … Vse to se prikazuje kot šibkost in slabost. To, kar danes desnica uspešno zlorablja, sta želja po denarju in povzdigovanje tako imenovanega svobodnega trga, ki je zgolj način za manipuliranje in izkoriščanje delavcev in delavk. Taki dogodki, kot je festival delavskega filma Kamerat, ali ljudje, ki se ukvarjajo z delavskimi problemi, s položajem izkoriščanih in zapostavljenih, so postali velika eksotika. To, da vztrajajo – za to je potrebna velika hrabrost.
Kaj se lahko v takem svetu doseže s kulturnim ustvarjanjem, s filmom?
Ideja, da lahko film nekaj spremeni, da se lahko nekaj zgodi zaradi filma, se mi zdi napačna. Film lahko, kot druga umetnost, nagovori posameznika: da se zamisli, morda mu lahko ponudi določeno plemenitost. A umetnost ne more delati velikih stvari. Če bi lahko – in to reče tudi eden mojih junakov –, danes ne bi imeli vojne v Ukrajini. Posneli bi dva filma in končali vojno. A film nima te moči – ne da karkoli začne ne da zaustavi. Gre zgolj za refleksijo, za odziv na neko resničnost, ki se nam dogaja. Film je obrnjen k posamezniku, k običajnemu človeku, ki marsičesa ne razume in ki ga zgodba, kot jo pripoveduje film, morda do tedaj še ni srečala. S tem mu lahko pokaže, da problemi, ki jih ima, niso samo njegovi. Morda lahko posameznik v filmu prepozna tudi poti do rešitve lastnih problemov. V tem pogledu je film levičarska umetnost – komunicirati želi z vsemi, z zelo različnimi ljudmi in ni mu mar, kdo je gledalec, od kod je. Deluje prek čustev. In zato ustvarjam ter prek filmov pripovedujem te zgodbe. Morda se bo v njih kdo prepoznal, morda bo v njih prepoznal svoje probleme. Nagovoriti želim čim širši krog ljudi in jim ponuditi, da morda na svež način razmislijo, kako bi lahko rešili svoje težave.
Pravite, da je film po svojem ustroju levičarska umetnost – a zdi se, da želi celotno polje kulture ponovno in vse bolj zasesti desnica, ki kulturo pogostokrat jasno instrumentalizira in uporabi v propagandne namene. Vas to skrbi?
V resnici to name ne vpliva. Zdi se mi, da gre tu za nekaj podobnega, kot so debate, ali je film dober ali slab ali je kič. Politična desnica ima estetiko kiča. Definicija kiča je pretiravanje in povzdigovanje. Desnica lahko poskuša zlorabiti umetnost, a v resnici jo sovraži – in sovraži umetnice in umetnike. Ker umetnost odkriva resnico.
Če je iskrena?
Da. Vedno lahko opozorimo tudi na primere ekstremov, kot je bila Leni Riefenstahl, ki je s svojo umetnostjo širila nacistične ideje. A sodobna desnica, ki je destruktivna, mislim, da v umetnosti nima šans. Ideja umetnosti je v svojih temeljih izenačevanje, gre za enakopravnost vseh.
Pa sodobne kulturne politike v Srbiji vplivajo na možnosti filmskega ustvarjanja?
Iskreno … precej težko je. Prvi problem je pomanjkanje sredstev. Država zavestno krči denar za umetnost, še posebej za film. Ne drži, da je v Srbiji denarja za film dovolj. In na ta način prihaja do določene obstrukcije, oviranja ustvarjanja. Drugi velik problem je direktna cenzura. Skoraj se vračamo v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja, v čas jugoslovanskega črnega vala, ko so nekateri umetniki morali delovati v pol-ilegali. Trenutno delamo tako, da napišemo scenarij, za katerega vemo, da ni problematičen in bi lahko bil potrjen. Če se to zgodi, poskusimo vanj dodati tisto vsebino, ki jo zares želimo posneti. Iščemo torej načine, da bi prišli do svojih pravic in da bi lahko uresničili svoje ideje. Žal je trenutno tako.
Ko je bila na Sarajevskem filmskem festivalu vaša serija Družina o zadnjih 48 urah Slobodana Miloševića na prostosti nagrajena, ste rekli, da so televizijske serije danes polje svobode, ne film. Kaj ste s tem mislili?
Gre za nekoliko zapleteno situacijo. Kot rečeno, je zelo težko in zapleteno priti do sredstev za snemanje filma in nato film dejansko posneti. Tako v Ameriki, Evropi kot na Balkanu je postal format TV serij tisti, ki ponuja mnogo večjo možnost eksperimentiranja – predvsem umetniškega. Film je postal zelo rigiden. Prijatelj Matevž Luzar pravi, da je evropski film v večji krizi kot ameriški in z njim se popolnoma strinjam. Na žalost je evropski avtorski film postal zelo predvidjiv – zdi se, da gre skoraj za “kopiraj in prilepi”. Trpi zaradi konzervativizma in konformizma, ki mu ne dovolita, da bi bil drugačen, da bi se eksperimentiralo. Vse, kar je neobičajno, nekoliko drugačno, ni sprejeto. Pričakuje se ne le politično ampak tudi estetsko korektnost. V TV serijah pa lahko rečem, da je mnogo več raznovrstnosti in prostora za neobičajno.
Kaj konkretno to pomeni?
Gre denimo za izbor, kaj bo na festivalih. Trenutno smo priča zelo jasni cenzuri ruskih del. In to že od začetka vojne. Prišlo je tako daleč in postalo je tako grozno, da ne morete več srečati ruskega režiserja ali videti ruskega filma na niti enem festivalu. Nikjer. Neverjetno je. Kot da so ti ljudje odgovorni za to, kar se dogaja. Pa ne le, da niso odgovorni, mnogi med njimi se celo borijo zoper sedanji režim v Rusiji. A so sedaj žrtve propagande z obeh strani, v prvi vrsti pa izjemno antiruskega vzdušja, ki se močno projecira predvsem na umetnike.
Kako to razumeti?
Zelo enostavno. Srbija in Jugoslavija sta to preživeli v devetdesetih letih v času Miloševića. Za srbske režiserje in umetnike je bilo tedaj težko priti na festivale v Evropo – sankcije niso bile zgolj ekonomske. Gre za zakon sile, za zakon moči, ki ga določijo trenutne strukture oblasti.
Gre tudi za podcenjevanje ljudi? Da ne znajo sami preceniti, kaj je propaganda, zavrniti vojno hujskaštvo?
Mislim, da ne gre za ljudi. Gre za politične odločitve, da se na festivalih prepove ruske filme. Pika. To so zelo zavestne odločitve. Politika. Ki nima veze z ljudmi ali njihovim razumevanjem.
Danes imamo tudi izvrstne ukrajinske režiserje, ki so prepovedani. Obsojam invazijo Rusije in vojna je strašljiva ter neopravičljiva. A vseeno ni črno-belih situacij in zdi se mi nedopustljivo, da se – ne glede na državo ali politiko – zažiga note, knjige … pa naj gre za Čajkovskega in Dostojevskega ali za koga drugega.
Ljudje danes to počnejo. In to se mi zdi onkraj civilizacije. Najhuje pa je, da to nato služi tudi tistim in podžiga vse, ki dvomijo v pravico Ukrajine do obrambe. Za nasilje nad kulturo – kot za vojno – ni opravičila. Ni opravičljivo. To se ne dela.
Odzivi na vašo serijo Družina so bili različni, sami ste dejali, da so pokazali, da je družba bolj zrela od politikov, ki jih zanima zgolj manipuliranje. To še vedno drži?
Da. In dejansko so politiki tisti, ki omejujejo ljudi. Družbe in ljudje med seboj sodelujejo – tudi če govorimo o področju nekdanje Jugoslavije. Medosebni stiki ostajajo. Srbkinje in Srbi so v tem pogledu zagotovo bolj zreli od politkov – a žal kot družba te politike volimo in oni so nato naši predstavniki. Gre za izjemno neizobražene, primitivne ljudi, ki znajo zgolj manipulirati. In tako pridemo do situacij, ko primitivna manjšina zatira in terorizira večino, ki si v resnici ne želi tega, v kar jih sili politika.
Rekli ste, da živimo v času, ko to, kar je povedano, pomeni nekaj drugega in ne (zgolj) to, kar je izrečeno. Lahko film pomaga te manipulacije razkriti?
Film ne more narediti nič. Morda dve ali tri izgubljene duše, ki si ogledajo film, dregne in trznejo ter začnejo razmišljati, zakaj se nekaj dogaja. A film ne more zamenjati oblasti ali spremeniti zgodovine. Pri tem nima šans. Lahko nagovori in morda prebudi posameznike, da se začnejo pogovarjati. Da začnejo stvari prevpraševati. To lahko naredi. A nič več.
Umetnost ne more spremeniti razmer – spremeni, a zelo po malem in na dolgi rok, lahko posameznice in posameznike. Zato umetnost tudi ne more biti odgovorna za zgodovinske prelomnice ali spremembe. Glede tega je nemočna.
A pravite, da je pomembno snemati filme tudi o težkih, neprijetnih temah. Zakaj?
Ravno zato – da bi se ljudje, ki so v stiski in imajo probleme, prepoznali v teh zgodbah. Da bi ugotovili, da niso sami. Gre za obračanje k posamezniku, k desetim ljudem, ki si ogledajo moj film. Filmi ne začenjajo revolucij – a sprememba v posamezniku je hkrati nekaj tako velikega, da se ne more primerjati z ničemer drugim. Če moj film prispeva k drugačnim razmislekom enega človeka, mi je to dovolj – srečen sem. Moja naloga je s tem izpolnjena.
Trenutno v Srbiji potekajo tedenski protesti posameznikov in posameznic zoper nasilje. Sami ste bili del njih. Kako razumeti to množico? Je v povezovanju njihova moč?
Protesti so posledica dveh izjemnih tragedij. V tem pogledu nimajo veze z mojim delom. Šlo je za kaplji, ki sta šli čez rob, v družbi, ki se je pogreznila v nasilje. Različne oblike nasilja segajo tako globoko, da celo otroci v šolah nasilno obračunavajo med seboj, oblast pa se odzove popolnoma indiferentno s pojasnilom, da so za nasilje krive tuje, ameriške vrednote. Njihov odziv je dosegel, da so bile tudi ta konec tedna stotine tisočev ljudi na ulicah. Ker gre za očitno laž – vsi vemo, da to ni resnica.
Je na ulicah prisoten tudi občutek, o katerem sva prej govorila v kontekstu vaših filmov – da posameznice in posamezniki začutijo, da niso sami, da so izkušnje, jeza, strahovi skupni? Da obstajajo kot skupnost in politična družba?
Drži. Na koncu se posamezniki povežemo v množico. In tako se začno spremembe. Tako se začno revolucije. Zato pravim, da je mala zmaga že, ko zgolj en človek v publiki razume sporočilo mojega filma. Zame kot umetnika je to zmaga. In, drznem si reči, da je to zmaga tudi za tega človeka. Ker jutri se bo ta oseba zelo verjetno pridružila množici protestnic in protestnikov. Šteli bomo eno osebo več. In pridružili se bodo še drugi.