Debeluhi, ki nimajo za jesti

Fotografija: kip Ravnotežje danskega umetnika Jensa Galschiøta; wikimedia, Hedwig Storch

Že dolgo je tega, ko so bili revni ljudje oziroma brezdomni suhi in shirani. Mislim na tisto podobo, ko koščeno telo brska po smeteh. Še vedno pa lahko beremo mastne in neokusne komentarje vsakič, ko se po družabnih omrežjih zbira kakšna donacija za ljudi v stiski. Ko se denimo premeri mamo samohranilko in ugotovi: ta je močnejša in zato ni lačna. 

V zadnjih 25 letih v zahodnem svetu prednjačijo visoko predelana hrana, fast food in hrana z veliko dodanega sladkorja. Ta je tudi najcenejša. V trgovini denimo kupite najcenejše testenine, vrečko instant gobove juhe in liter mleka. Testenine zavrete, juho pa pripravite z dvema decilitroma mleka. Nastala bo gosta polivka, ki jo polijete čez testenine, in dobili boste super okusen obrok, ki pa blazno redi in ima mnogo ojačevalcev okusa. Vse skupaj vas bo prišlo okoli tri evre. Po drugi strani pa lahko sami naredimo domače špinačne testenine (špinača, jajca, moka, olje, sol), za nadev dokupimo še suhe jurčke ali rjave šampinjone, ki so cenejši, in belo vino. Naredimo fantastično omako z gobami in malo belega vina. Ta meni manj redi, pa še siti boste veliko dlje časa, ampak po denarnici vas bo usekalo za okoli 15 do 20 evrov. Pred časom, ko so se še odvijale akcije Anine Zvezdice, je bilo veliko govora o tem, kakšna hrana se zbira. Tudi Ana je priznala, da je večkrat pozvala ljudi, naj kupujejo konkretno in zdravo hrano, saj so ljudje v več kot polovici primerov kupovali sladkarije. Je pač v človeški naravi, da ob obdarovanju podzavestno kupujemo stvari, ki so dobre za pocrkljat. 

V zahodnem svetu 21. stoletja so mnogi revni in socialno ogroženi ljudje predebeli. Tudi med brezdomnimi je tako. Pa živijo zunaj, torej nimajo doma. A je za približen znesek treh evrov dostopna kalorična in hitro pripravljena hrana. Bureki, hamburgerji, pizze, pomfri. Zelo poceni in zelo nezdravo. Sama se spomnim časov, ko sem beračila po cesti in sem jedla enkrat na dan. Ponavadi mi je uspela nabirka desetih evrov na dan. Kupila sem si burek, cigarete in si privoščila kavo. In ne boste verjeli – v treh mesecih nisem shujšala niti grama. Pa ne vem, če sem na dan zaužila borih tisoč kalorij. V nasprotju s poceni hrano je zdrava hrana nesramno draga. Da ne govorimo o bio hrani. Ok, bio je poglavje zase. Ker je poceni zelenjava osiromašena vseh mineralov in vitaminov, saj je pospešeno gojena z dodatki pesticidov in hormonov, je navadna zelenjava, ki zraste pod milim nebom počasi in ni videti tako lepo in privlačno, najdražja. Bio. 

Skratka, prišel je skrajni čas, da ljudje v Sloveniji prenehajo vrteti gobce v smislu, če si debel, nisi lačen. V toliko stvareh smo napredovali in tudi pri dobrodelnosti znamo stopiti skupaj, ampak čas je, da se zaveste, da je hrana, ki redi, nezdrava in polna aditivov, mastna, lahko dostopna in poceni. Že pri otrocih je borba, kako jih obvarovati pred raznimi coca colami, milkami in kinderji. Če je človek debel in v stiski prosi za hrano, je to pozdrav zahodnega sveta in ne poziv za predavanje vseh, ki so pojedli vso pamet sveta!

Objava je nastala v sodelovanju z društvom za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice. Zgornji zapis je bil objavljen v marčevski številki časopisa o brezdomstvu in sorodnih socialnih vprašanjih Kralji ulice.


Misel, ki jo želiš podeliti? Veseli je bomo.
E-mail naslov nam bo omogočil, da odgovorimo.